Jedro

Iz avtorske pogodbe tako kot iz podjemniške pogodbe (četrti odstavek 99. člena ZASP) izhaja dolžnost plačila naročenega dela. Toženka je dolžna plačati tolikšen obseg dogovorjenega dela, kolikor je dokazan. Zavrnitev plačila za nedokazani del je zato materialnopravno pravilna.

Res bi bilo za ustrezno enakost pravdnih strank bolje, da bi vsako od njiju zastopal odvetnik, ne pa samo eno od njiju. Vendar v pravdnem postopku na prvi stopnji ni predpisano obvezno zastopanje strank, zato lahko v vsaki pravdni zadevi pride do takega, za eno strank manj ugodnega položaja. Tudi iz ustavne zahteve za enako varstvo pravic ne izhaja zahteva za obvezno zastopanje pravdnih strank po odvetnikih v postopku na prvi stopnji. Zato je le od volje vsake posamezne stranke odvisno, ali bo nastopala sama, ali pa bo pooblastila odvetnika.

Če se je tožnik kljub dobronamernemu nasvetu sodišča odločil, da ne bo pooblastil novega odvetnika, je ravnal v skladu s svojo svobodno voljo, vendar mora nositi tudi posledice take odločitve, ki se sedaj kažejo v njegovem občutku, da naj ne bi bil enako obravnavan kot nasprotna stranka, ki je imela odvetnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je le delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da plača tožniku še avtorski honorar v neto znesku 77.250 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.1997 dalje.

Presežno zahtevani honorar (v znesku še 91.750 SIT) je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevano plačilo 1.500.000 SIT, ki ga je tožnik utemeljeval s kršitvijo avtorske pogodbe. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe prve stopnje.

Proti sodbi druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, ki obsega vlogo tožnikovega odvetnika in vlogo samega tožnika.

Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, zatrjuje pa tudi kršitev tožnikovih ustavno varovanih človekovih pravic. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zmotne uporabe materialnega prava tožnik poudarja, da sodišče ni upoštevalo pogodbeno dogovorjenega načina o izračunavanju avtorskih strani, čeprav je pogodba med strankama zakon. Izvedenec je podal mnenje na podlagi napačnega besedila in z uporabo napačnega programa. Uveljavljane procesne kršitve se nanašajo na postopek v zvezi z izvedencem, na zatrjevano samovoljno in napačno zapisovanje dogajanja na narokih v razpravne zapisnike, na trajanje teh narokov in težave pri prevajanju, na neupoštevanje tožnikovih pritožb proti zapisnikom in vodenju postopka, na zatrjevane nepravilnosti v pritožbeni sodbi itd. Tožnik v svoji vlogi na novo opredeljuje, da mu je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem in s tem kršena njegova ustavno varovana pravica do enakega varstva pravic tudi zato, ker se je zastopal sam, zaradi česar ni mogel govoriti na način, ki bi bil enakovreden toženkinemu odvetniku, dodatno pa je k temu prispevalo pomanjkanje časa za kompleten prevod dogajanja na narokih.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2; v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravdni stranki sta 15.4.1997 sklenili pogodbo o avtorskem delu, katere predmet je bil prevod dela ..., pa tudi lektoriranje in korektura tega dela. V 5. členu sta se dogovorili za ceno 55 DEM za eno avtorsko stran prevoda, v 6. členu pa sta določili, da se za eno avtorsko stran šteje 1800 znakov po programu Wordstar 5.0. Po opravljenem delu je tožnik izstavil računa za 836.550 SIT in 22.500 SIT, toženka pa je plačala le 690.000 SIT. Zato je tožnik s tožbo zahteval plačilo razlike 169.000 SIT.

Sodišče prve stopnje je na naroku 27.5.2000 kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je bilo vse, kar je tožnik prevedel, tudi objavljeno. Kasneje je tožnik v enem od dopisov navrgel, da obstaja možnost, da so bili posamezni deli izpuščeni, vendar tega ni dokazal. Zato sedanje kategorične trditve v tožnikovi reviziji o posameznih izpadlih delih ni mogoče upoštevati (prepoved uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP).

