Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da je ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe, pomanjkljiva, posledično pa je sprejeta odločitev najmanj preuranjena. Odločilno dejstvo pri presoji utemeljenosti predlagane začasne odredbe, ki mu je sodišče prve stopnje posvetilo premalo pozornosti, je, da je tožnik tujec, brez prebivališča v Sloveniji, ki je za toženo stranko (do prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi) opravljal delo v Sloveniji. Zato bi moralo sodišče prve stopnje obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, presojati tudi s tega vidika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2021 in mu zagotavljati delo vse do pravnomočne odločitve v tem delovnem sporu; da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v vsa obvezna zavarovanja za čas od izdaje začasne odredbe do pravnomočne odločitve v tem sporu in mu za ta čas obračunavati mesečno plačo v višini 1.778,38 EUR bruto, zanj odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske plač; in da mu je tožena stranka dolžna zagotavljati nastanitev v Sloveniji, na naslovu A., do pravnomočne odločitve v tem sporu. Odločilo je še, da se odločitev o stroških postopka z začasno odredbo pridrži za končno odločbo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugovoru (pravilno: pritožbi) ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in izda predlagano začasno odredbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazal finančnega stanja, aktivnega iskanja zaposlitve in dejanske nezaposljivosti. Navaja, da je kot dokaz slabega finančnega stanja priložil odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki kaže na izgubo dohodka, in enotno delovno dovoljenje, ki potrjuje, da je prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov. Slabo finančno stanje izhaja tudi iz tožnikovih sporočil pooblaščencu, potrjuje pa ga tudi dejstvo, da mu je delodajalec zagotovil nastanitev v hostlu in da nima drugega prebivališča. Negativnih dejstev, da torej nima sredstev za preživetje in da nima kje bivati, pa ne more dokazovati drugače kot s posrednimi dokazi. Kot dodatni dokaz slabega finančnega stanja izpostavlja tudi odločbo sodišča, s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Tožnikovo oteženo zaposlitev pa je mogoče ugotoviti že na podlagi zakonodaje v zvezi z zaposlovanjem tujcev in dejstva, da govori le turško. Sklicuje se še na dopis, iz katerega izhaja, da naj bi mu tožena stranka zagotavljala prebivališče, iz katerega pa ga po odpovedi sili ven. Zaključuje, da bi moralo sodišče že na podlagi predloženih dokazov kot verjetno izkazano ugotoviti, da mu nastaja in grozi težko nadomestljiva oziroma nenadomestljiva škoda in da je izdaja začasne odredbe nujna za preživetje. Odločitev sodišča prve stopnje se mu zdi nerazumna in nehumana že zato, ker je mogoče samemu tožbenemu zahtevku ugoditi že na podlagi pisnih dokazov. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zanemarilo sodno prakso glede začasnih odredb v delovnih sporih. Odločitev, da odjava tožnika iz obveznih zavarovanj v Sloveniji in Turčiji ne predstavlja težko nadomestljive škode, je očitno materialnopravno nepravilna in nepodkrepljena s sodno prakso. Sodišče spregleda, da z naknadno prijavo za nazaj ne bo mogoče odpraviti vseh negativnih posledic in da prijava v zavarovanja v Turčiji ne bo dosežena že z odločitvijo sodišča, pač pa šele z naknadnimi postopki in stroški (priznanjem sodbe slovenskega sodišča, postopkom pred turškim zavodom itd.). Tožniku tako nastaja najmanj težko popravljiva škoda. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo določilo 118. člena ZDR-1 in da je zanemarilo dejstvo, da če se bo tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu, v tem postopku ne bo mogel več zahtevati reintegracije in uveljavljati vseh pravic iz delovnega razmerja za celoten čas za nazaj. Poleg tega ni mogoče zanemariti, da tožnika zavezuje konkurenčna prepoved. Navedeno kaže na neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da bo tožnik v primeru uspeha v postopku za nazaj uveljavljal vse zahtevke. Nadalje meni, da je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da izročitev enosmernih letalskih kart in siljenje tožnika, naj se vrne v Turčijo, in siljenje iz namestitve, ni mogoče subsumirati pod pojem sile. Zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, da tožnikova pravica do nastanitve ni pravica iz delovnega razmerja. Med pravdnima strankama je obstajal ustni dogovor o zagotavljanju nastanitve v času delovnega razmerja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa pravilno izhajalo iz 56. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) in uporabilo 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora za verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlagana začasna odredba regulacijska oziroma ureditvena, saj se vsebina predloga za izdajo začasne odredbe prekriva z vsebino tožbenega zahtevka. Pri izdaji tovrstne začasne odredbe je treba pogoje za njeno izdajo presojati restriktivno. Izdati jo je mogoče le ob izkazanih izjemnih okoliščinah, zaradi katerih je treba urediti sporno razmerje že do pravnomočnosti sodne odločbe, da bi se preprečila uporaba sile ali težko nadomestljiva škoda (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZDR-1). Njen namen je v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, da sodno varstvo zaradi nevarnosti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena. Drugače povedano: stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, kadar je takšno začasno varstvo potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena.

