Jedro

O vlogi tožnice za dodelitev državne štipendije je bilo odločeno prej kot o vlogi za dodelitev Zoisove štipendije, vendar to dejstvo samo po sebi ne more biti razlog za zavrnitev tožničine vloge za dodelitev Zoisove štipendije. Namen 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip, kjer je kot eden izmed splošnih pogojev za pridobitev štipendije določen pogoj, da štipendijo lahko pridobi upravičenec, če hkrati ne prejema katere od štipendij iz 5. člena tega zakona, je preprečiti sočasno prejemanje več štipendij. Ne omejuje pa upravičenca, da bi izbral, katero štipendijo, za katero izpolnjuje pogoje po tem zakonu, bo prejemal. Tožnica se je odločila, da bo prejemala Zoisovo štipendijo, saj je zanjo tudi podala vlogo, do državne štipendije v tem študijskem letu zaradi presega cenzusa pa ni upravičena in se ji ta ni izplačevala (ji je mirovala).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2013 in odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendij št. ... z dne 9. 1. 2013 ter odločilo, da je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendij dolžan tožeči stranki v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o Zoisovi štipendiji.

Zoper sodbo se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je bilo o dodelitvi državne štipendije odločeno v skladu s 1. odstavkom 44. člena Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami - v nadaljevanju: ZŠtip) in v skladu s Pravilnikom o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami - v nadaljevanju: Pravilnik). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica v šolskem oziroma študijskem letu 2011/2012 prejemala državno štipendijo, ki pa ji je na podlagi odločbe CSD A. št. ... z dne 7. 1. 2013 v šolskem oziroma študijskem letu 2012/2013 mirovala in se ni izplačevala. V času vložitve vloge za Zoisovo štipendijo je tako še vedno obstajalo štipendijsko razmerje glede državne štipendije čeprav se ta tožnici ni izplačevala, kar pa pomeni, da tožnica ni izpolnjevala pogojev iz 9. člena ZŠtip, ki določa, da upravičenec ne more hkrati prejemati dveh štipendij. Zmotno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je prepoved sočasnega prejemanja več štipendij iz 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip vezano le na izplačevanje štipendij in ne na priznano pravico do štipendije. Prejemanje štipendije po mnenju toženke ne pomeni le izplačevanje tega prejemka, saj prejemanje kot obstoj pravice ureja 44. člen ZŠtip, izplačevanje kot način izvršitve pravice pa 45. člen ZŠtip. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je zahteva o predhodni odpovedi pravici do državne štipendije prestroga in pomeni prekomeren poseg v tožničine že pridobljene pravice. Tožnica bi se morala, če bi želela uveljavljati pravico do Zoisove štipendije, pred tem odpovedati pravici do državne štipendije, kar izhaja iz 42.c člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami - v nadaljevanju: ZUPJS), ki določa, da se lahko upravičenec odpove pravici do državne štipendije tudi po vročitvi odločbe, s katero mu je bila priznana pravica, center za socialno delo pa v tem primeru izda odločbo, s katero razveljavi odločbo o priznanju pravice, s prvim dnem naslednjega meseca po odpovedi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženke opr. št. ... z dne 13. 11. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. 1... z dne 9. 1. 2014, s katero je bila tožničina vloga za dodelitev Zoisove štipendije zavrnjena.