V postopku na prvi stopnji je bilo tako sporno predvsem, koliko avtorskih strani obsega besedilo prevoda, ki ga je lektoriral in korigiral tožnik. Način ugotavljanja tega vsega je bil res dogovorjen v 6. členu pogodbe, vendar je izvedenec profesor dr. M.Ž. v izvedenskem mnenju izrecno poudaril, da bi lahko program Wordstar uporabil le, če bi mu bila predložena izvirna disketa z avtorjevim prevodom. Ker je ni imel, je preveril besedilo elektronske izdaje na CD romu z objavljenim tiskanim besedilom v knjigi in nato za izračun avtorskih strani uporabil program Word, ki je danes v splošni založniški rabi. Na ta način je ugotovil, da delo obsega 155 avtorskih strani.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na izvedenčevem izračunu. Pred tem je sodišče skušalo priti do izvirnega besedila, ki bi omogočilo uporabo pogodbeno dogovorjenega programa. Tožnik je izjavil, da diskete nima, ker jo je oddal v tiskarno, v dopisu z dne 11.7.2000 pa še, da "je njegova verzija žal v starem računalniku, ki ni več uporaben, čeprav bi morda strokovnjak lahko priklical dokument s trdega diska". Zato ga je sodišče še na zadnjem naroku dvakrat pozvalo, da naj založi stroške za izvedenca iz računalniške stroke, ki bi priklical originalno besedilo s trdega diska, pa je tožnik to odklonil. Izvedenec Ž. tako dejansko ni imel možnosti, da bi upošteval izvirno besedilo prevoda in dogovorjeni računalniški program. Tožnikov odvetnik se neutemeljeno sklicuje na izpovedi dveh prič o razlikah v dolžini besedil, če se uporabi Wordstar program ali Word for Windows program. Pisna izjava M.V. ne predstavlja dokaza z zaslišanjem priče, izpoved R.N. pa je lahko sodišče upoštevalo le v delu, ko je govoril kot dejanski prevajalec dela, ne pa v ostalem delu o njegovem zapažanju glede dolžine teksta pri treh pretvorbah datotek iz enega v drug program, saj priča ni bil niti določen niti zaslišan kot izvedenec iz računalniške stroke. Revizijska graja procesnih razlogov pritožbenega sodišča o teh dveh pričah je zato neutemeljena.

Tožnik je mnenju izvedenca Ž. ogorčeno ugovarjal, podal tudi pisne pripombe in predlagal njegovo dodatno zaslišanje. Toženka se je s tem mnenjem strinjala. Zato je sodišče tožnika po naroku 12.7.2001 pisno pozvalo, naj založi 30.000 SIT predjema za dodatno zaslišanje izvedenca (dopis na listni št. 102 spisa), kar je tožnik odklonil. Revizijsko stališče tožnikovega odvetnika, da bi moral zaradi svoje nestrokovnosti te stroške kriti sam izvedenec, je zmotno. Tu ne gre za nikakršno procesno kršitev, kot je mogoče razumeti revizijo.

Ob takem poteku postopka zaradi tožnikovega odklanjanja za plačilo predjemov za dodatno zaslišanje izvedenca in tudi za izvedenca računalniške stroke, ki bi poskušal priklicati originalno verzijo besedila s trdega diska tožnikovega starega računalnika, sodišče ni moglo storiti drugega, kot da je upoštevalo edini preostali možni način izračuna, koliko avtorskih strani obsega dogovorjeno delo.

Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo, da je sodišče prve stopnje odločilo v skladu s pravilom o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Tožnik je dokazal, da je opravljeno delo obsegalo več avtorskih strani, kot jih je plačala toženka, ni pa dokazal vsega zatrjevanega obsega. Na njem je bilo dokazno breme glede še spornega obsega opravljenega dela. Z odklanjanjem plačila za predjem izvedenca je onemogočil uporabo pogodbeno dogovorjenega programa Wordstar 5.0. Zato so neutemeljeni njegovi očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ker da je bilo upoštevano napačno besedilo in napačni program.

