Jedro

Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, to je čiščenje poslovnih prostorov in sanitarij oziroma za poklicno napredovanje. To pomeni, da pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bilo pri njej mogoče ugotoviti invalidnost definirano v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, toliko manj pa takšnega stanja, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in torej popolne nezmožnosti za delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 9. 2015 in odločba št. ... z dne 19. 5. 2015 in se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do invalidske pokojnine ter ji tožena stranka povrne stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Navaja, da je zelo slabega zdravstvenega stanja in da ji zato, ker ne more več delati, pripada I. kategorija invalidnosti. Sprašuje se, kakšne zdravstvene težave bi morala imeti, da bi bila spoznana za invalida I. kategorije invalidnosti. Poudarja, da se ji zdravstvene težave ne izboljšujejo, ampak poslabšujejo in tudi sama prognoza je zelo slaba. V postopku je bila zaslišana, vendar sodišče njeni izpovedi ni poklonilo vere. Meni, da so zaključki in ugotovitve sodišča prve stopnje protispisni, kar samo po sebi predstavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). V tem delu pa se sodba tudi ne da preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP.

Bistvena kršitev določb ZPP po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju in če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Izpodbijana zavrnilna sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni, niso sami s seboj v nasprotju in tudi niso protispisni. Sicer pa pritožba niti ne navaja, v čem so zaključki sodišča prve stopnje protispisni, glede nasprotij pa povzame zakonsko besedilo.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca št. ... z dne 9. 9. 2015, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 5. 2015. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja.

V predsodnem postopku sta bili obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija I. stopnje z dne 11. 5. 2015 in invalidska komisija II. stopnje dne 7. 9. 2015 enotnega mnenja, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, to je čiščenje poslovnih prostorov in sanitarij oziroma za poklicno napredovanje. Zato po mnenju invalidskih komisij pri tožnici ni mogoče ugotoviti invalidnosti. Ugotovili sta, da se tožnica zdravi zaradi sladkorne bolezni tipa 2, ki poteka brez zapletov in ima peroralno terapijo. Pri tožnici se ugotavlja tudi prekomerna telesna teža, opravila je ADG, ki kaže senzorinevralno naglušnost obojestransko, zaradi česar ima predpisan slušni aparat za levo uho, ob čemer je razumljivost govora dobra. Obravnavana je tudi s strani psihiatra, ki ugotavlja depresivno naravnanost, ki je delno odraz neugodne družinske situacije.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 1. alineji drugega odstavka te določbe pa je določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

I. kategorija invalidnosti je splošna invalidnost, ki pomeni, da je zavarovančeva pridobitna zmožnost v celoti izgubljena in da ni več zmožen za nobeno pridobitno delo.

7. Takšnega stanja in popolne nezmožnosti za delo pa tudi sodišče prve stopnje, enako kot pred tem toženec v predsodnem postopku, ni ugotovilo in je utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage v izvedenskem mnenju izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa.

8. Kljub enotnima mnenjema obeh invalidskih komisij v predsodnem postopku, da pri tožnici ni podane invalidnosti, je sodišče prve stopnje na tožničino vztrajanje, da je popolnoma nezmožna za delo, izvedlo še dokaz z izvedencem specialistom medicine dela, prometa in športa. Ta je na podlagi vse dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu menil, da pri tožnici do zaključka postopka pri tožencu dne 9. 9. 2015 (datum dokončne odločbe toženca) ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti. Ugotovil je, da je pri tožnici podana ponavljajoča se neopredeljena depresivna motnja, sladkorna bolezen tipa 2 brez zapletov in slabši sluh z uporabo slušnega aparata. Po mnenju izvedenca ponavljajoča se depresivna motnja in predpisana terapija pri tožničinem delu ne predstavlja okvare zdravja, ki bi zahtevala trajno, stvarno in časovno razbremenitev. V takšnem smislu, torej da bi bila potrebna trajna, stvarna in časovna razbremenitev, pa po mnenju izvedenca tudi sladkorna bolezen in predpisana terapija ne predstavljata okvare zdravja. Po mnenju izvedenca pri tožnici prav tako ugotovljena senzorinevralna naglušnost lažje stopnje desno in srednje stopnje levo oziroma zaradi izgube sluha po Fowlerju v višini 22, 2 %, ne zahteva trajne stvarne omejitve pri tožničinem delu, kakor tudi ne zaradi kroničnega bolečinskega sindroma.

