Jedro

V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča zgolj dejstvo, da tožencu ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, da ni bil plačan davek za promet z nepremičninami in da ni prišlo do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren. V predmetni zadevi je upoštevati, da je šlo za prodajo kmetijskih zemljišč, pri čemer tudi dejstvo, da je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi določbami o prodaji kmetijskih zemljišč po ZKZ, samo po sebi ne izključuje dobre vere, lahko pa nanjo vpliva. Sodišče mora zato v vsakem primeru posebej odločiti, ali je pridobitelj kmetijskih zemljišč (v obravnavanem primeru je to tožnik) glede na kogentne določbe ZKZ in upoštevajoč okoliščine konkretnega primera izkazal, da je bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „ I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožeča stranka A. A. je lastnik do celote 1/1 nepremičnin parc. št. 79 k.o. ..., parc. št. 80 k.o. ... in parc. št. 81 k.o. ...“ se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije (na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. SI56 0110 0637 0422 071) pravdne stroške v višini 839,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi in tretji toženi stranki pravdne stroške v višini 332,69 EUR, v roku 15 dni.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti tretji toženi stranki pritožbene stroške v višini 718,32 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) lastnik nepremičnin parc. št. 79, 80 in 81, vse k.o. ..., do celote (I. točka izreka) ter odločilo, da so dolžne tožene stranke (v nadaljevanju toženci) solidarno tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.738,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tretji toženec s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, in sicer 43. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj ni podana dobra vera kot predpostavka za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, pri čemer je tretji toženec tekom glavne obravnave določno zatrjeval in dokazal svoje navedbe o neobstoju dobre vere tožnika. Kot nedokazane graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik plačeval nadomestilo za vzdrževanje melioracijskih jarkov za prvega toženca in davke za sporna zemljišča ter da je tožnik plačal kupnino za sporne nepremičnine. V zvezi s slednjim navaja, da v kolikor bi res prišlo do prenosa denarnih sredstev „s knjige na knjigo“, bi o tem obstajale ustrezne listine oziroma nalogi, obstoja katerih pa tožniku ni uspelo dokazati. Ker je tožnik ves čas kot lastniški posestnik vedel, da ni lastnik spornih nepremičnin, bi se od njega kot izobraženega človeka pričakovalo, da bo hranil prenosni nalog oziroma potrdilo o plačilu kupnine na pošti. Prav tako bi se pričakovalo, da bo hranil kupoprodajne pogodbe za vse tri sporne parcele, čeprav nepodpisane, tožnik pa je predložil le eno, po njegovem »vzorčno« pogodbo. Prav tako naj bi sodišče prve stopnje napačno interpretiralo izpovedbo druge toženke v zvezi s plačilom kupnine, pri čemer po mnenju pritožbe ni jasno, ali je pritrdilo izpovedbi tožnika, da je bil denar prenesen „s knjige na knjigo“, ali izpovedbi druge toženke, da je dal kupnino materi druge toženke na roke. V zvezi s plačilom kupnine je pritožbi tudi priložena kopija zapisnika ustno podane pritožbe tožnika z dne 30. 10. 2019 v zadevi št. 330-2586/2019 z obrazložitvijo, da pritožnik predmetnega zapisnika ni mogel predložiti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, saj ni vedel, kakšna bo odločitev sodišča prve stopnje. Nadalje navaja, da je imel tožnik možnost vložiti tožbo, ki je predmet tega postopka, takoj po poteku 10 let, iz kakšnih razlogov je z vložitvijo tožbe čakal še nadaljnjih 10 let, pa ni vedel pojasniti. Prav tako tožnik ni vedel pojasniti, iz kakšnih razlogov je ostal povsem pasiven v upravnem postopku leta 2012, sodišče prve stopnje pa navedenega dejstva pri presoji dobre vere ni upoštevalo. Tožnik je bil napadalen do druge toženke že od vsega začetka, ko je prevzel sporne nepremičnine v posest, kar je bil tudi razlog, da se niti prvi toženec niti druga toženka tožniku nista upala kakorkoli nasprotovati, razen verbalno, saj sta oba izjemno vsestransko neuka, kar je bilo razvidno tudi ves čas glavne obravnave ob prisotnosti druge toženke in iz njene izpovedbe. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbe zmotno sklicuje na upoštevanje konkretnih okoliščin te pravde in ne pojasni, iz kakšnega razloga bi naj sicer pravilno navedeno zakonsko določilo pomenilo prestrogo in ozko gledano možnost na pridobitev lastninske pravice tistega, ki sicer izvaja posest. Sodišče prve stopnje je sicer kot izjemne okoliščine, ki naj bi utemeljevale odločitev navedlo, da je tožnik šel na domačijo D. in neuspešno poskušal pridobiti podpise prodajnih pogodb, kar pa po mnenju pritožbe ne zadostuje za sodno presojo. Tudi ne obstaja vzročna zveza med izpodbijano sodno presojo in dejstvom, da je tretji toženec od svojega interesa za sklenitev pravnega posla odstopil. Sodišče prve stopnje tudi naj ne bi presodilo dejstva, da je z vzorčno pogodbo bilo dogovorjeno, da se kupec zaveže kupnino plačati takoj po podpisu te pogodbe, tožnik pa naj bi po svojih navedbah kupnino plačal že pred sklenitvijo pogodbe. Iz kakšnih razlogov je bilo v pogodbi zapisano kot navedeno, tožnik ni znal pojasniti, še manj pa priča E. E., ki naj bi sestavil navedeno pogodbo. Predlaga „razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in ustavitev pravdnega postopka s stroškovno posledico ter podrejeno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje“. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojo priposestvovanja opravilo na podlagi določbe drugega odstavka 43. člena SPZ, skladno s katero dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let, v zvezi z določbama o lastniški (prvi odstavek 27. člena SPZ) in dobroverni (28. člen SPZ) posesti. Posest je upoštevaje navedeni določbi dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje; dobroverni lastniški posestnik je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Biti mora torej v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik. Priposestvovalec je v opravičljivi zmoti le, če utemeljeno misli, da je postal lastnik stvari, kar je tedaj, ko zmotno misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. V primeru pravnoposlovne pridobitve mora utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice (veljaven zavezovalni in razpolagalni posel, pridobitni način in razpolagalna sposobnost prenosnika). Biti mora prepričan, da je stvar njegova, tudi potem, ko je z neko povprečno (običajno) skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Med priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov, zaradi katerih bi lahko podvomil o svoji pravici do posesti, saj bi mu to naložilo določeno raziskovalno dolžnost. Skrben mora biti ob pridobitvi posesti, ni pa treba, da ves čas preverja svoj pravni položaj. Naknadno postane nedobroveren le, če dejansko izve, da nima pravice do posesti.1

