Jedro

S pogodbeno določbo, ki velja tudi za vročanje opominov oziroma izjave o odstopu od pogodbe, sta se pogodbeni stranki (drugače kot to sicer ureja dispozitivno pravilo OZ) sporazumeli, da začne izjava o uresničitvi odstopne pravice učinkovati že, ko banka izjavo pošlje na določen način (na naslov določen v pogodbi in ko poteče v tem členu določen čas od oddaje na pošto).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 70194/2014, ki ga je 27. 5. 2014 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 7.527,59 EUR ter zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 23. 5. 2014 dalje do plačila ter tretjem odstavku za znesek 48,18 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2015 dalje do plačila. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti 355,03 EUR stroškov s pripadki.

2. Pritožbo vlaga toženec po začasnem zastopniku. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo sklep o izvršbi v celoti razveljavljen in zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker toženec ni bil zaslišan, sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 257. členom ZPP. Ob zaslišanju bi lahko izpovedal, da s pisanji tožnice ni bil pravilno seznanjen; da je obveznost po kreditni pogodbi v celoti poravnal; da ni nikoli prejel verodostojne listine, na katero je tožnica oprla svoj zahtevek ter glede nezakonitega odstopa od pogodbe.

Sodišče tožencu ni pravilno vročalo pošiljk, saj je vedelo oziroma bi lahko izvedelo za njegov naslov. Možnost obravnavanja pred sodiščem mu zato ni bila dana (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ni mogel navajati dejstev in dokazov, ki so mu v korist. Kot izhaja iz poizvedb, se je preselil na T. in je njegov naslov znan, sporočil pa je tudi termine, v katerih se bo kje nahajal. Pravdi se ne izogiba, saj zanjo sploh ne ve.

Sodišče bi moralo dati pomen dejstvu, da se predložena kartica regresnega zavezanca ne ujema z oznako listine v predlogu za izvršbo in z vtoževanim zneskom oziroma zneskom v predlogu za izvršbo. Tožnica ni ravnala po pozivu sodišča, da predlog dopolni s predložitvijo listine, ki je bila podlaga za predlog. Tožnica ni predložila niti obračuna obresti in zavarovalne pogodbe. Obrestni del zahtevka je zaradi neobstoja terjatve neutemeljen, zaradi nepredložitve zavarovalne pogodbe pa je neizkazan obstoj obligacijskega razmerja. Tožnica bi lahko vložila tožbo, ne pa predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Pogoji za nadaljevanje postopka niso bili izpolnjeni. Verodostojne listine s takšno oznako tudi ni nikoli prejel in je ne pozna. Listina, na podlagi katere je bil sklep o izvršbi izdan, ni verodostojna listina.

Tožnica je od kreditne pogodbe odstopila v nasprotju z njenim 11. členom. Posledično je nezakonito sklenjena cesija. Tožnica sama navaja, da se je zavedala, da pošto pošilja na napačen naslov. Toženec z njo zato ni bil seznanjen in je sodišče odločilo protispisno. Tožnica si 11. člen napačno razlaga. Domneva po tej določbi je bila izpodbita, saj že iz navedb tožnice izhaja, da toženec ne biva na naslovu na katerega mu je pošiljala pošto. Določilo bi se moralo razlagati v korist šibkejše stranke. Odstop od pogodbe ni bil pravilen, saj tožnica tožencaglede na način vročanja ni opomnila na dolg in mu tudi ni dala dodatnega roka za izpolnitev. Sodišče se ni izjasnilo o tem, da na povratnici 9. 7. 2013 ni podpisa toženca. Tudi če bi bil, gre za opomin, ki se nanaša le na plačilo 400,99 EUR, kar se ne ujema z vtoževano obveznostjo. Na njem ni opozorila glede odstopa in o drugih posledicah. Tožnica bi lahko toženca obvestila tudi na drug način, na primer telefonsko.