Obravnavana pogodba je pogodba o naročilu avtorskega dela v smislu 99. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur.l.RS, št. 21/95 do 94/04-UPB1; v nadaljevanju ZASP). Iz take pogodbe tako kot iz podjemniške pogodbe (četrti odstavek navedenega člena) izhaja dolžnost plačila naročenega dela. Toženka je dolžna plačati tolikšen obseg dogovorjenega dela, kolikor je dokazan. Zavrnitev plačila za nedokazani del je zato materialnopravno pravilna.

Tožnik ne obrazloži, zakaj naj bi bila materialnopravno zmotna tudi zavrnitev razširjenega dela tožbenega zahtevka za plačilo še 1.500.000 SIT. Ker je ta del utemeljeval s kršitvijo svojih avtorskih pravic zaradi prenosa na založnika in s tem objave dela, je revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotovilo, da so materialnopravno pravilni razlogi obeh sodišč, da do te kršitve ni prišlo, saj je bil v 8. členu pogodbe dogovorjen "izključen prenos materialnih pravic za avtorsko delo, ki izhaja iz te pogodbe, enkrat za vselej". Tak dogovor je skladen tudi s tretjim odstavkom 99. člena ZASP.

Že v dosedanjih razlogih je revizijsko sodišče pojasnilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do nekaterih zatrjevanih procesnih kršitev. V nadaljevanju odgovora še na ostale procesne očitke, ki jih revizija prepleta še z zatrjevanim posegom v ustavno varovane človekove pravice. Vsebina teh trditev bi lahko ustrezala le kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Tožnikovo sklicevanje tudi na 14. in 15. člen URS je zmotno oziroma neutemeljeno, ker je pravica iz 22. člena URS izvedena iz 14. člena URS in je v 22. členu podrobneje urejena, zakaj pa naj bi prišlo do kršitve iz 15. člena URS, tožnik niti ne pojasni.

Kršitev pravice iz 22. člena URS tožnik utemeljuje s trditvami o neenakopravnem položaju, ker je sodišče nepopolno in nepravilno povzemalo v zapisnik njegove navedbe, ker ni upoštevalo njegovih pritožb zoper take zapisnike, ker so bili naroki prekratki in ni bilo dovolj časa za prevajanje, ker se je zastopal sam in zaradi vsega navedenega ni bil v enakopravnem položaju s toženkinim odvetnikom. Revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevane okoliščine niso povzročile posega v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic v sodnem postopku in mu tudi niso onemogočile obravnavanja pred sodiščem. Res bi bilo za ustrezno enakost pravdnih strank bolje, da bi vsako od njiju zastopal odvetnik, ne pa samo eno od njiju. Vendar v pravdnem postopku na prvi stopnji ni predpisano obvezno zastopanje strank, zato lahko v vsaki pravdni zadevi pride do takega, za eno strank manj ugodnega položaja. Tudi iz ustavne zahteve za enako varstvo pravic ne izhaja zahteva za obvezno zastopanje pravdnih strank po odvetnikih v postopku na prvi stopnji. Zato je le od volje vsake posamezne stranke odvisno, ali bo nastopala sama, ali pa bo pooblastila odvetnika. Ko je tožnik na naroku 21.7.2001 preklical pooblastilo svojemu dotedanjemu odvetniku, mu je sodišče svetovalo, naj pooblasti novega odvetnika (listna št. 96 spisa in dodaten dopis z dne 8.10.2001 na listni št. 103 spisa), vendar je tožnik to odločno odklonil in vztrajal, da ima pravico nastopati sam. Res jo ima. Če se je kljub dobronamernemu nasvetu sodišča odločil, da ne bo pooblastil novega odvetnika, je ravnal v skladu s svojo svobodno voljo, vendar mora nositi tudi posledice take odločitve, ki se sedaj kažejo v njegovem občutku, da naj ne bi bil enako obravnavan kot nasprotna stranka, ki je imela odvetnika.

