Jedro

Tožena stranka je tožniku z odredbo o opravljanju dela in napotitvi tožnika v drugo poslovalnico trajno spremenila kraj opravljanja dela, kot je bil določen s pogodbo o zaposlitvi, zato bi morala z njim skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Zato je tožbeni zahtevek za odpravo odredbe tožene stranke in tožbeni zahtevek, da se tožniku omogoči opravljanje dela v kraju in na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odredbo tožene stranke tožniku o opravljanju dela in napotitvi v organizacijsko enoto A.: Poslovalnica B. z dne 4. 6. 2013. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku omogočiti opravljanje dela v kraju in na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v poslovalnici C. poslovna enota A. na delovnem mestu „osebni bančnik ... (prilagojeno delo)“ (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 744,33 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži v plačilo stroške postopka. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni odločilo o stroških tožene stranke, ki so ji nastali v zvezi s postopkom izdaje začasne odredbe.

Navaja, da sta stranki s pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013 določili, da se ob sklenitvi te pogodbe delavcu odredi delo v Poslovalnici C. oziroma OE: A., da kraj dela predstavljajo poslovni prostori delodajalca v C., da se delo opravlja tudi pri strankah delodajalca, če to zahteva narava dela ter da se sprememba organizacijske enote ne šteje za spremembo pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika je potrebno pogodbena določila razlagati tako kot se glasijo. Poleg upoštevanja gramatikalne razlage same, je za razlago pogodb bistvenega pomena namen določila, ki sta ga stranki želeli doseči. V organizacijsko enoto Poslovna enota A. poleg poslovalnice v C., sodijo poslovalnice v D., E., F., G., H., I. in J.. Že v sami pogodbi o zaposlitvi se določi, da je kraj opravljanja dela širši ter da sprememba organizacijske enote ne pomeni spremembe pogodbe o zaposlitvi, če delavec za prihod od doma do delovnega mesta in nazaj, ne potrebuje več kot tri ure dnevno (ob uporabi javnih prevoznih sredstev v normalnih vremenskih razmerah). V izogib dvomu glede pomena drugega odstavka 3. člena pogodbe sta stranki vanjo vnesli določilo, da sprememba organizacijske enote ne šteje za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Povsem enako določilo (glede kraja dela) je vsebovala tudi pogodba o zaposlitvi med strankama z dne 14. 8. 2008. Tožnik je že ob sklepanju pogodbe vedel, da so razporejanja delavcev v posamezne poslovalnice pogoste in da enako velja tudi za njega. Določilo petega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi ni nično, že zato, ker ni samostojno, temveč le dodatno konkretizira kraj dela, opredeljen v drugem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki je organizacijska enota A. oziroma vse njene poslovalnice. Sodišče prve stopnje spregleda, da je bila pogodba sklenjena za delo, ki se opravlja v poslovalnicah OE A., kar peti odstavek 3. člena dodatno pojasnjuje. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 5172013, ki je presodilo, da lahko pogodbeni stranki v sami pogodbi o zaposlitvi kraj dela opredelita širše, brez da bi bilo potrebno v primeru spremembe kraja sklepati novo pogodbo o zaposlitvi. Pogodbeni stranki sta kot kraj dela določili sedež delodajalca, druge kraje opravljanja programov in dejavnosti ter teren, kar je po mnenju tožene stranke veliko nedoločnejše in pravno nesprejemljivo določilo v primerjavi z (po zatrjevanju sodišča prve stopnje) ničnim določilom tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je tožena stranka tožniku z izpodbijano odredbo trajno spremenila kraj dela. Pričanje direktorja organizacijske enote K.K. sodišče prve stopnje napačno interpretira, češ, da je bilo tožniku trajno odrejeno delo v drugi poslovalnici zaradi potrebe po izobraževanju, čeprav je priča jasno izpovedala, da takšno izobraževanje ni trajno, temveč časovno limitirano. Tožnik je od najmanj dvanajstih mesecev potrebnega izobraževanja v času od 15. 7. 2013 do 12. 9. 2014 opravil le 4 do 5 mesecev izobraževanja. Tožnik je bil večino časa odsoten iz razlogov na njegovi strani, tožena stranka ne more vplivati na hitrost poteka izobraževanja, prav tako ne more vedeti kdaj bo prišlo do kadrovskih sprememb, zaradi katerih bi izobraževanje tožnika vršil delavec zaposlen v poslovalnici C.. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče v celoti prezrlo relevantno okoliščino in sicer je bil razlog odredbe dela v drugem kraju izvajanje izobraževanja (ki je nedvomno časovno limitirano). Sodba nima obrazložitve o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kdaj bo tožnik zaključil izobraževanje je odvisno od njega samega in od njegove prisotnosti na delovnem mestu. Časovna določenost odredbe v postopku ni bila predmet obravnave, sodišče se do nje ni opredeljevalo, ni izvajalo procesnega vodstva, v tej smeri ni raziskovalo dejanskega stanja, posledično te okoliščine ni zadostno zajelo niti v obrazložitvi sodbe. Tožena stranka je upravičeno menila, da časovna opredelitev odredbe ni sporna. Sodišče prve stopnje bi moralo toženo stranko opozoriti, da šteje okoliščino glede trajanja odredbe za odločilno. Ker je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, je potrebno spremeniti tudi del sodbe, ki se nanaša na stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da pogodba o zaposlitvi jasno in nedvoumno določa, da je kraj opravljanja dela C. in pri strankah tožene stranke, kadar to zahteva narava dela, ni pa zapisano, da je C. zgolj kraj, kjer bo delavec pričel opravljati delo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je šlo za trajno spremembo kraja dela, o tem je izpovedal tudi K.K., direktor OE A., sodišče prve stopnje pa je sodbo pravilno oprlo na njegovo izpoved. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere tožena stranka opozarja v pritožbi, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, ker mu je tožena stranka z odredbo z dne 4. 6. 2013 odredila opravljanje dela „osebni bančnik III“ v organizacijski enoti „poslovna enota A. /OE: Poslovalnica B..

