Jedro

Obravnavani predlog je formalno pomanjkljiv, saj na podlagi navedb v njem ni mogoče ugotoviti, kakšno je pravno stališče (razlaga) tožnice o postavljenem pravnem vprašanju oziroma zakaj ga je Upravno sodišče rešilo napačno. Posledično Vrhovno sodišče ne more presoditi, ali je treba dopustiti revizijo z namenom zagotavljanja pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

Na podlagi tega, ko se enkrat zatrjuje neupoštevnost odhoda v oktobru 1992 zaradi začasnosti, drugič pa nasprotno kot odhod v pomenu zakona, ni mogoče razbrati, v čem naj bi UPRS napačno razložilo določbo prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Predlog je torej nerazumljiv, odprava tovrstne napake pa je v tem postopku izključena tudi ob smiselni uporabi 383. člena v zvezi s 336. in 108. členom ZPP.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 214-12281/2013-14 z dne 5. 2. 2018 (v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-72/2018/2 (1314-02) z dne 29. 3. 2018). Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ na podlagi določb Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) zavrnil tožničino zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da je bila tedaj še mladoletna tožnica 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva RS, a da sta starša za njen izbris izvedela šele v Makedoniji, kamor je družina odšla konec leta 1992 zaradi izgube zaposlitve obeh staršev in zaradi slabega premoženjskega stanja (v Makedoniji je oče dobil zaposlitev). Ne tožnica ne njena starša (s sinom – tožničinim bratom – sta bila izbrisana 9. 9. 1993) v postopku niso navedli nobenih okoliščin, ki bi kazale, da jim je izbris iz registra preprečil uveljavljanje osebnih, družinskih, ekonomskih in drugih dejanskih ter trajnih vezi s Slovenijo. Tožnica tako za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ni izpolnila pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, saj ni podana njena upravičena odsotnost iz Slovenije v smislu prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.1 Poleg tega tožnica, ki vse od konca leta 1992 živi v Makedoniji, ni navedla nobenih aktivnosti, da bi se vrnila in nadaljevala z življenjem v Sloveniji.

2. V obrazložitvi navedene sodbe je Upravno sodišče ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 izrazilo strinjanje z razlogi upravnih aktov obeh stopenj. Izrecno pa je pritrdilo ugotovitvi toženke, da odhod tožnice in njene družine iz Slovenije ni bil posledica izbrisa, saj starša ob odhodu še nista bila izbrisana, za hčerkin izbris pa sta izvedela šele v Makedoniji. Ker je tožničina odsotnost iz Slovenije trajala dlje od enega leta in ni bila posledica katere od okoliščin iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, tudi po presoji sodišča ni izpolnila pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

3. Tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije zaradi razlage pojma "zapustitev države zaradi posledic izbrisa".

4. Predlog ni popoln in ni dovoljen.

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 367.a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V 367.b členu je med drugim določeno, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito (četrti odstavek). Če stranka ne ravna po četrtem odstavku tega člena, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek).

6. Obravnavani predlog je formalno pomanjkljiv, saj na podlagi navedb v njem ni mogoče ugotoviti, kakšno je pravno stališče (razlaga) tožnice o postavljenem pravnem vprašanju oziroma zakaj ga je Upravno sodišče rešilo napačno. Posledično Vrhovno sodišče ne more presoditi, ali je treba dopustiti revizijo z namenom zagotavljanja pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

