Jedro

Določba 3. člena odloka ne more in ne sme vplivati na zagotavljanje ravni varstva pravic uživalcev vojaških pokojnin na način, kot to zaključujeta nižji sodišči. Obseg in pogoje, pod katerimi je prevzela Republika Slovenija izplačevanje pokojnin, je določil že ustavni zakon, ki je kot okvir prevzetih obveznosti določil predpise SFRJ, ki so veljali do uveljavitve ustavnega zakona (25.6.1991). Zato odlok izvršnega sveta tega nivoja ne more zniževati, kar bi pomenilo neizplačevanje dajatve iz pokojninskega zavarovanja, ki je revidentu že bila priznana v skladu z določbami bivšega ZPIZVZ. Res je sicer, da odlok v 3. členu določa, da se upravičencem izplačuje akontacija pokojnin od 1.11.1991 dalje v znesku, ki jim je pripadal za september 1991, vendar je ta določba pomembna samo zaradi prevedbe priznane pravice iz starih jugoslovanskih dinarjev v tolarje pred nastankom kurznih razlik in seveda enotnega izplačevanja akontacij vsem upravičencem, ne glede na to, kdaj jim je bila pravica iz vojaškega zavarovanja priznana. Vsako drugačno tolmačenje bi lahko pomenilo, da odlok posega v priznavanje pravic, za kar pa ni podlage niti v določbah ustavnega zakona, na podlagi katerega je bil odlok sprejet, niti na podlagi ustavnih določil.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačevati akontacijo predčasne vojaške starostne pokojnine brez odstotnega zmanjšanja za vsako leto predčasne upokojitve pred dopolnjenimi 60. leti starosti, po datumu, ko je dosegel predpisano starost. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbi tožeče stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, pri čemer je v celoti sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo pravni presoji.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče pri odločanju o njegovih pravicah iz pokojninskega zavarovanja zmotno uporabilo več pozitivnih predpisov, saj zavrnitev njegovega zahtevka ni v skladu z določbami ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev ter namenom odloka o izplačevanju vojaških pokojnin. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Je pa revizija utemeljena, saj je revizijsko sodišče ob obravnavanju sporne zadeve ugotovilo nepravilno uporabo materialnega prava, ki ga zatrjuje revident in na kar mora v skladu z določbo 386. člena ZPP sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti.

Obe sodišči sta v izpodbijanih sodbah prišli do enakega zaključka, da tožniku predčasne starostne pokojnine tudi po 7.6.1993, ko je dopolnil starost 60 let, ni mogoče izplačevati v nezmanjšanem znesku, ker v odloku o izplačevanju vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki je edina možna pravna podlaga za odločitev, ni nobene določbe, ki bi omogočala tako izplačevanje. Zaključevali sta tudi, da določb 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ustavni zakon - Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ni mogoče uporabiti neposredno, ampak bi za uporabo tega člena morala biti sprejeta še ustrezna zakonska rešitev. S tako uporabo oziroma razlago materialnih predpisov revizijsko sodišče ne soglaša. Na podlagi 16. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) je nosilec vojaškega socialnega zavarovanja revidentu priznal pravico do predčasne starostne pokojnine od 1.3.1991 dalje. Citirani člen je v prvem odstavku določal, da pridobi pravico do starostne pokojnine vojaški zavarovanec, ko dopolni najmanj 35 let pokojninske dobe in 55 let starosti (predčasna starostna pokojnina). V drugem odstavku je bila določba, da se predčasna starostna pokojnina, odmerjena na podlagi pokojninske dobe, zmanjša za 2% za vsako leto predčasne upokojitve pred dopolnjenim 60. letom starosti. Tretji odstavek istega člena pa je še določal, da se pokojnina izplačuje v zmanjšanem znesku do dopolnjenega 60. leta starosti. Zato je bila revidentova na podlagi dosežene pokojninske dobe izračunana starostna pokojnina zmanjšana za 6%, pri čemer je bilo že v izreku sklepa vojaškega nosilca socialnega zavarovanja določeno, da se mu tako zmanjšana pokojnina izplačuje do 7.6.1993, nato pa se mu izplačuje po izračunu glede na doseženo pokojninsko dobo.