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbenemu zahtevku na odpravo odredbe z dne 4. 6. 2013 ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožniku omogoči opravljanje dela v kraju in na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnika po pravnomočni sodbi, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pozvala nazaj na delo in dne 22. 4. 2013 z njim sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa je delo nastopil v C.. Z odredbo z dne 4. 6. 2013 mu je tožena stranka odredila delo v poslovalnici v B.. Na podlagi izpovedi priče K.K. je ocenilo, da je tožena stranka z odredbo tožniku trajno spremenila kraj opravljanja dela, zato bi moralo skleniti s tožnikom novo pogodbo o zaposlitvi, zato je odredbo tožene stranke z dne 4. 6. 2013 odpravilo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe in jih zato ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Tožnik je bil na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 1107/2012 z dne 10. 1. 2013 pozvan nazaj na delo ter s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013 za delovno mesto „osebni bančnik ... (prilagojeno delo) v Poslovalnici C./OE: A.. Z odredbo z dne 15. 7. 2013 mu je bilo odrejeno delo v organizacijski enoti Poslovna enota A. /OE: Poslovalnica B.. 31. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013) določa med drugim, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati kraj opravljanja dela in če ni naveden točni kraj, velja, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca (3. alineja). Drugi odstavek 49. člena ZDR-1 pa določa, če se spremenijo pogoji iz tretje, četrte, pete ali šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 ter v primerih iz 91. člena ZDR-1, se sklene nova pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko gre za spremembe, ki so posledica uveljavitve pravice do dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem varstvu.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z stališčem sodišča prve stopnje, da je v pogodbi o zaposlitvi sklenjeni med strankama z dne 22. 4. 2013 kraj dela določen tako, da se delo opravlja v prostorih delodajalca v C., ter tudi pri strankah delodajalca, če to zahteva narava dela. Tako ni mogoče razlagati pritožbene navedbe, da je bil v pogodbi naveden kraj opravljanja dela le ob sklenitvi pogodbe in ob začetku opravljanja dela, kar naj bi po pritožbenih navedbah pomenilo zgolj začetek opravljanja dela. Glede na določilo četrtega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi pa bi pomenilo, da je kraj opravljanja dela lahko v vseh poslovalnicah OE A.. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je prezrlo relevantno okoliščino, da je bil razlog odredbe dela v drugem kraju izvajanje izobraževanja, ki je časovno limitirano. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z odredbo spremenila kraj opravljanja dela temelji na izpovedi priče K.K., ki je izpovedal, da za tožnika v poslovalnici C. niso imeli dela ter da mu delo lahko zagotovijo le v poslovalnici B., da pa se mu najprej zaradi dolge odsotnosti z dela zagotovi izobraževanje. Pritožbena navedba, da je izobraževanje časovno limitirano (odvisno od hitrosti poteka izobraževanja), zato v konkretnem primeru tožniku ni bilo trajno odrejeno delo v drugi poslovalnici ter da se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo glede časovne določenosti odredbe, je neutemeljena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bistvena vsebina pogodbe in namen pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe. Priča K.K. je jasno izpovedal, da za tožnika že ob vrnitvi nazaj na delo ni bilo dela v poslovalnici C., zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z odredbo tožniku trajno spremenila kraj dela pravilen. Tožena stranka bi zato morala postopati po določbi drugega odstavka 49. člena ZDR-1 in tožniku ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

11. Ker na podlagi navedenega s pritožbo zatrjevani razlogi niso podani, bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik in tožena stranka sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zato, ker ni uspela s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožnik pa, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).