Toženec vztraja, da je dolg poravnal. Vsi opomini so bili zato nepotrebni. Nasprotnega tožnica ni dokazala. Stroški opominov so neutemeljeno zaračunani tudi zato, ker z njimi toženec ni bil seznanjen, ker zavarovalna pogodba, v kateri so bili stroški opominjanja predvideni, ni bila predložena in zato, ker so bili obračunani dvakrat. Tožnica višine zahtevka ni izkazala.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 2. odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagan dokaz za katerega misli, da ni pomemben za odločbo. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. V tej zadevi sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem toženca ni izvedlo zato, ker je za odločitev zadoščala že listinska dokumentacija. Pritožbeno sodišče odločitvi o zavrnitvi izvedbe tega dokaza pritrjuje, le da deloma iz drugačnih razlogov. Ta dokaz namreč ni bila le nepotreben, ampak tudi nerelevanten in neprimeren. Pri vprašanju ali je bil toženec "s pisanji tožnice pravilno seznanjen", gre vsebinsko za odgovor na to, ali je bila kreditna pogodba pravilno odpovedana. To pa je materialnopravno vprašanje, na katerega odgovori sodišče in ne stranka ob zaslišanju. Izvedba predlaganega dokaza v zvezi s tem zato ni bila potrebna. Enako velja za vprašanje, ali je cesija veljavna. Dokaz z zaslišanjem stranke je za dokazovanje trditve, da je bila obveznost po kreditni pogodbi (v celoti ali delno) poravnana, neprimeren. Ker med strankama ni bilo sporno1, da toženec pisanj tožnice dejansko ni prejel, saj so bila vrnjena tožnici z oznako "odseljen", izvedba dokazov (kar vključuje tudi zaslišanje toženca) v tej smeri ni bila potrebna2. Tudi sicer to izhaja iz listin, ki jih je predložila tožnica3. Očitek, da je sodišče s tem, ko ni izvedlo tega dokaza, storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, je zato neutemeljen, neutemeljen pa je tudi očitek, da je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

6. Toženec sodišču prve stopnje očita tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi tožencu sodna pisanja nepravilno vročalo. Za njegov naslov naj bi namreč vedelo oziroma bi zanj lahko izvedelo že ob vročitvi tožbe. Očitek je neutemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da ne tožnica ne sodišče ob uvedbi postopka nista razpolagala s podatkom o (dejanskem) bivališču toženca. Tožnica je v predlogu za izvršbo navedla edini njej znani toženčev naslov4. Ker se je po izdaji sklepa o izvršbi, ob poskusu njegove vročitve, pošta poslana na naslov A. 1, L., vrnila z oznako "preseljen" in je bila neuspešna tudi vročitev preko vročevalca5, je sodišče vpogledalo v evidenco Centralnega registra prebivalstva in ugotovilo, da je toženec iz registra izbrisan. Naslova, na katerem se je toženec dejansko nahajal, torej ni moglo ugotoviti. Tožencu je zato, skladno s četrto točko drugega odstavka 82. člena ZPP (na podlagi predloga tožnice) 5. 1. 2015 postavilo začasnega zastopnika. O postavitvi začasnega zastopnika je sodišče, kot to narekuje tretji odstavek 82. člena ZPP, obvestilo Center za socialno delo (list. št. 72 in 89), v skladu z 84. členom ZPP objavilo oglas v Uradnem listu RS (list. št. 99) in sklep izobesilo na sodni deski (list. št. 79). Vsa sodna pisanja, vključno z vloženim predlogom za izvršbo, je nato sodišče tožencu pravilno vročalo po začasnem zastopniku. Slednji ima namreč vse od postavitve pa do takrat, dokler stranka, ki ji je postavljen (sama ali po pooblaščencu) ne nastopi pred sodiščem oziroma dokler organ, pristojen za socialne zadeve, ne sporoči sodišču, da je postavil skrbnika, pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika. Kot izhaja iz podatkov spisa, se toženec v postopek ni vključil, prav tako pa mu ni bil postavljen skrbnik. Očitki o nepravilnem vročanju so že iz tega razloga neutemeljeni. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da si je sodišče, čeprav mu ZPP tega ne nalaga, še med postopkom prizadevalo ugotoviti, kje se toženec nahaja, in mu s tem dati možnost, da bi se v postopek vključil, a slednji tega, kot je že bilo pojasnjeno, do konca postopka ni storil6. 7. Vprašanje, ali gre pri listini, ki je bila podlaga za izdani sklep o izvršbi, za verodostojno listino ali ne, bi bilo lahko relevantno zgolj v pogledu odločitve, ali sodišče še nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi vzdrži v veljavi ali ne (primerjaj 437. člen ZPP), pri čemer njegova razveljavitev pomeni le to, da bo sodišče o zahtevku odločilo z drugačnim izrekom, ne pa, da bo zato zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je predložena listina v pravdi, enako kot vse ostale, podvržena prosti dokazni oceni in pri tem ni pomembno, ali izpolnjuje pogoje po 23. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi ne drži, da se oznaka listine v predlogu za izvršbo in oznaka na listini (to je kartici regresnega zavezanca, priloga A 11) ne bi ujemali, saj je v predlogu listina označena z RG5300, torej tako kot listina sama. Ujemajo se tudi zneski, ki jih tožnica po tej listini terja (to je glavnica 7.354,71 EUR in zamudne obresti 172,88 EUR, skupaj torej 7.527,59 EUR, ter dodatno še strošek opomina v višini 4,18 EUR). Tožnica je predložila tudi obračun obresti (priloga A 16). Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tožnici s sklepom z dne 10. 3. 2015 tudi sicer ni naložilo (in ji tega tudi ni smelo), da predloži listine, ki so bile podlaga za vložitev predloga, ampak jo je pozvalo, da navede dejstva, na katera zahtevek opira in dokaze, s katerimi bo ta dejstva mogoče ugotoviti. Kakšno trditveno podlago in kakšne dokaze bo stranka ponudila za svoj zahtevek, je namreč v dispoziciji stranke in ne sodišča. Ker je v konkretnem primeru tožnica tožbo temu ustrezno dopolnila, razlogov, da bi jo sodišče zavrglo, ni bilo.

