Jedro

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zapisalo v pravni pouk, da je zoper sprejeto odločitev mogoče vložiti pritožbo. Kljub takemu pouku pa ni mogoče dati upniku pravnega varstva, do katerega ni upravičen. V nasprotnem primeru bi sodišče druge stopnje zašlo v kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Izrek

Pritožba se zavrže. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora upnik v 30-dneh predložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1230/0 k.o. P., če te ne poseduje, v istem roku izkazati vložitev ustrezne tožbe za vpis lastninske pravice na dolžnika, sicer bo sodišče predlog za izvršbo zavrglo.

2. Upnik v pritožbi zoper navedeno odločitev opozarja, da je predlagal nadaljevanje izvršbe na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo. Graja drugačno ugotovitev sodišča prve stopnje in prilaga izpisek iz zemljiške knjige z dne 2. 4. 2012. Meni, da je postopanje, kot ga nalaga izrek izpodbijanega sklepa neustrezno, saj bi moralo sodišče nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo zarubiti na podlagi 211. člena ZIZ. Pri tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1528/1999 z dne 19. 1. 2000. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Izpodbijani sklep po vsebini predstavlja odločbo procesnega vodstva v obliki naložitve ukrepov za popravo vloge. Zoper tako odločbo pa ni pritožbe (18. točka prvega odstavka in tretji odstavek 270. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Pritožba bi bila dopustna šele zoper morebitni sklep o zavrženju upnikovega predloga, ki bi ga sodišče prve stopnje izdalo kot posledico, če upnik ne bi ravnal v skladu z navodilom iz izpodbijanega sklepa.

5. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zapisalo v pravni pouk, da je zoper sprejeto odločitev mogoče vložiti pritožbo. Kljub takemu pouku pa ni mogoče dati upniku pravnega varstva, do katerega ni upravičen. V nasprotnem primeru bi sodišče druge stopnje zašlo v kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

6. Nedovoljeno pritožbo mora sodišče druge stopnje zavreči, ne da bi se spustilo v njeno vsebinsko presojo (četrti odstavek 343. člena in 352. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Česar sodišče druge stopnje ni smelo storiti, bo moralo storiti sodišče prve stopnje in vsebinsko obravnavati upnikovo pritožbo kot običajno vlogo v postopku na prvi stopnji. Pri tem bo moralo ponovno preučiti, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izdan ukrep za dopolnitev upnikovega predloga. Če bo ugotovilo, da ukrep ni bil potreben, bo v nadaljevanju postopka čim prej izdalo ustrezen meritoren sklep o upnikovem predlogu. Pri tem bo moralo izhajati iz izhodišča, da je dopustno uporabiti določilo tretjega in petega odstavka 168. člena ZIZ le v primeru, ko je nepremičnina, ki jo je označil upnik v predlogu, vpisana v zemljiški knjigi, v nasprotnem primeru pa mora ravnati po 211. členu ZIZ. Iz spisa namreč izhaja, da je upnik predlagal kot predmet izvršbe le stanovanje kot posamezni del stavbe, ki še ni vpisan v zemljiški knjigi, in ne celotne parcele, na kateri stavba stoji.

8. Ker upnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).