Pravna podlaga za odločitev v tem socialnem sporu je podana v določbah ZŠtip in Pravilnika. Iz 1. odstavka 9. člena ZŠtip, kjer so določeni splošni pogoji za pridobitev štipendije izhaja, da lahko štipendijo po tem zakonu pridobijo upravičenci iz 8. člena tega zakona, ki ob prvem vpisu v 1. letnik poklicne ozioroma srednje šole niso starejši od 18 let ter upravičenci, ki ob prvem vpisu v 1. letnik višješolskega ali visokošolskega izobraževanja oziroma ob prvem vpisu na prvo, drugo ali tretjo stopnjo izobraževanja niso starejši od 26 let in hkrati ne prejemajo katere od štipendij iz 5. člena tega zakona; štipendije ali drugih prejemkov za izobraževanje po drugih predpisih; niso v delovnem razmerju oziroma ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti; niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listin ugotovilo, da je tožnica pri Javnem skladu dne 28. 8. 2012 podana vlogo za uveljavitev pravice oziroma za nadaljnjo prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. V tem študijskem letu je bila kot absolvent vpisana v bolonjski študijski program II. stopnje, na Fakulteti B., Univerze v C., smer ..., za kar je predložila potrdilo o vpisu. V preteklem študijskem letu je imela povprečje najmanj 8,5 in je kot dokaz predložila potrjen izpis ocen. Glede na predloženo dokumentacijo je Javni sklad dne 9. 1. 2013 zavrnil njeno vlogo na podlagi 9. člena ZŠtip, saj je z vpogledom v uradne evidence ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev in sicer je v študijskem letu 2012/2013 v drugem štipendijskem razmerju. Tožnici je bila namreč z odločbo pristojnega CSD dodeljena pravica do državne štipendije. V pritožbenem postopku je enako ugotovil tudi toženec, zato je pritožbo tožnice z dokončno odločbo z dne 13. 11. 2013 zavrnil. Tožnica je na podlagi odločbe CSD št. ... z dne 6. 12. 2011 prejemnica državne štipendije, ki pa ji na podlagi odločbe CSD št. ... z dne 7. 1. 2013 miruje in se ne izplačuje. Po dne 28. 8. 2012 vloženih vlogah na CSD (odločeno z odločbo z dne 7. 1. 2013) in Javni sklad, je bila zahteva tožnica za pridobitev pravice do Zoisove štipendije zavrnjena, ker sta javni sklad in v pritožbenem postopku toženec štela, da tožnica ni izpolnjuje splošnih pogojev za prejemanje Zoisove štipendije po 9. členu ZŠtip, saj je v drugem štipendijskem razmerju in torej hkrati prejema več štipendij po 5. členu ZŠtip.

Spor se torej nanaša na vprašanje, ali je toženec pravilno vezal pogoj za pridobitev štipendije iz 9. člena ZŠtip, torej prepoved sočasnega prejemanja več štipendij, na pridobitev pravice, ali bi pogoj moral vezati na izplačilo, kot to zahteva tožnica.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje, glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo. Namen 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip, kjer je kot eden izmed splošnih pogojev za pridobitev štipendije določen pogoj, da štipendijo lahko pridobi upravičenec, če hkrati ne prejema katere od štipendij iz 5. člena tega zakona, je jasen, to je preprečiti sočasno prejemanje več štipendij. Ne omejuje pa upravičenca, da bi izbral, katero štipendijo, za katero izpolnjuje pogoje po tem zakonu, bo prejemal. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je tožnica s tem, ko je imela že pravico do državne štipendije s tem že to štipendijo tudi prejemala. Res je, da je bilo o vlogi za dodelitev državne štipendije odločeno prej kot o vlogi za dodelitev Zoisove štipendije, vendar to dejstvo samo po sebi ne more biti razlog za zavrnitev vloge za dodelitev Zoisove štipendije. Namen 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip je v preprečevanju hkratnega prejemanja več štipendij. Skladno s temeljnim načelom varstva pravic in varstva javnih koristi (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZUP) je organ dolžan tožnici omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice. V danem primeru se je tožnica odločila, da prejema Zoisovo štipendijo, saj je zanjo tudi podala vlogo, do državne štipendije v tem študijskem letu zaradi presega cenzusa sploh ni upravičena in se ji ta ni izplačevala (ji je mirovala). Tožnica je tako torej izbrala, da bo prejemala zgolj eno štipendijo in to Zoisovo štipendijo. V posledici tega bo tudi namen iz 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip izpolnjen.

Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da pojem „prejemanje“ v ZŠtip ni definiran ampak je o njegovem pomenu mogoče le sklepati, in da je zato potrebno razlikovati med samo dodelitvijo in izplačilom štipendije. Toženka bi torej bila dolžna preveriti izpolnjevanje pogojev za pridobitev Zoisove štipendije in odločiti o zahtevi tožnice. Po priznanju pravice se lahko tožnica odloči izplačilo katere od pridobljenih štipendij bo izbrala. Skladno z 42.c členom ZUPJS se po pridobljeni pravici do Zoisove štipendije, državni štipendiji lahko tudi odpove, ni pa tega dolžna storiti pred pridobitvijo pravice do Zoisove štipendije. Zahteva o predhodni odpovedi bi bila tudi po oceni pritožbenega sodišča, prestroga in nesorazmerna. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da bi bili prejemniki v primeru, kot je ta, v slabšem položaju v primerjavi s prejemniki drugih štipendij, ki se pridobljenim pravicam ne bi vnaprej odpovedovali.

Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Psp 81/2010 z dne 22. 4. 2010 zavzelo stališče glede namena 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip, ki je enako kakor tudi v tej zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.