8. Tožnica, na katero je bila terjatev prenesena s cesijo, zavarovalne pogodbe, ki jo je sklenila z banko, res ni predložila, vendar pa to ne vpliva na presojo utemeljenosti zahtevka oziroma presojo, ali je tožnica v tem postopku aktivno (stvarno) legitimirana. Sklenjena zavarovalna pogodba (in realizacija rizika, ki je bil zavarovan) je bila namreč le razlog za sklenitev cesije. Ta pa se toženca kot dolžnika ne tiče in na njegov pravni položaj nima nobenega vpliva. Za presojo utemeljenosti zahtevka je pomembna kreditna pogodba in sama cesija, vse to pa je tožnica sodišču v teku postopka predložila.

9. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja, da banka ni veljavno odstopila od kreditne pogodbe. Res je, da je slednja tožencu (kar ni sporno, saj to tožnica sama navaja - glej opombo 1) tako opomin z dne 2. 12. 2013, v katerem ga je obvestila o dolgu in ga pozvala, da ga plača v 15 dneh, kot izjavo o odstopu od pogodbe, poslala na naslov A. 1, L., kjer ta ob vročitvi ni več bival in sta se zato tako prva kot druga pošiljka vrnili banki z oznako "preseljen". Res je tudi, da je banka že pred vročanjem vedela za toženčevo odselitev s tega naslova. Nobenega dvoma zato ni, da toženec ne opomina ne odstopa od pogodbe dejansko ni prejel. Vendar pa je stališče toženca, da je zato odstop od pogodbe neveljaven, zmotno.

10. Pri presoji, kdaj in pod kakšnimi pogoji začne izjava o uresničitvi odstopne pravice učinkovati, je treba upoštevati določilo 11. člena kreditne pogodbe7, v katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bodo vsa pisanja vročala na naslov naveden v pogodbi, to je na naslov A. 1, L. Dogovorili sta se tudi, bosta druga drugo obvestili o spremembi naslova, do prejema obvestila pa se šteje, da so vsi opomini, obračuni in druga pisanja v zvezi s to pogodbo prejeta s potekom tretjega delovnega dne od datuma oddaje na pošti, če so poslana na naslova, ki sta navedena na prvi strani pogodbe. S takim dogovorom, ki velja tudi za vročanje opominov oziroma izjave o odstopu od pogodbe, sta se pogodbeni stranki (drugače kot to sicer ureja dispozitivno pravilo OZ8) tako sporazumeli, da začne izjava o uresničitvi odstopne pravice učinkovati že, ko banka izjavo pošlje na določen način (na naslov določen v pogodbi in ko poteče v tem členu določen čas od oddaje na pošto). Banka je pri vročanju ravnala skladno s to določbo, ko je tožencu po tem, ko je ugotovila, da se je odselil z naslova A. 1, L., novega naslova pa ji ni sporočil9 , opomin s pozivom na plačilo v dodatnem 15-dnevnem roku in izjavo o odstopu od pogodbe, poslala na pogodbeni naslov. Ob tem je pravilno štela, da je toženec oboje prejel s potekom tretjega dne od oddaje na pošto. Ker toženec svojega dolga v dodatnem roku ni plačal, je njen odstop od pogodbe zato veljaven.

