Jedro

Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo upravni odločbi št. ... z dne 7. 2. 2013 in št. ... z dne 12. 11. 2012 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 248,03 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, oziroma podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o pravno pomembnih dejstvih oz. obstaja nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik od 1. 3. 2006 do 28. 11. 2011 upravičen do izplačevanja predčasne pokojnine. V navedenem obdobju je bil vključen v zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti in hkrati uživalec pokojnine. Ker se navedena statusa izključujeta, je v predsodnem postopku pravilno uporabljen 178. člen ZPIZ-1 in odločeno, da tožnik od 1. 3. 2006 do 28. 11. 2011 ni upravičen do izplačevanja predčasne starostne pokojnine. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo lastnost zavarovanca. Z izpodbijanima odločbama ni odločeno o lastnosti zavarovanca, temveč o upravičenosti do izplačevanja pokojnine. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke. Meni, da ni bilo podlage za izdajo izpodbijanih upravnih odločb, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba pravilno poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za spor o lastnosti zavarovanca. Prvostopenjska sodba tako nima odločilnih dejanskih niti materialnopravnih razlogov. V pisnem odpravku sodbe je prišlo do procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), ki pa ni takšna, da je v pritožbenem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava, ne bi bilo mogoče odpraviti. Z ugoditvenim izrekom sodbe sta namreč utemeljeno odpravljeni odločbi tožene stranke, in sicer iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. V predmetni zadevi gre namreč za presojo drugostopenjske odločbe tožene stranke z dne 7. 2. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 12. 11. 2012. S slednjo je bilo med drugim odločeno, da tožnik v obdobju od 1. 3. 2006 do 28. 11. 2011 ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine. Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnik v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Torej na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Odločila je, da tožnik zato glede na 178. člen ZPIZ- 1(1), ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine.

7. Predhodno navedena upravna odločitev pa ne samo da ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS(2). Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage.(3) V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. To seveda pomeni, da se niti v tem pritožbenem postopku ni mogoče uspešno sklicevati na 178. člen ZPIZ-1, ali kakršnokoli drugo določilo tega zakona.

8. Zavarovanec pridobi pravico do predčasne pokojnine (ali kakšne druge vrste pokojnine) in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice vezano na daljše časovno obdobje, se lahko dejansko stanje v tem obdobju spremeni, tako da se spremeni ali celo odpade pravna podlaga za nadaljnje uživanje pravice. Če uživalec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi vplivala na njegovo upravičenost do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, oz. tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. V tej določbi ima izrecno pravno podlago, da v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih izda odločbo o ugotovitvi preplačila in načinu, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno (3. odstavek 275. člena ZPIZ-1).

9. Pritožbene navedbe, da je bil tožnik v spornem obdobju vključen v obvezno zavarovanje, in da zato ni bil upravičen do izplačila pokojninskih dajatev, iz predhodno navedenih procesno in ustavnopravnih razlogov, ne morejo biti odločilne. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno zgolj dejstvo, da je bila tožniku pokojninska dajatev že od 26. 2. 2002 dalje, in tudi v spornem obdobju, izplačevana na podlagi pravnomočno priznane pravice(4).

10. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in s to dodatno utemeljitvijo potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Na temelju 155. člena ZPP je bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.

(1) ZPIZ-1 v 178. členu ureja ponoven vstop v zavarovanje. Določa, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje.

(2) Ustava RS v 158. členu določa, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

(3) Takšno stališče je v istovrstnem primeru zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015

(4) In sicer z odločbo št. ... z dne 19. 6. 2002 ter za tem ponovno odmerjene (brez zmanjšanja zaradi predčasnega odhoda v pokoj) z odločbo iste št. z dne 12. 1. 2006.