7. Ker izdaja regulacijske začasne odredbe, ki jo je mogoče izdati že pred izvedbo kontradiktornega postopka, posega v pravice tožene stranke, mora sodišče pri odločitvi o njeni izdaji upoštevati tudi položaj tožene stranke, in sicer mora tehtati interese (neugodne posledice) obeh pravdnih strank. Upoštevanje pravic tožene stranke zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice tožene stranke do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku oziroma prejudiciralo odločitev o njem. To bi se zgodilo, če bi izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, posledic izdane začasne odredbe pa ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče odpraviti. Ureditveno začasno odredbo je zato mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženo stranko vzpostaviti prejšnje stanje (pogoj reverzibilnosti). Kadar pa bi se toženi stranki z začasno odredbo nalagala storitev nečesa, česar z njeno razveljavitvijo ne bi bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar naknadno ne bi bilo mogoče več storiti, izdaja take začasne odredbe ni mogoča.1

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da je ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe, pomanjkljiva, posledično pa je sprejeta odločitev najmanj preuranjena. Odločilno dejstvo pri presoji utemeljenosti predlagane začasne odredbe, ki mu je sodišče prve stopnje posvetilo premalo pozornosti, je, da je tožnik tujec, brez prebivališča v Sloveniji, ki je za toženo stranko (do prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi) opravljal delo v Sloveniji. Zato bi moralo sodišče prve stopnje obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, presojati tudi s tega vidika. Pravnorelevante okoliščine v zvezi s težko nadomestljivo škodo, ki bi lahko nastala tožniku kot tujcu, so po oceni pritožbenega sodišča premalo raziskane. Tožnik zatrjuje, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi; posledično je izgubil tudi nastanitev v Sloveniji, ki mu jo je nudila tožena stranka; drugega prebivališča v Sloveniji in prihrankov oziroma sredstev za preživljanje nima; ker govori zgolj turški jezik, mu je oteženo tudi iskanje nove zaposlitve v Sloveniji; zato je zanj življenjsko nevzdržno čakati na odločitev sodišča v tem sporu. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da bi v primeru, če bi moral tožnik zaradi navedenega zapustiti Slovenijo (tožena stranka mu je že kupila enosmerno letalsko karto za Turčijo), bilo lahko oteženo njegovo uveljavljanje sodnega varstva v tem sporu. Zato bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti, ali bi tožnik kljub prejeti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo izpodbija v tem sporu, sploh še lahko ostal v Sloveniji. V nasprotnem primeru bi namreč lahko prišlo do situacije, da bi bilo zanj sodno varstvo oteženo oziroma bi lahko ostalo celo brez pomena.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). O izdaji začasne odredbe namreč ne more prvič odločati pritožbeno sodišče, ker bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek (239. člen ZIZ v zvezi z 9. in 54. členom ZIZ). Napotki sodišču prve stopnje so razvidni iz gornje obrazložitve.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-275/97, točka 9.