7. V tej zvezi je ugotoviti, da so toženci pravočasno nasprotovali dobroverni posesti tožnika ter navajali, da je tožnik vedel, da gre za kmetijska zemljišča, za katera glede sklenitve pravnega posla veljajo določila Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), in da ni prišlo do sklenitve pisne prodajne pogodbe, odobritve posla s strani upravne enote, plačila davščin, vknjižbe v zemljiško knjigo. Tožnik je na to odgovoril, da postopek pri upravni enoti glede odobritve pravnega posla ni stekel izključno iz razlogov na strani prvega toženca in druge toženke, saj nista želela podpisati prodajnih pogodb, zato jih tožnik ni mogel predložiti upravni enoti, ki jih je zahtevala v skladu s takratnim pravnim redom in prakso.

8. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča zgolj dejstvo, da tožencu ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, da ni bil plačan davek za promet z nepremičninami in da ni prišlo do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren. V predmetni zadevi je upoštevati, da je šlo za prodajo kmetijskih zemljišč, pri čemer tudi dejstvo, da je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi določbami o prodaji kmetijskih zemljišč po ZKZ, samo po sebi ne izključuje dobre vere, lahko pa nanjo vpliva. Sodišče mora zato v vsakem primeru posebej odločiti, ali je pridobitelj kmetijskih zemljišč (v obravnavanem primeru je to tožnik) glede na kogentne določbe ZKZ in upoštevajoč okoliščine konkretnega primera izkazal, da je bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik.2

9. Ob tožnikovem sprejemu ponudbe za prodajo spornih nepremičnin veljaven ZKZ je tako kot sedaj veljavni zakon v III. poglavju (17. - 25. člen) urejal promet s kmetijskimi zemljišči, torej pogoje, pod katerimi je lahko kupec s pogodbo veljavno pridobil lastninsko pravico na kmetijskem zemljišču na pravnoposloven način (s pogodbo). Med drugim je določal, da je pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in s pravnimi posli za primer smrti na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji možna le z odobritvijo upravne enote (prvi odstavek 19. člena), pri čemer vlogo za izdajo odobritve pravnega posla vloži pridobitelj nepremičnine pri upravni enoti, na območju katere leži zemljišče oziroma njegov pretežni del, vlogi pa je treba priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu (prvi odstavek 20. člena).

10. Pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru upoštevaje navedeno ter konkretne okoliščine primera ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožba, zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da je tožnik izkazal dobroverno (lastniško) posest na spornih nepremičninah oziroma da toženci domneve o njegovi dobrovernosti niso uspeli izpodbiti3. Ne zgolj, da pisna prodajna pogodba ni bila podpisana, da davščine niso bile plačane in da se tožnik ni vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik, v zvezi s prodajo obravnavanih kmetijskih zemljišč tudi niso bile spoštovane določbe ZKZ o načinu prodaje kmetijskih zemljišč, saj ni bilo postopka pri upravni enoti glede odobritve pravnega posla. Tožnik je za obstoj teh okoliščin nesporno vedel4 in si je sicer prizadeval za podpis pisne prodajne pogodbe, ni pa pri tem izkoristil vseh sredstev, ki jih je imel v skladu z veljavnim pravnim redom na voljo. Pri tem dejstvo, da prvi toženec in druga toženka nista želela podpisati pisne prodajne pogodbe, po mnenju pritožbenega sodišča ne daje podlage za zaključek o opravičljivi zmoti tožnika o tem, da je lastnik, drugih dejstev pa tožnik v tej zvezi ni zatrjeval. Na podlagi vseh navedenih okoliščin se je tožnik po mnenju pritožbenega sodišča zavedal ali pa bi se ob izkazani običajni skrbnosti moral zavedati, da na podlagi (neveljavnega) posla ni pridobil lastninske pravice, kar pomeni, da ni imel dobroverne posesti, kljub temu da je sprejel ponudbo za prodajo zemljišč, plačal kupnino in izvrševal (lastniško) posest. 11. Tožbeni zahtevek tako ni utemeljen, kar je terjalo poseg tudi v stroškovno odločitev (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s 154. in 155. členom ZPP ter OT gre tožencem 400 točk za sestavo odgovora na tožbo z dne 5. 1. 2021 (tar. št. 19/1 OT), 400 točk za sestavo prve obrazložene pripravljalne vloge z dne 6. 4. 2021 (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za sestavo druge obrazložene pripravljalne vloge z dne 20. 4. 2021 (tar. št. 19/2 OT), 200 točk za sestavo tretje obrazložene pripravljalne vloge z dne 7. 6. 2021 (tar. št. 19/3 OT), 400 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2021 (tar. št. 20/1 OT), 200 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 29. 6. 2021 (tar. št. 20/2 OT), 150 točk za urnino (prvi odstavek 6. člena OT) in 200 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 28. 9. 2021 (tar. št. 20/2 OT), skupaj tako 2.250 točk. V zvezi z zastopanjem na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2021 in 28. 9. 2021 toženci niso upravičeni do priglašene urnine, saj sta naroka trajala manj kot eno uro (prvi odstavek 6. člena OT).

12. Pri tem je upoštevati, da je bila prvemu tožencu z odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 664/2020-4 z dne 13. 1. 2021 dodeljena brezplačna pravna pomoč za zastopanje v predmetni pravdni zadevi pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da je odvetnik v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice nagrade, ki bi mu pripadala po OT, torej do 1.125 točk, kar skupaj z 21,25 točkami za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) znaša 1.146,25 točk, ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere (0,60 EUR) 687,75 EUR, z 22 % DDV (151,31 EUR) pa 839,06 EUR. Tožnik je tako dolžan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči) znesek 839,06 EUR, ki so bili izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006).

13. V skladu s tretjim odstavkom 7. člena OT se za zastopanje več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage v pravdnih zadevah, skupna vrednost storitve zviša za 10 odstotkov za vsako nadaljnjo stranko, torej za 225 točk za drugo toženko in 225 točk za tretjega toženca, skupaj tako 450 točk, kar skupaj z 4,5 točkami za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) znaša 454,5 točk, ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere (0,60 EUR) 272,70 EUR, z 22 % DDV (59,99 EUR) pa 332,69 EUR. Tožnik je tako v skladu z navedenim in 154. členom ZPP drugi toženki in tretjemu tožencu dolžan povrniti 332,69 EUR, v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP).

14. Ob izpostavljeni zmotni uporabi materialnega prava, ki pa ni povzročila zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi tretjega toženca v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

15. Tretji toženec je uspel s pritožbo, zato mu je dolžan tožnik povrniti pritožbene stroške, medtem ko tožniku ne pripadajo priglašeni stroški odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V skladu s 155. členom ZPP, ZST-1 ter OT gre tožniku 500 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT), 10 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj tako 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere (0,60 EUR) znaša 306,00 EUR, skupaj z 22% DDV v višini 67,32 EUR in sodno takso v višini 345,00 EUR pa 718,32 EUR. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP tožniku naložilo plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

1 VSRS sklep II Ips 86/2020 z dne 21. 4. 2020, M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, 2016, Ljubljana, str. 287 – 289. 2 Primerjaj VSRS sklep II Ips 94/2017 z dne 28. 7. 2016. 3 9. člen SPZ: Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače. 4 Glede na navedbe, da je upravna enota v zvezi z odobritvijo pravnega posla zahtevala predložitev pisne prodajne pogodbe, ki pa je ni predložil, saj je prodajalca nista želela podpisati.