Jedro

Tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2012 obvezno zavarovana na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, se je iz zavarovanja odjavila dne 18. 6. 2013, to je že po uveljavitvi ZPIZ-2A. Dne 27. 6. 2013 je pri tožencu vložila zgolj zahtevo za spremembo podlage zavarovanja, in sicer je uveljavljala priznanje statusa zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ni podatkov, da bi se ponovno prijavila v zavarovanje, tako, da ni več zavarovanka niti po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1. Sprememba zavarovanja tako, da bi imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, namesto po tretjem odstavku 34. člena zakona, že iz tega razloga ni mogoča, tudi če bi za to obstajala pravna podlaga, in če bi sledili načelu enakega obravnavanja vseh oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2012 brezposelne, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bile vključene v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Ob predpostavki, da tožnica izpolnjuje pogoje za zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in bi se jo posledično štelo med zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZPIZ-2 A. Namreč, če bi tožnica imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, bi morala izpolnjevati pogoje iz 6. člena ZPIZ-2. Tako je v zvezi z rokom 30 dni in ponovno prijavo v zavarovanje, to pa potrjuje tudi pritožba, odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Izrecno se je postavilo na stališče, da rok 30 dni velja le za zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 19. 5. 2016 in odločba št. ... z dne 3. 8. 2016 ter da se ji prizna lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje kot brezposelne osebe, vpisane v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje za polni zavarovalni čas 40 ur na teden ter da se ji povrnejo stroški postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi napačno razlagalo obrazložitev Vrhovnega sodišča RS in sklepalo, da ugodnost plačila nižjega prispevka velja le za tiste zavarovance, ki so bili na dan 31. 12. 2012 vključeni v evidenco pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi ustrezne šifre ter da zavarovanja na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 ni mogoče širiti na zavarovance, ki so bili vpisani v evidenco Zavoda RS za zaposlovanje na dan 31. 12. 2012 pod drugo šifro, če so izpolnjevali tudi pogoje za zavarovanje po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 155/2015 z dne 27. 10. 2015 odločilo le o tem, da rok iz 6. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 39/2013, v nadaljevanju ZPIZ-2 A) velja le za zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavili, ni pa vsebinsko odločalo o zavarovancih, ki so bili tudi po 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2 A še vedno prijavljeni na Zavodu RS za zaposlovanje pod drugo šifro. V 8. točki sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 155/2015 z dne 27. 10. 2015 jasno zapiše, da je ministrstvo z razlago, sprejeto konec maja 2013, razširilo uporabo določbe 3. člena ZPIZ-2 A tudi na ostale zavarovance, ki dokažejo, da so bili na dan 31. 12. 2012 vpisani kot brezposelne osebe, v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje in bi bili lahko tako prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje tudi na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Nadalje Vrhovno sodišče RS zapiše, da jasne določbe 6. člena ZPIZ-2 A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja rok za ureditev zavarovanja, ni mogoče dopolnjevati. Vrhovno sodišče RS se je opredelilo le do roka za ureditev zavarovanja. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da se tožnica ni odjavila in ponovno prijavila v zavarovanje. Iz 6. člena ZPIZ-2 A izhaja, da se nanaša le na zavarovance, ki so se od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja. Tožnica je bila neprekinjeno vključena v prostovoljno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 28. 9. 2009 do 18. 6. 2013, ko se je iz tega zavarovanja odjavila, ker ni mogla več plačevati tako visokih prispevkov za zavarovanje. Vztraja, da izpolnjuje pogoje, da se njeni zahtevi za ugotovitev lastnosti zavarovanca ugodi. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v sodbi opr. št. III Ps 2939/2013 z dne 12. 6. 2015 že ugotovilo, da je bila tožeča stranka prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1 ter da je po vseh podatkih izpolnjevala tudi pogoje za vključitev v zavarovanje po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Tožnica poudarja, da je potrebno zasledovati namen in cilj sprememb zakona ZPIZ-1 A, ki se odraža o tem, da je potrebno vse brezposelne osebe, prijavljene v evidenco Zavoda RS za zaposlovanje na dan 31. 12. 2012, obravnavati enako. Samo dejstvo različne šifre podlage vključitve v prostovoljno pokojninsko zavarovanje, pri čemer mora iti za brezposelne osebe, ki so na dan 31. 12. 2012 vključeni v prostovoljno zavarovanje kot brezposelni in vpisani v katero izmed evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje kot aktivni iskalci zaposlitve, ne predstavlja razumnega razloga za različno obravnavanje. Sodišče bi moralo presojati, če je tožnica izpolnjevala pogoje tudi za vključitev v zavarovanje po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Meni, da je sodišče kršilo 22. člen Ustave RS. Neenaka obravnava pa je tudi v tem, da je toženec v nekaterih primerih že odločil, da zavarovancem, ki so bili prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje na drugi podlagi prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje kot brezposelne osebe, vpisane v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Meni, da 3. člen ZPIZ-1 oziroma tretji odstavek 411. člena ZPIZ-1 v povezavi s 6. členom ZPIZ-2 A nasprotuje Ustavi RS. Dejstvo je, da je bila tožnica, ki je bila prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1 neupravičeno izpuščena iz odločb ZPIZ-1 A. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je dne 28. 5. 2013 sprejelo tolmačenje 3. člena ZPIZ-2 A, po katerem se vse brezposelne osebe prijavljene v evidenco Zavoda RS za zaposlovanje na dan 31. 12. 2012 obravnavajo enako in s tem uresniči namen in cilj sprememb zakona (ZPIZ-2 A). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev Ustave RS.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 8. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 5. 2016. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca in naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) od 1. 1. 2013 dalje. Gre za spor o spremembi temelja oziroma šifre prostovoljnega zavarovanja zaradi plačevanja nižjih prispevkov od nižjih osnov v prehodnem obdobju od 1. 1. 2013 do leta 2020. S ZPIZ-2 A, ki je začel veljati 7. 5. 2013, je bila uveljavljena sprememba o višini osnove za prispevke zavezancev, ki so bili do 31. 12. 2012 prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, prijavljene pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ti zavarovanci so v obdobju od 1. 1. 2013, to je od začetka uporabe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju ZPIZ-2) plačevali prispevke v višini določene v ZPIZ-2 od osnove v višini minimalne plače. ZPIZ-2 A pa je v prehodnem obdobju določil novo najnižjo pokojninsko osnovo za plačilo prispevkov. Nova najnižja pokojninska osnova je določena v 3. členu ZPIZ-2 A za osebe, ki so bile do 31. 12. 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 28. 9. 2000 dalje kot brezposelna oseba, vpisana v evidenco pri Zavodu RS za zaposlovanje. Po uveljavitvi ZPIZ-2 A se tožnica s 1. 1. 2013 iz tega zavarovanja ni odjavila, temveč šele 18. 6. 2013. Zahtevo za spremembo podlage zavarovanja v predsodnem postopku je vložila 27. 6. 2013, ki jo sprva toženec ni obravnaval po vsebini in je njeno zahtevo, ker je ob uporabi 6. člena ZPIZ-2 A štel, da je bila vložena po preteku 30 dnevnega materialno prekluzivnega roka, v sedaj obravnavanem postopku pa je v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 457/2015 z dne 25. 2. 2016, s katero sta bili odpravljeni dokončna odločba toženca z dne 15. 10. 2013 in sklep iste opr. št. z dne 11. 7. 2013 in zadeva vrnjena tožencu v ponovno upravno odločanje, pa je odločal o zadevi vsebinsko. Z odločbama, ki sta uvodoma navedeni in sta predmet sodne presoje, je toženec zavrnil tožničino zahtevo.

7. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 8. S 1. 1. 2013 je pričel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki v prvem odstavku 148. člena določa, da je osnova za plačilo prispevkov za zavarovance, ki so prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, določena v znesku, ki je najmanj enak znesku 60 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. Z novelo ZPIZ-2 (Ur. l. RS, št. 39/2013, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki je stopila v veljavo 7. 5. 2013 je z določbo 3. člena uredila v prehodnem obdobju novo najnižjo pokojninsko osnovo za plačilo prispevkov za zavarovance, ki so bili prostovoljno zavarovani do 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe, prijavljene pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve zakona dalje zavarovani po prvem odstavku 25. člena tega zakona. Torej velja na novo določena (nižja) osnova za plačilo prispevkov za tiste osebe: ki so bile do 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe zavarovane na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od 1. 1. 2013 zavarovane na podlagi 25. člena ZPIZ-2 (prostovoljna vključitev v zavarovanje).

9. Posebej je v ZPIZ-2 A v 6. členu določeno, da se lahko zavarovanci iz 3. člena ZPIZ-2 A, ki so se od 1. 1. 2013 do uveljavitve novele (zaradi nove ureditve in višjih prispevkov) odjavili iz obveznega zavarovanja, v roku 30 dni od uveljavitve tega zakona (to je do 7. 6. 2013) ponovno prijavijo v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu tega zakona. Citirana določba 6. člena se nanaša na tiste zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, ki so se od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona, to je do 7. 5. 2013, odjavili iz obveznega zavarovanja. Ti zavarovanci so se lahko v roku 30 dni od uveljavitve ZPIZ-2 A, to je do 7. 6. 2013 za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje, ponovno prijavili v zavarovanje. Za te zavarovance se določba 3. člena ZPIZ-2 uporablja od 1. 1. 2013 (8. člen ZPIZ-2 A).

10. V konkretnem primeru ni podan dejanski stan po 6. členu in tudi ne po 3. členu ZPIZ-2 A. Tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2012 obvezno zavarovana na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1 se je iz zavarovanja odjavila dne 18. 6. 2013, to je že po uveljavitvi ZPIZ-2A. Dne 27. 6. 2013 je pri tožencu vložila zgolj zahtevo za spremembo podlage zavarovanja in sicer je uveljavljala priznanje statusa zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ni podatkov, da bi se ponovno prijavila v zavarovanje, tako, da ni več zavarovanka niti po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1. Sprememba zavarovanja tako, da bi imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, namesto po tretjem odstavku 34. člena zakona že iz tega razloga ni mogoča, tudi če bi za to obstajala pravna podlaga in če bi sledili načelu enakega obravnavanja vseh oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2012 brezposelne, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bile vključene v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za kar se zavzema pritožba.

11. Ob predpostavki, da tožnica izpolnjuje pogoje za zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in bi se jo posledično štelo med zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, pa tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZPIZ-2 A. Namreč, če bi tožnica imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, bi morala izpolnjevati pogoje iz 6. člena ZPIZ-2. Tako je v zvezi z rokom 30 dni in ponovno prijavo v zavarovanje, to pa potrjuje tudi pritožba, odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 155/2015 z dne 27. 10. 2015. Izrecno se je postavilo na stališče, da rok 30 dni velja le za zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A. 12. V kolikor pogoji iz 6. člena ZPIZ-2 A v primeru širše razlage 3. člena ZPIZ-2 in enakega obravnavanja vseh nezaposlenih oseb, vključenih v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja tudi na drugih pravnih podlagah, ne bi zanje veljali, bi bili v ugodnejšem položaju v primerjavi z zavarovanci iz 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Takšno obravnavanje teh zavarovancev bi bilo, ne samo v nasprotju z določbo 6. člena in 3. člena, ampak tudi v nasprotju z določbo 22. člena Ustave RS. V obravnavani zadevi, ker si sodišče prve stopnje ni postopalo v nasprotju s citiranimi določbami ZPIZ-2 A, tudi ni prišlo do kršitev 22. člena Ustave RS, na kar opozarja pritožba.

13. Za pritožbeno rešitev zadeve ni relevantno, da je bila tožnica ves čas od 28. 9. 2009 do 18. 6. 2013 vključena v prostovoljno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Pomembneje je to, da se tožnica iz prostovoljnega zavarovanja iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni odjavila v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2 A, in da se niti v roku 30 dni od uveljavitve ZPIZ-2, niti kasneje, ni ponovno prijavila v zavarovanje.

14. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da je toženec v nekaterih primerih že odločil, da se zavarovancem, ki so bili prostovoljno zavarovani na drugi pravni podlagi, prizna lastnost zavarovanca iz 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. V primerih, ko je toženec zavarovance, ki so bili prostovoljno zavarovani iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na drugi podlagi, obravnaval kot zavarovance iz 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, je tudi zanje upošteval materialni prekluzivni rok, določen v 6. členu ZPIZ-2 A, tako da ni prišlo do neenakega obravnavanja, torej tudi ne do ugodnejšega obravnavanja zavarovancev.

15. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.