Jedro

Ker je nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH tožniku priznal invalidsko pokojnino na podlagi skupne pokojninske dobe, prebite v Sloveniji in BiH oziroma na podlagi pokojninske dobe obeh pogodbenic, nemški nosilec zavarovanja pa je skladno s sporazumom, sklenjenim med Nemčijo in Jugoslavijo, priznal in odmeril pokojnino na podlagi pokojninske dobe, ki jo je tožnik prebil v Nemčiji, glede izpolnjevanja pogojev pa je upošteval pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil tako v Sloveniji in BiH, to je v trajanju več kot 16 let, tožnik nima pravice do preračuna oziroma do odmere invalidske pokojnine. Izplačilo pokojnine tudi za slovensko zavarovalno dobo ostane obveznost bosanskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Gre namreč za stanje iz 3. odstavka 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH, po katerem se pokojnine ne preračunajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 9. 2010 in št. ... z dne 5. 1. 2010 in se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 19. 10. 1999 dalje, s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na 5. člen, 250. člen in 177. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010 in navaja, da je potrebno to določbo razlagati tako, da lahko zavarovanec kadarkoli uveljavlja pravico do izbire pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja, če s sporazumom ni določeno drugače. Meni, da se toženec neupravičeno sklicuje na določbe sporazuma, enako pa tudi sodišče nekritično prevzame razlago toženca. Osebnostno pravico, ki je varovana z Ustavo Republike Slovenije, kot je pravica do pokojnine, ni mogoče omejiti niti z mednarodnim sporazumom, kot je sporazum, sklenjen med Slovenijo in BiH. Določbi, na katere se sodišče sklicuje sta umeščeni med prehodne in dokončne odločbe, ki urejata zatečeno stanje vzpostavljenih pravic do uveljavitve sporazuma. Razlaga navedenih določb, kot jo uporabi sodišče, je v nasprotju s pravicami, ki izhajajo iz materialnopravnih določb (22. člen Sporazuma) in ne ustreza duhu samega sporazuma. Ni sporno, da je imel tožnik v Sloveniji 17 let in 12 dni zavarovalne dobe, v BiH pa zgolj 9 dni. Niti ni sporno, da je tožnik invalid take stopnje invalidnosti, da mu je v Republiki Srbski oziroma BiH izdana odločba o invalidski upokojitvi. Prav tako ni sporno, da je medicinsko dokumentacijo in zdravstveno stanje ocenjevala posebna invalidska komisija pri nemškem nosilcu zavarovanja in ugotovila enako, kot je to ugotovila invalidska komisija pri nosilcu zavarovanja v Republiki Srbski in sicer, da je invalidska upokojitev tožnika pravilna, zaradi česar mu je priznala invalidsko pokojnino za zavarovalno dobo, prebito v Nemčiji. Tožnik prejema invalidsko pokojnino z zavarovalno dobo v Sloveniji in 9 dni v BiH zgolj v znesku 63,12 KM, kar predstavlja okrog 31,00 EUR. Če pa bi prejemal sorazmerni del od toženca, bi ta bila znatno višja od pokojnine, ki jo prejema v BiH, ker so bili prispevki za obvezno pokojninsko zavarovanje v času vplačevanja v Sloveniji bistveno višji od prispevkov, ki so jih vplačevali delavci enake kvalifikacije pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v BiH. Po njegovem prepričanju je pravna podlaga za ponovno odmero pokojnine ter določitev sorazmernega dela dajatev 22. člen Sporazuma, kar pomeni, da ni nobene ovire, da nosilca v Republiki Sloveniji in BiH, vsak z upoštevanjem svojih predpisov in izpolnjevanje ustreznih pogojev, odmerita sorazmerni del dajatev za izračunavanje teoretičnega zneska dajatev, ki bi ga moral izplačevati. Zato ni nujno, da tožnik v času uveljavljanja pravice pri slovenskem zavarovanju ne prejema pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, saj se bo odločil potem, ko bo znano, katera pokojnina bo zanj ugodnejša. Izbiro bo lahko opravil šele po izdaji odločbe s strani toženca. Ne glede na vrsto pokojnine, nosilec po svoji zakonodaji upošteva vso zavarovalno dobo, dopolnjeno po zakonodaji obeh pogodbenic in zavarovalno dobo iz drugega odstavka 20. člena Sporazuma ter se nato v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po svoji zakonodaji in skupno zavarovalno dobo določi znesek, ki ga je dolžan izplačevati. Nadalje navaja, da v konkretni zadevi ne gre prezreti dejstva, da je zahteval dvoje in sicer pravilno ugotovitev stopnje invalidnosti in sorazmerni del invalidske pokojnine. Sodišče je osredotočilo svojo razlago le v delu, kolikor se zahtevek nanaša na sorazmerni del invalidske pokojnine, povsem pa zanemari nekorektno delo invalidske komisije pri tožencu, ki je ugotovila zgolj III. kategorijo invalidnosti, ne da bi tožnika sploh pregledala. Ista medicinska dokumentacija je namreč bila zadostna podlaga pri nemškem nosilcu zavarovanja in bosanskem nosilcu zavarovanja za invalidsko upokojitev, pri slovenskem nosilcu pa ni zadoščala in o tem sodišče ne pove ničesar. Nepravilno in tudi nepravično je stališče toženca in sodišča, da se breme toženca, pri katerem je tožniku plačeval obvezno pokojninsko zavarovanje več kot 17 let, prevali na pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske, v kateri je bil tožnik zavarovan zgolj 9 dni. To dejstvo ima za posledico, da tožnik prejema bagatelno invalidsko pokojnino. Tožnik je sprejel bosansko invalidsko pokojnino v letu 2006, ker mu je pri slovenskem nosilcu zavarovanja le-ta bila pravnomočno zavrnjena, kasneje pa se je tudi v Sloveniji sodna praksa spremenila skladno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up 770/2006 z dne 27. 5. 2009. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 1. 9. 2010 in prvostopne odločbe iste opr. št. z dne 5. 1. 2010, sporno pa je, ali so izpolnjeni pogoji za preračun invalidske pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH (Ur. l. RS, št. 37/08 – MP10/08, v nadaljevanju Sporazum) in pri tem za preračun pokojnine ne obstajajo izključitveni razlogi, določeni v 36. členu Sporazuma.

