Jedro

Ker kupoprodajna pogodba ni bila ob odločanju na prvi in drugi stopnji razdrta po volji pogodbenih strank, niti je ni za neveljavno izreklo sodišče, je pravilno sklepanje tožene stranke (drugostopnega upravnega organa), da sklenjeni pravni posel ostaja v veljavi in zato tudi ni možno odpraviti posledic, ki so iz tega nastale.

Med upravnim sporom sklenjena sodna poravnava med pogodbenima strankama o razveljavitvi navedene pogodbe in sklenitvi nove na rešitev sporne zadeve ne more imeti vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave ... z dne 23.2.1994, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku od dobička, doseženega s prodajo stanovanja v C., odmeril davek od dobička iz kapitala v znesku 306.872,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 58. in 59. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93) in 1. člena Odloka o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala (Uradni list RS, št. 20/91), po katerih je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki dosega dobiček s prodajo nepremičnin, če je bila prodaja izvršena pred potekom treh let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno, zmanjšan za davke, ki jih je plačal zavezanec (1. alinea 1. odstavka 58. člena); osnova za davek od dobička iz kapitala je razlika med prodajno ceno kapitala iz 58. člena in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Če je bil kapital pridobljen na podlagi kupoprodajne pogodbe, se za vrednost kapitala v času pridobitve upošteva v pogodbi navedena nabavna vrednost kapitala (1. odstavek 59. člena); vrednost nepremičnin in premičnih predmetov (premoženje) v času pridobitve se za čas do prodaje valorizira s koeficientom rasti cen na drobno v Republiki Sloveniji. Z istim količnikom se valorizira tudi vrednost investicij in izdatkov investicijskega vzdrževanja, izvršenih v času vlaganja v premoženje (1. in 2. člen citiranega odloka). Tožena stranka ugotavlja, da je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da je tožnik s kupoprodajno pogodbo z dne 10.1.1994 prodal S.L. stanovanje v C., za v pogodbi navedeno kupnino 10.800 DEM. Navedeno nepremičnino je pridobil s kupoprodajno pogodbo po določbah stanovanjskega zakona dne 22.11.1991 in z aneksom k tej pogodbi z dne 20.10.1993. Prvostopni organ je v odmernem postopku ugotovil, da je znašala valorizirana vrednost nepremičnine v času pridobitve 437.837,00 SIT. To vrednost je prvostopni organ odštel od ugotovljene vrednosti nepremičnine v času prodaje v višini 1.475.500,00 SIT, odštel del davka na promet nepremičnin, ki ga je plačal tožnik v višini 14.755,00 SIT in od osnove 1.022.908,00 SIT po veljavni stopnji 30 % odmeril davek od dobička iz kapitala v višini 306.872,00 SIT. Tožnik je dne 13.3.1994 pisno izjavil, da zaradi neizpolnjevanja ključnih pogodbenih določb, in sicer zaradi neplačila kupnine s strani kupca, odstopa od kupoprodajne pogodbe. Prvostopni organ je v izvedenem postopku z zaslišanjem strank ugotovil, da se druga pogodbena stranka z razdrtjem pogodbe ne strinja, ker je tožniku znesek kupnine za stanovanje izplačala že 17.3.1993 in se je v sporno stanovanje v tem času tudi vselila. Po presoji tožene stranke, ker kupoprodajna pogodba ni bila razdrta po volji obeh pogodbenih strank, niti je ni za neveljavno izreklo sodišče, ostaja sklenjeni pravni posel v veljavi. Zato tudi ni možno odpraviti posledic, ki so iz tega nastale. Ker je bil tožniku davek od dobička iz kapitala odmerjen v skladu z veljavnimi predpisi, tožena stranka ni ugodila pritožbi in jo je kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je kot zavezanec prvostopnemu organu in v pritožbi proti prvostopni odločbi navedel, da je, zaradi neizpolnjevanja ključnih pogodbenih določb, in sicer zaradi neplačila kupnine s strani kupca, odstopil od kupoprodajne pogodbe. Ni vedel, da ne more enostransko odstopiti od pogodbe. Zato je po prejemu izpodbijane odločbe vložil tožbo zaradi neveljavnosti pogodbe. Iz tega razloga bi bilo potrebno izpodbijano odločbo razveljaviti in počakati na odločitev sodišča. Če bo sodba sodišča zanj pozitivna, seveda ni razloga za odmero davka od dobička iz kapitala v znesku 306.872,00 SIT. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane materialne predpise (58. in 59. člen navedenega Zakona o dohodnini in 1. in 2. člen navedenega odloka) sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno zavrnila tožnikove pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v tožbi. Tožena stranka je dala pravilne razloge za to zavrnitev.

Po presoji sodišča, ker kupoprodajna pogodba ni bila ob odločanju na prvi in drugi stopnji razdrta po volji pogodbenih strank, niti je ni za neveljavno izreklo sodišče, je namreč pravilno sklepanje tožene stranke, da sklenjeni pravni posel ostaja v veljavi in zato tudi ni možno odpraviti posledic, ki so iz tega nastale.

Med upravnim sporom sklenjena sodna poravnava med pogodbenima strankama o razveljavitvi navedene pogodbe in sklenitvi nove na rešitev sporne zadeve ne more imeti vpliva, (glej načelo zakonitosti po 4. členu Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Ker so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče, enako tudi ZUP, uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Sovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).