Jedro

Pojem „predpisano znamenje za zaznamovanje blaga“ po prvem odstavku 260. člena KZ - ponarejanje znamenj za zaznamovanje blaga - ne obsega pojma znaka, ki se zavaruje z znamko kot pravico industrijske lastnine.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojena I.K. in A.M. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprostita obtožbe, da naj bi uporabila ponarejena znamenja za zaznamovanje tujega blaga, s katerim se takšno blago zaznamuje kot pravo, na ta način, da sta 10.12.2007 ob 9.30 uri v Murski Soboti na parkirnem prostoru blagovnega centra ..., v prodajo mimoidočim ponujala kovčke s ponarejenimi deklariranimi nalepkami Hilti, v katerih so bili vrtalni stroji s pripadajočo opremo in označeni z istimi deklariranimi nalepkami, takih kovčkov z vrtalnimi stroji pa sta imela 30 komadov, katere sta hotela prodati, originalne označbe "Hilti" pa so na vrtalnih strojih tiskane v sitotisku; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje ponarejanja znamenj za zaznamovanje blaga po prvem odstavku 260. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bila obsojena I.K. in A.M. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja ponarejanja znamenj za zaznamovanje blaga, mer in uteži po prvem odstavku 260. člena Kazenskega zakonika (KZ). Obema obsojencema je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta ter stranska kazen izgona tujca iz države za čas enega leta. Sodišče je obsojencema na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ odvzelo 30 kovčkov z vrtalnimi stroji z oznako Hilti in ju po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP vlaga vrhovni državni tožilec. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo "spremeni tako, da odpravi kršitev zakona in uporabi zakonske določbe, ki bi jih sodišče prve stopnje smelo uporabiti, ali pa (podrejeno) zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje".

3. Obsojenca na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorila (drugi odstavek 423. člena ZKP).

B.

4. Obsojena I.K. in A.M. sta bila z izpodbijano sodbo spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja ponarejanja znamenj za zaznamovanje blaga, mer in uteži po prvem odstavku 260. člena KZ. Očita se jima, da sta 10.12.2007 v Murski Soboti na parkirnem prostoru blagovnega centra … mimoidočim v prodajo ponujala kovčke s ponarejenimi deklariranimi nalepkami Hilti, v katerih so bili vrtalni stroji s pripadajočo opremo in označeni z istimi deklariranimi nalepkami, takih kovčkov z vrtalnimi stroji pa sta imela 30 komadov, katere sta hotela prodati, originalne označbe „Hilti“ pa so na vrtalnih strojih tiskane v sitotisku.

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabilo zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Gre za očitek kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki ga vložnik utemeljuje z navedbami, da je sodišče napačno uporabilo določbo 260. člena KZ oziroma da ni uporabilo drugih določb KZ, ki bi jih moralo uporabiti, to je prvega odstavka 237. člena KZ (kaznivo dejanje preslepitve kupcev) oziroma prvega odstavka 238. člena KZ (kaznivo dejanje neupravičene uporabe tuje oznake ali modela). Glede na takšno vsebino očitka je najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 260. člena KZ. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je sodišče prve stopnje obsojencema izreklo pogojno obsodbo in da pritožba ni bila napovedana. To pomeni, da izpodbijana sodba nima obrazložitve (tretji odstavek 368. člena ZKP) in da zadeva ni bila preizkušena pred pritožbenim sodiščem.

6. Kaznivo dejanje ponarejanja znamenj za zaznamovanje blaga, mer in uteži po 260. členu KZ je uvrščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper pravni promet. Izvrši se z izdelavo krivih predpisanih znamenj za zaznamovanje blaga (z namenom, da bi se uporabila kot prava), s predrugačenjem ali odstranitvijo pravih znamenj, ali z uporabo ponarejenih znamenj kot pravih (prvi odstavek 260. člena KZ) oziroma s ponareditvijo ali uporabo ponarejene mere ali uteži pri merjenju (drugi odstavek 260. člena KZ).

7. Glede objekta varstva in glede načinov izvršitve je obravnavano kaznivo dejanje podobno kaznivemu dejanju ponarejanja listin po 256. členu KZ. Bistvena razlika med njima je v predmetu ponarejanja. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 260. člena KZ se nanaša na predpisana znamenja za zaznamovanje domačega ali tujega blaga, pri čemer zakon našteva pečate, žige in znamke, s katerimi se zaznamuje zlato, srebro, živina, les ali kakšno drugo blago. Oblike znamenj so naštete primeroma, kar pomeni, da v okvir kaznivega dejanja sodijo tudi različna druga znamenja za kakršnokoli blago, ki so določena s predpisom. V tem delu je pri določanju znakov obravnavanega kaznivega dejanja uporabljena blanketna tehnika. Prepovedana ravnanja po prvem odstavku 260. člena KZ se nanašajo le na "predpisana" znamenja, to je tista znamenja, katerim temelj za uporabo v pravnem prometu daje drug predpis (primerjaj M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem - posebni del, str. 603). Če posamezno znamenje ni določeno v predpisu, kaznivo dejanje po prvem odstavku 260. člena KZ ni podano. Podobno velja glede mer in uteži po drugem odstavku te določbe, ki so predmet ureditve v Zakonu o meroslovju (Ur.l. RS, št. 22/2000 idr.).