9. Takšno mnenje je skladno z medicinsko in tudi z drugo dokumentacijo. V zvezi s postavljeno diagnozo kroničnega bolečinskega sindroma je bil izvedenec mnenja, da je to diagnozo psihiatrinja postavila na podlagi anamneze, brez ustreznih specialističnih izvidov ali objektivnih preiskav. Zaradi težav s hrbtenico je zabeleženo le, da jemlje po potrebi protibolečinske tablete, sicer pa vpogled v evidenco o predpisovanju protibolečinskih tablet ne potrjuje zatrjevanja tožnice, da pogosto jemlje tablete proti bolečinam. Kot izhaja iz dokumentacije, je bila tožnica prvič na pregledu pri psihiatrinji 3. 4. 2013, ko je bila izpostavljena zmerna depresivna motnja, povišana telesna teža in opredeljen bolečinski sindrom. Sicer je iz dokumentacije razvidno, da je tožnica pretežno prejemala zdravilo proti anksioznosti, proti lažji depresiji pa le v letu 2015, nikoli pa pri tožnici ni bilo hujše depresije. Zaradi težav s sladkorno boleznijo tipa 2 brez zapletov ima tožnica zdravila v obliki tablet predpisane šele v letu 2014 v minimalnem odmerku, sicer ima predpisano dieto in priporočeno gibanje ter znižanje teže. Glede prekomerne telesne teže je izvedenec izpostavil, da je kardiologinja tožnici že 22. 5. 2007 predpisala nujno dieto oziroma znižanje telesne teže, takšna priporočila pa je tožnica dobila na preventivnih pregledih vse od leta 2010 dalje, pa tudi v predlogu osebne zdravnice 26. 2. 2015. 10. Ob izkazanem zdravstvenem stanju pri tožnici tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bilo pri njej mogoče ugotoviti invalidnost definirano v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, toliko manj pa takšnega stanja, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in torej popolne nezmožnosti za delo. Iz dokumentacije je sicer razvidno, da ima tožnica določene zdravstvene težave, vendar zaradi njih še ni mogoče govoriti, da gre pri tožnici za zelo slabo zdravstveno stanje, niti iz dokumentacije ni razvidno, da bi se njeno zdravstveno stanje poslabševalo. Izvedenec je skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovljenim zdravstvenim stanjem utemeljeno zaključil, da pri tožnici kljub različnim zdravstvenim težavam, le-te ne vsaka posebej in ne vse skupaj, ne predstavljajo okvare, ki bistveno zmanjšuje njeno delovno zmožnost. Na podlagi vsega navedenega tožnica v pritožbi brez podlage vztraja, da je zelo slabega zdravstvenega stanja in da ne more več delati oziroma, da je pri njej podana I. kategorija invalidnosti in torej popolna nezmožnost za vsako pridobitno delo. I. kategorijo invalidnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 bi bilo pri tožnici mogoče ugotoviti, če bi šlo pri njej za takšno slabo zdravstveno stanje zaradi enega ali vseh obolenj, da ne bi bila več zmožna za nobeno pridobitno delo, torej tudi ne za najlažje delo. To je tudi odgovor na posebej izpostavljeno vprašanje, kakšne zdravstvene težave bi tožnica morala imeti, da bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti.

11. Pritožba se brez podlage ne strinja s tem, da sodišče prve stopnje ni poklonilo vere tožničini izpovedi. Glede na invalidnost definirano v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 lahko ta temelji na strokovno medicinskih dokazih in na objektivno ugotovljenem zdravstvenem stanju.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.