Jedro

Iz tar. št. 1200 ZOdvT izhaja, da se zaradi zastopanja dodatnih odvetnikovih strank poveča zgolj nagrada za postopek ali nagrada za posel in torej ne tudi nagrada za narok in nagrada za postopek v zvezi s sredstvi zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo o glavnem zahtevku in v IV. točki izreka, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.484,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev o stroških je vložila pritožbo tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo (pravilno sklep) spremeni glede izreka o stroških in sicer, da tožeči stranki v celoti prizna priglašene stroške in jih naloži v plačilo toženi stranki.

3. Pritožba tožnice je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nima prav pritožnica, ko sodišču prve stopnje očita, da ji je bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva in do izjave v postopku ter do enakega varstva pravic, ker odločitev o stroških ni bila obrazložena. Ustaljena sodna praksa je, da sodišče preveri utemeljenost priglašenih stroškov na samih stroškovnikih, ki jih predložijo stranke, tako da priznane stroške odkljuka, nepriznane pa prečrta ali napiše nižje stroške od priglašenih. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v tem primeru, zato je imela tožeča stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov z vpogledom v sodni spis in s pritožbo tudi konkretno nasprotovati (ne)priznanju stroškov, česar pa (še vedno) ni storila. Iz podatkov v spisu, na katere se v odločbi sklicuje prvostopenjsko sodišče (list. št. 107), namreč izhaja, da je odvetnik tožeče stranke stroške priglasil tako, da je v njihovo utemeljitev naštel zgolj tar. št. 3100 in 1200 za stroške postopka v višini 1.943,70 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 in 1200 v višini 1.884,80 EUR in nagrado za predlog za začasno odredbo po tar. št. 3466 (pravilno 3461) v višini 1.443,05 EUR, pavšalne stroške za PTT in sodno takso v višini 1.200,60 EUR. V pritožbi se pritožnica sklicuje na tar. št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednje, v nadaljevanju ZOdvT), ki določa povišanje količnika za vsako dodatno stranko, ki jo v isti zadevi zastopa pooblaščenec, in sicer za 0,3, kar pa je navzgor omejeno na največ količnik 2,0. Niti v predlogu za povračilo stroškov, niti v pritožbi, tožeča stranka ne navede natančno, koliko strank je pooblaščenec v postopku zastopal. Iz sodnega spisa izhaja in kar je na stroškovnik zapisalo tudi sodišče prve stopnje, da sta predloženi le dve pooblastili tožnic. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odmerilo nagrado za postopek, saj navedba tožeče stranke glede števila oseb, ki jih zastopa pooblaščenec, ni bila konkretizirana. Iz tar. št. 1200 ZOdvT izhaja, da se zaradi zastopanja dodatnih odvetnikovih strank poveča zgolj nagrada za postopek ali nagrada za posel in torej ne tudi nagrada za narok in nagrada za postopek v zvezi s sredstvi zavarovanja, kot to napačno zahteva pritožnica. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno priznalo stroške plačanih sodnih taks za pravdni postopek in postopek zavarovanja.

6. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

7. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).