8. Pojem predpisanih znamenj za zaznamovanje blaga iz prvega odstavka 260. člena KZ obsega na primer različno poimenovane oznake, ki so predpisane v številnih podzakonskih aktih, izdanih na podlagi Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Ur.l. RS, št. 59/1999 idr. - ZTZPUS), znak dobavitelja in znak čistine po 15. členu Zakona o izdelkih iz plemenitih kovin (Ur.l. RS, št. 85/2000 idr. - ZIPleK) in druga. Predpisi o označevanju blaga so pogosti tudi v zvezi s kmetijskimi izdelki (Pravilnik o splošnem označevanju živil, ki niso predpakirana - Ur.l. RS, št. 28/2004, itd.). Namen znamenj za zaznamovanje blaga je praviloma v potrditvi, da blago izpolnjuje predpisane tehnične zahteve, kar je predmet predpisanih postopkov ugotavljanja skladnosti, s ciljem zavarovanja javnega interesa. Ta se kaže v zagotavljanju varnosti, varovanju življenja in zdravja ljudi, živali in rastlin ter okolja, potrošnikov in premoženja (2. člen ZTZPUS). Navadno je zato za takšna znamenja značilno, da promet z neoznačenimi izdelki ni dopusten (3. člen ZTZPUS, 15. člen ZIPleK).

9. Izrek izpodbijane sodbe obsojencema vsebinsko očita neupravičeno opremljanje blaga z nalepkami "Hilti". Gre za znak (in firmo) gospodarske družbe, ki je zavarovan z znamko kot eno od pravic industrijske lastnine (drugi odstavek 1. člena Zakona o industrijski lastnini - ZIL-1). Kot znamka se sme registrirati kakršenkoli znak ali kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati (42. člen ZIL-1). Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po ZIL-1. Imetnik znamke je zlasti upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo znak, ki je enak znamki (47. člen ZIL-1). Ta pravica obsega (primeroma) prepoved opremljanja blaga ali embalaže z znakom; ponujanja blaga, označenega z znakom, njegovega dajanja na trg ali skladiščenja v te namene; uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju in podobno. Drugače kot pri zgoraj navedenih znamenjih se torej znamka uporablja v gospodarskem prometu zlasti zato, da potrošniki razlikujejo blago različnih gospodarskih subjektov, in varuje (zasebni, gospodarski) interes njenega imetnika.

10. Glede na navedeno je pravilno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da cilj določbe prvega odstavka 260. člena KZ (sedaj 256. člena KZ-1) ni kazenskopravno varstvo (interesov nosilcev) pravic industrijske lastnine. To področje je glede na drugačen objekt varstva celovito urejeno v poglavju o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, in sicer v 238. oziroma 239. členu KZ, ki določata kazniva dejanja v zvezi z modelom, znamko, geografsko označbo in patentom. Prvi odstavek 260. člena KZ med znamenji za zaznamovanje blaga sicer posebej vsebuje tudi besedo znamka. Vendar pa gre za edini pojem v tej določbi, ki ustreza poimenovanju katere od pravic industrijske lastnine, te pa po namenu določbe z njo niso zajete. Pri znamki po ZIL-1 poleg tega ne gre za (obvezno) predpisano znamenje za blago. Zato je treba šteti, da pojem predpisano znamenje za zaznamovanje blaga po prvem odstavku 260. člena KZ ne obsega pojma znaka, ki se zavaruje z znamko kot pravico industrijske lastnine (argument teleološke redukcije). Očitano ravnanje torej ne predstavlja uporabe ponarejenega znamenja za zaznamovanje blaga kot pravega, temveč gre za dejanje, ki v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZIL-1 predstavlja neupravičeno uporabo znamke. Pravilna je zato trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da v izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje obsojencev ne izpolnjuje znakov očitanega kaznivega dejanja.

11. Neutemeljene pa so nadaljnje navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da bi sodišče moralo glede na opis kaznivega dejanja v tej zadevi uporabiti določbo prvega odstavka 237. člena KZ (kaznivo dejanje preslepitve kupcev) oziroma prvega odstavka 238. člena KZ (kaznivo dejanje neupravičene uporabe tuje oznake ali modela). Kaznivo dejanje po prvem odstavku 237. člena KZ je podano le, če ima storilec posebej motiviran naklep preslepitve kupcev, kar v tej zadevi ni bilo očitano, zato zahtevi v tem delu ni mogoče pritrditi. Podobno velja glede kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje oznake ali modela po prvem odstavku 238. člena KZ. V tej zadevi gre sicer za ravnanje, ki po določbah ZIL-1 predstavlja neupravičeno uporabo znamke, vendar pa je kaznivo dejanje podano le, če je storjeno pri gospodarskem poslovanju. Ta okoliščina v obtožnem predlogu ni bila zatrjevana, nekonkretizirana pa je v tem delu tudi zahteva za varstvo zakonitosti, zato je podrobneje ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Glede na navedbe, da je kaznivo dejanje po 238. členu KZ specialno glede na kaznivo dejanje o 237. členu KZ, se zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu očitno opira na besedilo 238. člena KZ, ki je bilo veljavno pred uveljavitvijo novele KZ-B (Ur.l. RS, št. 40/2004). Besedilo, ki je veljalo v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, namreč ne zahteva več, da je bila neupravičena uporaba tuje oznake ali modela storjena z namenom preslepitve kupca. Poleg tega je glede na višjo predpisano kazen zahteva v tem delu vložena v škodo obsojencev. Očitek, da bi sodišče moralo opisano dejanje pravno opredeliti po določbah prvega odstavka 237. oziroma prvega odstavka 238. člena KZ, zato ni utemeljen.

12. Glede na ugotovitev, da dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 260. člena KZ, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo in odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.