Jedro

Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu ali se nahajati v njegovi bližini. Ključno je, kakšna je bila narava in intenzivnost dela ter ali je imel tožnik v času trajanja izmen, v katerih je bil na mejnem ali maloobmejnem prehodu sam oziroma ni imel zamenjave, glede na neenakomerno in/ali nižjo frekvenco prehodov meje dejansko možnost izrabe odmora med delovnim časom. Zamenjavo je sicer dolžna zagotoviti toženka, a to ni odločilno v primerih, ko zaradi manjšega števila predvidenih nalog v času izmene delovni proces sam po sebi ne zahteva posebnih zamenjav zaradi koriščenja odmora (VIII Ips 54/2021). Iz navedenega izhaja, da ni odločilno, če tožnik mejnega prehoda ni mogel zapreti in tako tudi ne zapustiti delovnega mesta, saj ti dejstvi še ne pomenita, da ne bi mogel koristiti odmora. Toženka je pred sodiščem prve stopnje izrecno opozorila na majhno obremenitev tožnika, predložila je tudi podatke o številu prehodov meje, česar pa sodišče ni upoštevalo, ker je zavzelo napačno stališče, da ni relevantno, koliko prehodov meje je bilo v posamezni izmeni. Ker dejanske obremenjenosti ni raziskalo, ni moglo ustrezno odgovoriti na vprašanje možnega koriščenja odmora (npr. ali je bil tako malo obremenjen, da je brez potreb po posebni zagotovitvi zamenjave lahko koristil odmor oziroma več odmorov).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. ... z dne 28. 8. 2019 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 20. 11. 2019 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna nadomestilo v skupni višini 742,13 EUR bruto, in sicer v določenih zneskih za mesece od decembra 2014 do novembra 2016 ter od januarja 2017 do novembra 2018, od teh zneskov plača davke in prispevke in tožniku plača vsakokratni mesečni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za obdobje od decembra 2014 do novembra 2016 od 18. 12. 2016 dalje, za obdobje od januarja 2017 do novembra 2018 pa od vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Zavrnilo je višji zahtevek (III. točka izreka) in zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.063,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s presojo sodišča, da ni relevantno število dejanskih prehodov meje v izmeni. Delo tožnika na mejnih prehodih (opravljanje mejne kontrole) ni izključevalo možnosti odmora, saj gre praviloma za rutinske, ponavljajoče se naloge, ki se opravljajo v neenakomernih intervalih z dalj časa trajajočim čakanjem na prihod avtomobila. Tožnik se je lahko sam odločil, kdaj bo izkoristil odmor med delovnim dnevom. Sodišče je tožniku dosodilo nadomestilo, za kar ni pravne podlage. V obrazložitvi je navedlo, da je presojalo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti, čeprav tožnik ni podal ustrezne dejanske podlage. Predvsem ni navedel, da mu je nastala škoda, za kakšno vrsto škode gre in v čem se je zmanjšalo premoženje. Četudi bi moral tožnik odmor prekiniti, ker bi bilo treba opraviti mejno kontrolo, to ne pomeni, da mu je toženka kršila pravico do odmora. Noben predpis ne določa, da mora toženka odmor med delom zagotoviti v neprekinjenem trajanju.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da je s tem, ko ni mogel koristiti odmora, prikrajšan za plačilo za dejansko opravljeno delo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku tožnika, ki se nanaša na nezagotovljen odmor oziroma na kršeno pravico do odmora. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) v 154. členu med drugim določa, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut, da se dolžina odmora v primeru neenakomerne razporeditve in začasne razporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa. Čas odmora v ZDR-1 torej ni določen v nepretrganem trajanju, pač pa se čas odmora med dnevnim časom všteva v delovni čas. Po tretjem odstavku 126. člena ZDR- 1 je čas odmora, v katerem delavec ne dela, plačan kot normalna delovna obveznost in za ta čas delavec prejme plačilo, kot če bi delal. Glede na takšno zakonsko ureditev pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom.

7. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu ali se nahajati v njegovi bližini. Ključno je, kakšna je bila narava in intenzivnost dela ter ali je imel tožnik v času trajanja izmen, v katerih je bil na mejnem ali maloobmejnem prehodu sam oziroma ni imel zamenjave, glede na neenakomerno in/ali nižjo frekvenco prehodov meje dejansko možnost izrabe odmora med delovnim časom. Zamenjavo je sicer dolžna zagotoviti toženka, a to ni odločilno v primerih, ko zaradi manjšega števila predvidenih nalog v času izmene delovni proces sam po sebi ne zahteva posebnih zamenjav zaradi koriščenja odmora (VIII Ips 54/2021).

8. Iz navedenega izhaja, da ni odločilno, če tožnik mejnega prehoda ni mogel zapreti in tako tudi ne zapustiti delovnega mesta, saj ti dejstvi še ne pomenita, da ne bi mogel koristiti odmora. Toženka je pred sodiščem prve stopnje izrecno opozorila na majhno obremenitev tožnika, predložila je tudi podatke o številu prehodov meje, česar pa sodišče ni upoštevalo, ker je zavzelo napačno stališče, da ni relevantno, koliko prehodov meje je bilo v posamezni izmeni. Ker dejanske obremenjenosti ni raziskalo, ni moglo ustrezno odgovoriti na vprašanje možnega koriščenja odmora (npr. ali je bil tako malo obremenjen, da je brez potreb po posebni zagotovitvi zamenjave lahko koristil odmor oziroma več odmorov).

9. Pritožba utemeljeno opozarja na sporno naravo prisojene terjatve - zlasti z vidika prikrajšanja. Izrek sodbe se glasi na nadomestilo, obrazložitev sodbe se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo. Toženka je tožniku plačo za delo v obsegu polnega delovnega časa plačala. Za priznanje nadomestila plače ni podlage (137. člen ZDR-1). V čem se torej utegne kazati premoženjska škoda, ki je lahko v zmanjšanju premoženja oziroma preprečitvi njegovega povečanja. Kot nakazuje tožnik v odgovoru na pritožbo, je bil s tem, ko ni mogel koristiti odmora, prikrajšan za plačilo za dejansko opravljeno delo. Četudi tožnik pri postavitvi (odškodninskega) zahtevka izhaja iz višine plače, se izrek sodbe odvečno glasi na nadomestilo plače, saj je bistven del izreka znesek in niti ne naslov terjatve.

10. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč ni ugotovilo bistvenih dejstev, zlasti ali je bil tožnik tako obremenjen z delom, da odmora dejansko ni mogel izkoristiti, in ali je zaradi tega utrpel premoženjsko škodo. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo ugodilni del sodbe ter posledično odločitev o stroških postopka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP), da upoštevaje gornja stališča samo dopolni dejanske ugotovitve, kar predstavlja ugotovitev obsežnejšega sklopa dejstev, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ne more pa biti to prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.