7. Tožnica tako na eni strani zagovarja stališče (stran 4, točka C predloga), da zapustitve Slovenije pred izbrisom njenih staršev sploh ni mogoče razumeti kot trajne zapustitve države v pomenu ZUSDDD, saj je njihov odhod, razumljen kot nemožnosti vrnitve v Slovenijo, nastopil šele z njihovim izbrisom. Vsi odhodi pred tem so bili "začasni" (tako kot odhod na dopust, na delo v tujino...), ne pa zapustitev Slovenije. Na drugi strani iz citiranih vlog (stran 5, točka D/2 predloga), ki se sicer nanašajo na tožničina starša, a so predstavljena v podkrepitev tožničinega predloga, izhaja utemeljevanje stališča, da je družina v smislu zakona zapustila Slovenijo oktobra 1992 (torej še pred izbrisom septembra 1993), kljub temu pa bi bilo treba tožničine starše (prek njih pa tudi tožnico) obravnavati kot izbrisane, saj so se že septembra 1992, čeprav formalno še niso bili izbrisani iz registra, znašli v enakem položaju kot že izbrisani,2 ter da je zato nedopustno trditi, da tožničin oče ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa.

8. V predlogu je torej zatrjevano dvoje. Najprej, da je bil odhod tožničine družine oktobra 1992 (to je pred izbrisom staršev) samo začasen in da to ne ustreza pojmu "zapustitve Slovenije", saj je zapustitev države zaradi posledic izbrisa vezana šele na obdobje po aktu izbrisa staršev. Na drugi strani pa je navedeno, da je bil odhod tožničine družine v oktobru 1992 že odhod v smislu zakona (torej ne samo začasen in neupošteven), saj so bili starši takrat v enakem položaju kot že izbrisani, in da je zaradi primerljivosti položajev nedopustno trditi, da oče tožnice, ki je bila takrat že izbrisana, ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa.

9. Na podlagi tega, ko se enkrat zatrjuje neupoštevnost odhoda v oktobru 1992 zaradi začasnosti, drugič pa nasprotno kot odhod v pomenu zakona, ni mogoče razbrati, v čem naj bi UPRS napačno razložilo določbo prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Predlog je torej nerazumljiv, odprava tovrstne napake pa je v tem postopku izključena tudi ob smiselni uporabi 383. člena v zvezi s 336. in 108. členom ZPP. Poleg tega je vprašanje začasnosti ali trajnosti odhoda samo po sebi dejansko vprašanje in je odgovor odvisen od okoliščin posamičnega primera. To potrjuje tudi tožnica (stran 2, točka B predloga), kar kaže na uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Iz sodbe Upravnega sodišča je v povezavi s povzetki vsebine sporne odločbe mogoče razbrati, da zavrnitev tožbe zaradi sklicevanja na razloge izpodbijane odločbe na podlagi 71. člena ZUS-1 temelji na dveh podlagah: 1. na neupravičeni tožničini odsotnosti iz Slovenije v obdobju prvih petih let po odhodu, saj Slovenije (skupaj s starši) ni zapustila zaradi posledic izbrisa (prva alineja tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD), in 2. na njeni nadaljnji neupravičeni odsotnosti v naslednjih petih letih, saj ni bilo ravnanj, ki bi jih bilo mogoče obravnavati kot poskuse vrnitve v Slovenijo in nadaljevanja z dejanskim življenjem v njej (četrti odstavek istega istega člena).

11. Razlaga pojma "zapustitev države zaradi posledic izbrisa" se nanaša le na prvo podlago iz prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ko se prosilcu prizna izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja, če je zapustil Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Glede druge podlage iz četrtega odstavka istega člena, ki izhaja iz predpostavke, da je podana upravičena petletna odsotnost zaradi razloga iz prve alineje tretjega odstavka 1.č člena, pa pravno vprašanje ni izpostavljeno (torej glede poskusov vračanja v Slovenijo). Iz tega izhaja, da odgovor na zastavljeno vprašanje ne more vplivati na drugačno odločitev glede pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Ker si tožnica s predlogom ne more izboljšati pravnega položaja, pomeni, da njen pravni interes ni izkazan.

12. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena in drugega odstavka 374. člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.

1 Ta določa, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (prva alineja). 2 Glede na sovražni odnos uradnikov in okolja do južnjakov, zlasti takih, ki so bili kakorkoli povezani z JLA (zadnji odstavek na 5. strani predloga).