Samo ta okoliščina torej ne more predstavljati posega v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Revizijsko sodišče je zato preverjalo, kakšen pomen imajo ostale zatrjevane okoliščine o prekratkih narokih, nepravilnem zapisovanju tožnikovih pripomb, neupoštevanju njegovih pisnih pritožb. Pravilni so sicer razlogi pritožbenega sodišča, da je treba ugovore in pripombe k vsebini zapisnikov podati najkasneje ob koncu naroka (drugi in četrti odstavek 124. člena ZPP). Ker pa tožnik te razloge izpodbija s trditvami, da je ustno ugovarjal na samih narokih in tudi ob koncu narokov, pa sodišče ni vsega zapisalo, zaradi česar zapisnikov ni podpisoval in je svoje nestrinjanje izražal s pisnimi pritožbami, je revizijsko sodišče preverilo vsebino teh pritožb. Pri tem je upoštevalo, katere pisne pritožbe se nanašajo na katere naroke, enako je upoštevalo tudi pisne izjave tožnikovih prevajalk, na katere se revizija izrecno sklicuje.

Tožnikovi ugovori se preteženo nanašajo na potek in zapisnika o dveh narokih, ki sta bila opravljena 12.7.2001 in 6.12.2001. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil prvi preložen prav iz razloga, do bo imel tožnik dovolj časa, da si najde novega odvetnika, ker je na tem naroku preklical pooblastilo dotedanjemu odvetniku. Na njem je prišlo po pisnih izjavah dveh prevajalk tudi do nesporazuma glede vprašanja, ali naj tožnik svoj stari računalnik izroči sodišču. Stranki nista navajali nobenih trditev, zapisan je le dokazni predlog toženke za zaslišanje priče, ki sta ga na kasnejšem naroku skladno ponovili obe pravdni stranki. Na naroku 12.7.2001 torej ni bilo navedb pravdnih strank, na njem se niso izvajali nobeni dokazi, zato njegova dolžina ni vplivala na procesni položaj strank. Tožnikovi ugovori zoper vsebino tega zapisnika se ne nanašajo na pomembna dejstva (nezapis razlogov za preklic pooblastila, ravnanje tožnika, odvetnika in sodnice ob odhodu odvetnika iz razpravne dvorane, nesporazum glede izročitve računalnika itd.; ker je tožnik že prej v pisni vlogi predlagal dodatno zaslišanje izvedenca, sodišče tega ni bilo dolžno ponovno zapisati v zapisnik). Dopisa dveh prevajalk o tem naroku sta osredotočena na nesporazum v zvezi z računalnikom, kar pa ni pomembno, med drugim tudi zato, ker je tožnik kasneje odklonil plačilo predjema. Drugi sklop tožnikovih ugovorov se nanaša na zapisnik naroka z dne 6.12.2001. Na tem naroku je sodnica najprej skušala razčistiti, ali tožnik zaradi svojih prejšnjih ugovorov predlaga njeno izločitev, vendar je tožnik na koncu izjavil, naj se postopek nadaljuje. Zahteval pa je več časa za narok. Sodišče je po povzemanju izjav obeh pravdnih strank vpogledalo nekatere listine, nato pa narok preložilo zaradi skladnega predloga obeh strank za zaslišanje priče. Tožnikovi pisni ugovori proti temu naroku se nanašajo predvsem na procesno vodstvo (ker sodišče ni vabilo priče in izvedenca, ker ni zaključilo zadeve, ker ni dalo ustrezne naloge izvedencu, ker se mu sodnica ni opravičila za zamudo na prejšnjem naroku, ker mu ni plačala odškodnine, ker ni popravila prejšnjega zapisnika, ker ni točno in popolno zapisala njegovega odgovora pri vprašanju izločitve itd.), ta vprašanja pa so v domeni sodišča. Pisna izjava prevajalke (listna št. 175a) o netočnem zapisovanju zapisnika ni konkretizirana, odraža pa predvsem prevajalkino videnje razlogov za vzdušje na naroku in za sam spor. Prevajalka za ta narok ni navedla, da naj bi imela premalo časa za prevajanje. Razlogi za tožnikove ugovore proti zapisniku o naroku dne 6.12.2001 se torej ne nanašajo na pomembne okoliščine. Trajanje tega naroka na tožnikov položaj ni vplivalo (podatkov tega zapisnika o skoraj eno uro trajajočem naroku tožnik ne izpodbija).