Ustavni zakon v 18. členu določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških invalidov in članov družin padlih borcev narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije v Deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. V 21. členu ustavnega zakona pa je določba, da izvršni svet skrbi za izvrševanje tega zakona in v okviru svoje pristojnosti sprejema akte in ukrepe, ki so potrebni za njegovo izvrševanje, ter o tem poroča Skupščini Republike Slovenije najmanj vsake tri mesece. Zaradi take določbe ustavnega zakona je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije izdal odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki samo natančneje določa, komu naj se izplačujejo akontacije vojaških pokojnin oziroma drugih dajatev pridobljenih po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških oseb (1. in 2. člen) in razmerje v višini izplačanih dajatev s strani tujega nosilca socialnega zavarovanja in Republike Slovenije (3. člen).

Vendar pa določba 3. člena odloka ne more in ne sme vplivati na zagotavljanje ravni varstva pravic uživalcev vojaških pokojnin na način, kot to zaključujeta nižji sodišči. Obseg in pogoje, pod katerimi je prevzela Republika Slovenija izplačevanje pokojnin, je določil že ustavni zakon, ki je kot okvir prevzetih obveznosti določil predpise SFRJ, ki so veljali do uveljavitve ustavnega zakona (25.6.1991). Zato odlok izvršnega sveta tega nivoja ne more zniževati, kar bi pomenilo neizplačevanje dajatve iz pokojninskega zavarovanja, ki je revidentu že bila priznana v skladu z določbami bivšega ZPIZVZ. Res je sicer, da odlok v 3. členu določa, da se upravičencem izplačuje akontacija pokojnin od 1.11.1991 dalje v znesku, ki jim je pripadal za september 1991, vendar je ta določba pomembna samo zaradi prevedbe priznane pravice iz starih jugoslovanskih dinarjev v tolarje pred nastankom kurznih razlik in seveda enotnega izplačevanja akontacij vsem upravičencem, ne glede na to, kdaj jim je bila pravica iz vojaškega zavarovanja priznana. Vsako drugačno tolmačenje bi lahko pomenilo, da odlok posega v priznavanje pravic, za kar pa ni podlage niti v določbah ustavnega zakona, na podlagi katerega je bil odlok sprejet, niti na podlagi ustavnih določil. Zaradi povedanega ni sprejemljivo razumevanje veljavnih predpisov, kot sta ga obe nižji sodišči smiselno povzeli po stališčih tožene stranke. Tožena stranka zastopa stališče, da ni pristojna odločati o pravicah po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, tudi ne v primerih spremenjenih okoliščin. Res je, da ni pravne podlage za odločanje o novih pravicah, vendar je povsem drugačen položaj v primerih, ko so te pravice upravičencu že bile priznane in tudi izračunane.

V revidentovem primeru mu je bila pokojnina na podlagi zbranih podatkov izračunana na podlagi dosežene pokojninske dobe, nato zmanjšana za določen odstotek do trenutka, ko bi dosegel starostne pogoje za priznanje pokojnine s tem, da je bil datum, do katerega se predčasna pokojnina izplačuje v zmanjšanem znesku, določen v izreku sklepa vojaškega nosilca zavarovanja. Zato v takem primeru ne gre za priznavanje nove pravice, ampak samo za izplačilo že priznane pravice, česar glede na namen sprejetja tudi določba 3. člena odloka ne ovira.

Zato revizijsko sodišče zaključuje, da bi tožena stranka morala revidentu od 7.6.1993 dalje izplačevati predčasno pokojnino v znesku, ki mu je bil izračunan glede na doseženo pokojninsko dobo, to se pravi brez 6% odbitka. Samo tako bi izplačilo, ki ne bi bilo v nasprotju z določbami odloka, zagotavljalo skladnost z določbo 18. člena ustavnega zakona, saj bi bilo tako revidentu zagotovljeno izlačilo pokojninske dajatve v obsegu in pod pogoji, ki so ji določali predpisi SFRJ.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča, saj bo v nadaljnjem postopku treba izvesti dokaze v zvezi s pripadajočo in že izračunano predčasno starostno pokojnino brez odbitka, ki jih nižji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava še nista izvedli.

Sodišče je določbe ZPP in ZPIZVZ uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.