Jedro

S tem, ko tožnik v obravnavani zadevi zahteva od toženke izpolnitev obveznosti, ki nesporno vpliva na obseg stečajne mase in je obveznost nastala pred začetkom stečajnega postopka (252. člen v zvezi s 383. členom ZFPPIPP), svoje pravice ne uveljavlja na predpisan način in je zato tožba nedopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo dne 28. 11. 2018 vloženo tožbo tožnika na ugotovitev, da je pridobil lastninsko pravico na toženkini 1/2 nepremičnine, stanovanju št. 01 na Ulici 2 v Ljubljani, vpisanem v zemljiški knjigi v k.o. X z oznako: stavba 000, del stavbe 01 (ID ...) ter da je edini lastnik navedene nepremičnine, zato naj bo po pravnomočnosti ta sodba podlaga za vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zlasti tretji odstavek 17. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), zmotno oziroma nepopolno je ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo več bistvenih kršitev ZPP. Navedba, da bi bil zoper toženko uveden postopek osebnega stečaja je zmotna, protispisna in neresnična. Vpogled v podatke AJPES potrjuje, da je bil objavljen oklic postopka osebnega stečaja pred naslovnim sodiščem opr. št. St 000/2017 julija 2018, nad osebo z imenom in priimkom toženke, a z naslovom Ulica 2, Ljubljana, kar pa ni toženka. Toženka stalno živi v Združenem kraljestvu že od novembra 2016 na naslovu v tožbi. Naslov stečajnega dolžnika je po tretjem odstavku 17. člena ZFPPIPP kumulativni in obvezni podatek in ne fakultativen podatek. Če en podatek identifikacije stečajnega dolžnika ni pravilen, konkretno naslov dolžnika, ne gre za istega stečajnega dolžnika. Zato toženka ni oseba z identifikacijo stečajnega dolžnika. Tožnik torej toži zemljiškoknjižno lastnico do polovice predmetnega stanovanja, ne pa v izpodbijanem sklepu navedene stečajne dolžnice. Za uvedbo postopka osebnega stečaja nad toženko slovensko sodišče ni krajevno pristojno. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo meritorno odločiti o zadevi, nikakor pa ne bi smelo samo izvajati dokazov, ki jih nobena stranka ni predlagala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe oprlo na ugotovitev, da je bila vložena 27. 11. 2018, kar je že po uvedbi postopka osebnega stečaja toženke. Štelo je, da so pravne posledice začetka stečajnega postopka nastale z dnem 24. 7. 2018, ko je bil oklic o začetku stečaja v zadevi St 000/2017 objavljen na spletnih straneh AJPES. Nadalje je ugotovilo, da se tožnikova terjatev, ki jo v tej zadevi uveljavlja zoper toženko, nanaša na obseg stečajne mase ter da terjatve tožnik doslej v stečajno maso ni prijavil. 5. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialnopravne določbe ZFPPIPP. Eno temeljnih načel stečajnega postopka je načelo koncentracije, ki zahteva, da upniki svoje terjatve zoper dolžnike lahko uveljavljajo samo v stečajnem postopku (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP) in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni določeno drugače. To pomeni, da v pravdnem postopku upnik proti stečajnemu dolžniku praviloma ne more uveljavljati svoje terjatve. S tem, ko tožnik v obravnavani zadevi zahteva od toženke izpolnitev obveznosti, ki nesporno vpliva na obseg stečajne mase in je obveznost nastala pred začetkom stečajnega postopka (252. člen v zvezi s 383. členom ZFPPIPP), svoje pravice ne uveljavlja na predpisan način in je zato tožba nedopustna1. Kot pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče, je zaradi enakega obravnavanja upnikov prezadolženega dolžnika potrebno upoštevati pravila stečajnega postopka.

6. Pritožnik vsekakor nima prav, ko sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava in sicer tretjega odstavka 17. člena ZFPPIPP. Namen te določbe je v tem, da je dolžnik v postopku osebnega stečaja jasno in nezamenljivo določen s sledečimi identifikacijskimi podatki: osebno ime, naslov stalnega prebivališča, datum rojstva in EMŠO ter davčna številka. Pri toženki se res ne ujema identifikacijski podatek o stalnem bivališču med tistim, ki je naveden v sklepu sodišča o oklicu začetka postopka osebnega stečaja in tistim v tožbi, kar pa nikakor ne pomeni, da ne gre za isto stečajno dolžnico, saj se ostali bistveni identifikacijski podatki v celoti ujemajo, torej ime in priimek, datum rojstva ter EMŠO. Sprememba naslova (tudi po navedbah tožnika se je toženka pred leti preselila v tujino), torej ne pomeni, da ne gre za isto stečajno dolžnico in da njena identiteta ni ustrezno ugotovljena.

7. Tudi v ostalem je treba kot neutemeljen zavrniti pritožbeni očitek, da naj bi sodišče postopalo protispisno in ugotavljalo oziroma izvajalo dokaze, ki jih stranke niso predlagale (15. točka drugega odstavka 339. člena ter 7. člen ZPP). Vprašanje pristojnosti stečajnega sodišča za uvedbo postopka osebnega stečaja zoper toženko pa za odločitev v tem postopku ni pomembno.

8. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje pritožbene stroške.

1 Primerjaj sklepe VSL III Cp 2417/2015, I Cp 661/2016.