Sodišče je kasneje opravilo še dva naroka, prvega je preložilo zato, ker je tožnik na njem razširil tožbeni zahtevek in mu je dalo pouk za popravo nepopolne vloge, ki jo je tožnik tudi dopolnil. V ugovorih zoper zapisnik o tem naroku tožnik očita nepravilen zapis, ker se je narok dejansko začel s polurno zamudo, kar pa glede na vloženo nepopolno vlogo ni važno, saj je bil narok takoj preložen brez navajanja trditev pravdnih strank ali izvajanja dokazov. Tožnik očita sodišču tudi neupoštevanje in nesprejem njegovih dotakratnih pritožb, katerih vsebina je bila že pojasnjena. Na zadnjem naroku 23.5.2002 je sodišče zapisovalo izjave obeh pravdnih strank, sprejelo je tudi dokazni sklep, vpogledalo vse listine in zaslišalo pričo, nato pa zaključilo dokazovanje. Tožnik vsebini tega zapisnika ni ugovarjal oziroma ni vložil pisne pritožbe, kot jih je vlagal pri prejšnjih narokih.

Glede na povzeto dogajanje na samih narokih in vsebino tožnikovih pisnih ugovorov revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik ugovarja predvsem vsebini zapisnikov o narokih 12.7.2001 in 6.12.2001, vendar pa na njih ni bil onemogočen v nobenem svojem procesnem dejanju in na kaj takega ne kaže niti vsebina njegovih pisnih ugovorov. Zato ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da je sodišče kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic v sodnem postopku. Tožnik je s posebnim pripravljalnim spisom izvedenskemu mnenju ugovarjal še v času, ko je imel odvetnika, dokazni postopek pa se je pretežno izvedel prav na zadnjem naroku z vpogledom vseh listin in zaslišanjem priče. Stranki sta na tem naroku tudi podajali navedbe, med drugim je tožnik dvakrat odklonil plačilo zahtevanega predjema za izvedenca iz računalniške stroke. Prav to dejanje pa je ne glede na zatrjevano, vendar neizkazano kršitev človekovih pravic pripeljalo do odločitve o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Revizija torej neutemeljeno graja razloge pritožbenega sodišča, da je prvo sodišče v zapisnike vpisalo le bistvene podatke o vsebini dogajanja. Neutemeljeni so tudi očitki pritožbenemu sodišču, da ni celovito obravnavalo tožnikove pritožbe. Zapis DEM med besedama "1800" in "znakov" predstavlja očitno pisno pomoto, ne pa pomanjkljivega obravnavanja pritožbe. Tudi zapise, da je tožnik po preklicu pooblastila na obravnavo pripeljal s seboj tolmače, dejansko pa je imel prevajalko že na prejšnji obravnavi, ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Sicer pa ni jasno, kam sploh meri revizija s tem očitkom. Pritožbeno sodišče je v svojih razlogih zadostno odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Revizijsko sodišče na koncu dodaja, da ne odgovarja na revizijske trditve v zvezi s pogodbeno določbo o arbitraži, ker te procesne kršitve glede na izrecno določbo iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni več mogoče uveljavljati. Ne odgovarja pa tudi na tiste revizijske trditve, ki predstavljajo le prosti komentar in vrednostno oceno te pravde in ki napovedujejo nadaljnje tožnikove korake.

Iz pojasnjenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.