11. Določilo 11. člena kreditne pogodbe je glede na njegovo vsebino namenjeno ravno primerom, ko stranka spremeni naslov. Njen namen je preprečiti, da bi se s spremembo naslova brez obvestitve nasprotne stranke druga stranka lahko izognila posledicam vročanja pisanj na star naslov s sklicevanjem na nepravilnosti vročanja. Povsem logično je zato, da toženec domneve, da je pisanja banke prejel, ne more izpodbiti s trditvijo, da je bila banka seznanjena s tem, da na naslovu A. 1, L. ne biva. Domnevo bi lahko izpodbil le tako, da bi trdil (in izkazal), da je banko o spremembi bivališča pravočasno obvestil ali da se s tega naslova nikoli ni odselil. Tega pa ni trdil niti dokazal. 12. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, določilo 11. člena kreditne pogodbe ni nejasno in zato razlagalno pravilo iz 83. člena OZ ne pride v poštev.

13. Ne drži, da tožnica zahtevka po višini ni utemeljila. V dopolnitvi tožbe je pojasnila, katere postavke sestavljajo glavnico in v kakšni višini. V dokaz tem trditvam je predložila kreditno pogodbo, knjigovodsko kartico prometa (iz katere so razvidna plačila in stanje dolga), prijavo zavarovalnega primera s specifikacijo zahtevka, potrdilo o plačilu banki, kartico regresnega zavezanca in izračun obresti. Ker je treba na konkretne trditve o stanju obveznosti, ki je izkazano z listinami, obrazloženo ugovarjati, toženec ne more uspeti le z vztrajanjem, da vse navedeno ne zadostuje.

14. Okoliščina, da opominov, ki so bili obračunani s strani banke (gre za znesek 3,71 EUR), toženec ni prejel, ni razlog za neutemeljenost tega dela zahtevka. Strošek je nedvomno nastal, njegova višina je izkazana z knjigovodsko kartico prometa in specifikacijo terjatve v prijavi zavarovalnega primera, podlago zanj pa predstavlja 2. člen kreditne pogodbe. Tudi ne drži, da bi tožnica strošek opominov zaračunala dvakrat. V prisojeni glavnici 7.527,59 EUR je namreč zajet le strošek opominov, ki ga je imela banka (gre za znesek 3,71 EUR), pri strošku opominov v višini 4,18 EUR pa gre za strošek, ki je nastal tožnici in ni zajet v glavnici, ampak ga je ta zahtevala kot del izvršilnih stroškov.

15. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za veljavnost cesije ni potrebna privolitev toženca, velja pa tudi brez obvestila toženca (glej 419. člen OZ). Tožnica kot prevzemnica terjatve je zato že v trenutku, ko je bila sklenjena pogodba o cesiji, pridobila enake pravice, kot jih je imela do odstopa nasproti dolžniku banka, torej tudi pravico terjati zakonske zamudne obresti.

16. Dokazno breme za trditev, da je bila terjatev v celoti ali delno plačana, je bilo na tožencu. Ta bi zato moral za svojo trditev predložiti ustrezne dokaze, a tega ni storil. Predlagal je le svoje zaslišanje, to pa za dokazovanje, da je bila terjatev plačana, ni primeren dokaz. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je višina neplačane obveznosti taka kot je to trdila in izkazala tožnica.

17. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. členom ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Tožnica je že v dopolnitvi tožbe (list. št. 102) navedla, da se je pošta z naslova A. 1, L., vrnila z oznako "preseljen", to pa je nato ponovila tudi v vlogi z dne 12. 10. 2016 (list. št. 115), ko je navedla, da se je toženec po prejemu opomina z dne 9. 7. 2013 preselil in se je opomin z dne 1. 10. 2013 vrnil z oznako "preseljen". Navedla je še, da kljub poizvedbam ni uspela ugotoviti novega naslova, zato je bil tudi opomin z dne 1. 12. 2013 in izjava o odpovedi pogodbe poslana na v kreditni pogodbi določen naslov, to je A. 1, L. Toženec teh navedb ni prerekal, ampak se je nanje celo skliceval (glej pripravljalno vlogo z dne 16. 4. 2015, točka 2, list. št.106). 2 Glej drugi odstavek 214. člena ZPP. 3 Glej priloge v spisu A2 (opomin z dne 1. 10. 2013 s fotokopijo vrnjene pošiljke z oznako "preseljen"), A3 (opomin z dne 2. 12. 2013 s fotokopijo vrnjene pošiljke z oznako "preseljen"), in A4 (izjava o odpovedi kreditne pogodbe) ter A5 (fotokopija vrnjene pošiljke z oznako "preseljen"). 4 Iz neprerekanih navedb tožnice v pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2016 izhaja, da je že pravna prednica tožnice (to je X, d. d. - v nadaljevanju banka) pred odpovedjo kreditne pogodbe opravila poizvedbo preko MNZ o tožnikovem bivališču, a novega naslova pri tem ni uspela ugotoviti. Opravila je še poizvedbe o tožnikovi zaposlitvi in ugotovila, da tožnik ni zaposlen. Edini naslov s katerim je tožnica ob vložitvi predloga za izvršbo razpolagala, je bil tako naslov A. 1, L. 5 Vročevalec je sodišče obvestil, da je toženec po informacijah sosedov v N. 6 Tako je sodišče 14. 9. 2016 in 19. 12. 2016 še enkrat vpogledalo v CRP in ugotovilo, da ima toženec (ponovno) prijavljeno bivališče in naslov za vročanje na naslovu A. 1. Na ta naslov mu je bilo zato poslano tudi vabilo na narok dne 25. 10. 2016, ki je bilo v odprti kuverti vrnjeno sodišču. Pošto je odprla in povratnico podpisala toženčeva mama (glej odgovor pošte, list. št.140). Sodišče je opravilo tudi poizvedbe preko MNZ. V odgovoru, ki ga je prejelo 20. 1. 2017, je bilo navedeno, da naj bi se toženec 20. 1. 2017 (to je istega dne, kot je sodišče dobilo obvestilo) toženec vrnil v S. in tu ostal do 23. 1. 2017. Sicer pa je MNZ sodišče seznanilo še s tem, da toženec preko telefona ni dosegljiv in da je 20. 7. 2016 prijavil bivališče v N., 23. 8. 2016 pa ponovno v S.. Naknadno (24. 1. 2017) je MNZ, ki je s tožencem telefonsko kontaktiralo in ga seznanilo z razlogi za poizvedovanje o bivališču, sodišče obvestilo še o tem, da toženec stalno živi na T., sporočilo pa je tudi njegov naslov. Pošta pa naj bi se po navodilih toženca vročala na naslov A. 1, L. S tožencem je ves čas postopka neuspešno skušal vzpostaviti stik tudi začasni zastopnik. 7 Prvi odstavek 11. člena se glasi: "Vsa pisanja v zvezi s to pogodbo bosta pogodbeni stranki pošiljali na naslova, ki sta navedena na prvi strani te pogodbe. Vsaka pogodbena stranka je o spremembi teh podatkov dolžna obvestiti drugo stranko. Do prejema obvestila se šteje, da so vsi opomini, obračuni in druga pisanja v zvezi s to pogodbo prejeta s potekom tretjega delovnega dne od datuma oddaje na pošti, če so poslana na naslova, ki sta navedena na prvi strani te pogodbe." 8 Pri presoji, kdaj začne izjava o uresničitvi oblikovalne pravice (med katere sodi tudi odstopna pravica) učinkovati, se po 14. členu OZ smiselno uporabljajo pravila o izjavi volje, potrebni za sklenitev pogodbe, torej 25. in 28. člen OZ. Iz smiselne uporabe teh pravil pa izhaja, da začne izjava učinkovati, ko jo naslovnik prejme (več o tem glej v članku Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, avtorice N. Plavšak, Podjetje in delo, 2012, št. 8, stran 1617 in sodno prakso VSL I Cpg 308/2011, II Cp 289/2014, I Ip 3713/2015). 9 Novega naslova pa, čeprav je opravila poizvedbe, ni mogla niti sama ugotoviti.