V 37. členu Sporazuma je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za dajatve, ki so bile prvič priznane v eni pogodbenici do 7. 10. 1991, nato pa v obdobju iz prvega odstavka uveljavljene ter priznane v drugi pogodbenici na podlagi pretežnosti zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji te pogodbenice. V teh primerih velja dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, kot dan vložitve zahtevka po zakonodaji druge pogodbenice. Tako določene dajatve gredo prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

V tretjem odstavku 36. člena Sporazuma pa je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju, na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bosansko – hercegovski nosilec zavarovanja po uradni dolžnosti dne 31. 12. 2008 začel postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma za preračun pokojnine v skladu s 37. členom Sporazuma. Nadalje je iz dokumentacije razvidno, da je nosilec zavarovanja v BiH tožniku z odločbo z dne 3. 11. 1999 od 19. 10. 1999 priznal pravico do invalidske pokojnine na podlagi pokojninske dobe, prebite v BiH in v Sloveniji, v skupnem trajanju 16 let in 28 dni. Od tega je upošteval 9 dni pokojninske dobe prebite v BiH za čas od 19. 5. 1973 do 28. 5. 1973 in pokojninsko dobo prebito v Sloveniji v obdobju od 6. 6. 1975 do 25. 6. 1991. Z odločbo z dne 10. 12. 2001 je tožniku pravico do invalidske pokojnine od 1. 10. 1999 dalje priznal še nemški nosilec zavarovanja in sicer, kot je pojasnil v dopisih z dne 26. 3. 2010 in 8. 6. 2010, na podlagi nemško – jugoslovanskega sporazuma o socialni varnosti z dnem 10. 3. 1956, ki je še vedno v veljavi, ker zavarovanec kot bosanski državljan živi v BiH in je tam dopolnil več kot 16 let pokojninske dobe pokrite s prispevki (priloga B1).

Glede na takšno dejansko stanje je torej nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH tožniku priznal invalidsko pokojnino na podlagi skupne pokojninske dobe, prebite v Sloveniji in BiH oziroma na podlagi pokojninske dobe obeh pogodbenic, nemški nosilec zavarovanja pa je skladno s sporazumom sklenjenim med Nemčijo in Jugoslavijo priznal in odmeril pokojnino na podlagi pokojninske dobe, ki jo je tožnik prebil v Nemčiji, glede izpolnjevanja pogojev pa je upošteval pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil tako v Sloveniji in BiH, to je v trajanju več kot 16 let. Glede na takšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženca z dne 1. 9. 2010 in z dne 5. 1. 2010 pravilni in zakoniti. Z izpodbijanima odločbama je toženec ugotovil, da tožnik nima pravice do preračuna oziroma do odmere invalidske pokojnine in da izplačilo pokojnine tudi za slovensko zavarovalno dobo ostane obveznost bosanskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja in da zato tudi ni bila zahtevana ponovna ocena tožnikove invalidnosti oziroma delovne zmožnosti pri invalidski komisiji druge stopnje. Podan je namreč dejanski stan iz tretjega odstavka 36. člena Sporazuma in za preračun invalidske pokojnine, pogoji ne bi bili izpolnjeni niti ob ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti oziroma eventuelno ugotovljena izguba delovne zmožnosti ne bi v ničemer vplivala na samo odločitev, zaradi česar pritožba neutemeljeno očita, da toženec ni ocenjeval tožnikovega zdravstvenega stanja in delovne zmožnosti. Sklicevanje na postopanje nemškega nosilca zavarovanja pa je za konkreten primer irelevantno, saj gre za povsem drugačno dejansko in pravno stanje. Zmotno pa je prav tako stališče, da je v obravnavani zadevi pravna podlaga podana v 22. členu Sporazuma. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec sta pravilno kot pravno podlago uporabila Sporazum in določbo tretjega odstavka 36. člena in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnila. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 274/2008 in na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, saj je sporazum z BiH v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine na podlagi pokojninske dobe, prebite pri obeh pogodbenicah, izključil uporabo določb ZPIZ-1. Takšno stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 180/2012 z dne 15. 4. 2013. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa pravilna, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.