Jedro

Pleskanje zapornic hidroelektrarne, ko so zapornice vlažne, je nevarna dejavnost, zato gre v danem primeru za objektivno odgovornost delodajalca. Glede na to, da se je delo opravljalo na višini, pa je možno govoriti tudi o krivdni odgovornosti delodajalca, zlasti v primeru, če ni zagotovil pogojev za varno delo na višini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na izplačilo odškodnine za negmotno škodo v znesku 4.650.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter na povrnitev stroškov postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožnika zavezalo k plačilu pravdnih stroškov v znesku 273.415,00 SIT. Tožnik je dolžan plačati stroške priče v višini 12.000,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožnik se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je njegov zahtevek neutemeljen zato, ker je sam s svojim ravnanjem povzročil škodo, ki mu je nastala. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo izpovedbo tožnika samega. Dejstvo je, da je tožena stranka tožnika poslala delat na zapornico, ki predstavlja prav zaradi svoje višine nevarno stvar, pleskanje ograje pa nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje je povzelo le tiste dele izpovedb prič, katerih izpovedbe so ustrezale utemeljitvi odločitve, zavrnilo tiste, ki se z utemeljitvijo niso skladale in jih ocenilo kot neverjetne, češ da se kot odgovorni delavci izogibajo natančnim izpovedbam v bojazni, da bi se jih štelo za odgovorne za tožnikovo nezgodo in njene posledice. Tožnik tudi v pritožbi vztraja pri tem, kar je navedeno v zapisniku o njegovem zaslišanju na glavni obravnavi z dne 17.11.1998 in še enkrat poudarja, da bi se tožena stranka po njegovem mnenju lahko ekskulpirala le, če bi dokazala, da je tožnik sam kriv za nezgodo. Tožena stranka pa tega ni dokazala, niti ne more dokazati, saj dogodka samega od vseh zaslišanih prič ni nihče videl. Edini očividec nesreče pri delu je bil Z. M.. Pritožnik predlaga, da se ga zasliši kot priča, saj bi lahko le ta priča razjasnila okoliščine nastanka škodnega dogodka. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je v spornem primeru tožnik v celoti sam kriv za škodo v zvezi z nezgodo z dne 8.8.1990 in to zaradi lastnega nepravilnega ravnanja, ker se je neprevidno odpravil po nepohodnem, nezavarovanem, nagnjenem in mokrem delu zapornice. Preuranjen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki v celoti prosti odgovornosti v smislu 2. odst. 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis RS). Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za odškodninsko odgovornost tožene stranke po načelu objektivne odgovornosti določene v 173. členu ZOR. Po citirani določbi zakona se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (domneva vzročnosti). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (174. člen ZOR). Pleskanje zapornic hidroelektrarne, ko so zapornice vlažne od mokrote, je tudi po mnenju sodišča druge stopnje nevarna dejavnost, zato gre v danem primeru za objektivno odgovornost delodajalca. Glede na to, da se je delo opravljalo na višini, pa je možno govoriti tudi o krivdni odgovornosti delodajalca, zlasti v primeru, če ni zagotovil pogojev za varno delo na višini. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka zagotovila varne pogoje dela (krivdna odgovornost po 154. členu ZOR), ampak je ob ugotovljeni izključni krivdi tožnika za nastalo nesrečo pri delu toženi stranki na podlagi 177. člena ZOR oprostilo odgovornosti. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena. Sodišče prve stopnje na podlagi do sedaj izvedenih dokazov še ni dovolj razčistilo dejanskega stanja, ki se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke in tožnikovo izključno krivdo. Ostalo je še nerazčiščeno vprašanje, ali je tožnik padel z nezavarovanega dela zapornice in ali so tožniku nadrejeni delavci dopuščali, da je hodil tudi po nepohodnem delu zapornice. Bistveno vprašanje za ugotovitev tožnikove izključne krivde oz. sokrivde za nastalo nesrečo pri delu je po mnenju pritožbenega sodišča opredelitev kraja tožnikovega padca in vprašanje, ali je bilo potrebno opraviti kakšno delo tudi na nezavarovanem delu zapornice, kjer ni bilo varnostne ograje. Nesreča se je zgodila dne 8.8.1990. Republiški inšpektor za delo pa je raziskoval tožnikovo nesrečo dne 14.9.1990, torej ne neposredno ob sami nesreči, ampak kasneje. Iz zapisnika izhaja, da je bil vzrok tožnikovega padca v tem, ker je zapornico prečkal po nezavarovani pohodni površini, kjer mu je zaradi nagiba pohodne površine in vlažnosti zdrsnilo, zato je padel v globino na betonsko površino. Tožnik, zaslišan na obravnavi dne 17.11.1998, pa je zatrjeval drugače in sicer, da je padel v trenutku, ko je delo še opravljal in da je zdrsnil na mestu, kjer ni bilo ograje, saj so zapornice imele ograjo le do polovice, tako da se je varnostna ograja na zapornici nahajala kakšne 3 do 4 m pred mestom padca. Z zapornice je padel, ko še ni končal z delom, zato so po mnenju tožnika neresnične trditve tožene stranke, da je padel takrat, ko se je vračal po končanem delu na zapornici št. 2 in da je bil vzrok padca v tem, da je uporabil bližnjico do zapornice št. 3, kar so trdili odgovorni delavci in kar je povzel v zapisnik tudi inšpektor za delo. Zaslišana priča J. V. je sicer natančno opisal, kako je prišlo do padca tožnika, čeprav ni bil očividec dogodka, ampak mu je to povedal S. S., ki pa tudi sam padca tožnika ni videl. Zato tudi ni mogel natančno povedati, s katerega dela zapornice je tožnik padel. Pravilno opozarja pritožba tožnika, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin, kako je do nesrečnega padca tožnika sploh prišlo. Tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča v do sedaj izvedenem dokaznem postopku še ni uspela dokazati izključne krivde tožnika za nastalo nesrečo pri delu, zaradi česar bi se lahko ekskulpirala svoje odgovornosti. Pri odločanju o pritožbi se je pritožbenemu sodišču pojavil opravičen dvom o resničnosti dejstev, na katere se opira sodba sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 370. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo razveljavilo, saj je ugotovilo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje in zaslišati v pritožbi predlagano pričo - očividca nesreče Z. M., ne glede na to, da je pooblaščenka tožnika na obravnavi dokazni predlog z zaslišanjem navedene priče umaknila. Ker je pooblaščenka dokazni predlog umaknila, sodišče tudi ni bilo dolžno o tem dokaznem predlogu odločati, zato ne vzdrži pritožbena trditev tožnika, da sodišče temu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Sodišče z dokaznim sklepom odloči, ali se dokaznemu predlogu ugodi, ali se dokazni predlog zavrne, in če ga zavrne, mora po 2. odst. 300. člena ZPP/77 obrazložiti razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog. V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje glede na podani umik dokaznega predloga ni bilo dolžno odločati o dokaznem predlogu. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zlasti glede samega kraja padca tožnika, tudi v pritožbenem postopku, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev v zvezi z eventualno krivdno odgovornostjo tožene stranke zaradi morebitnega nespoštovanja predpisov, ki urejajo varstvo pri delu, zlasti, ker se je delo opravljalo na višini, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sporna zadeva se je obravnavala na prvi stopnji še po določbah ZPP iz leta 1977 in ne po določbah ZPP iz leta 1999, ki je uveljavil eventualno maksimo glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, tako pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP/99) kot tudi v pritožbenem postopku (337. člen ZPP/99). Zato je pritožbeno sodišče, upoštevajoč določbo 351. člena ZPP/77 v zvezi z 2. odst. 370. člena ZPP/77, pritožbeni predlog za zaslišanje predlagane priče - očividca dogodka upoštevalo in pritožbi tožnika ugodila ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP/77. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).