23. 9. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Konfederacije sindikatov Slovenije – Pergam, ki jo zastopa dr. Tomaž Savec, odvetnik v Ljubljani, na seji 23. septembra 2021

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti 67. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 175/20) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Predlagatelj je dne 26. 1. 2021 vložil zahtevo za oceno ustavnosti 67. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE), kolikor ta omogoča, da davčni organ dovoli odlog plačila prispevkov za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo prispevkov v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije. Zatrjuje neskladje z 2. členom Ustave, posebej še z načelom zaupanja v pravo, ki izhaja iz te ustavne določbe, 33. in 50. členom Ustave.

2.Predlagatelj v utemeljitev ogroženosti pravic delavcev navaja, da je socialna varnost delavcev ogrožena oziroma je vanjo poseženo že s tem, da delodajalec v roku ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, ki so del bruto plače delavca. Pri tem opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 105/11, in OdlUS XIX, 29), s katero je bilo ugotovljeno, da je poseg zakonodajalca v delavčevo bruto plačo z ukrepi odpisa, odložitve oziroma obročnega plačevanja prispevkov protiustaven. Predlagatelj se zato tudi ne strinja s stališčem Ustavnega sodišča iz sklepa št. U-I-104/10 z dne 23. 6. 2010, da neplačevanje prispevkov ne vpliva na obstoj pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter da obstoji zgolj vpliv na višino pravic iz tega zavarovanja, pa še to le pod določenimi pogoji. Meni, da bodo vsaj nekateri delavci zaradi izpodbijanih ukrepov prizadeti v višini pokojnine, saj se jim bruto plača v spornem obdobju, ko prispevki ne bodo plačani, ne bo vštela v pokojninsko osnovo. Tudi če bodo prispevki kasneje plačani, naj tega ne bi bilo več mogoče popraviti. Predlagatelj še dodaja, da izpodbijana ureditev glede na Sklep o podaljšanju ukrepov iz 67. in 68. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 175/20) (Uradni list RS, št. 199/20) velja do 31. 3. 2021, vendar opozarja, da bodo navedeni ukrepi učinkovali še najmanj dve leti po prenehanju njihove veljavnosti oziroma uporabe. Predlagatelj je dne 26. 4. 2021 zahtevo dopolnil s poročilom Finančne uprave Republike Slovenije o pobiranju prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 4252-127/2021-16 z dne 8. 4. 2021, iz katerega izhaja tudi število zahtevkov za odlog oziroma obročno plačilo prispevkov na podlagi 67. člena ZIUOPDVE, prejetih do 31. 3. 2021, ter skupen znesek odloženih in obročnih plačil prispevkov. Meni, da navedeno poročilo izkazuje dejanski vpliv izpodbijanih ukrepov na večji krog delavcev v Republiki Sloveniji in vsaj možnost, da določenim delavcem zaradi odloženih plačil prispevkov in morebitnih naknadnih stečajev delodajalcev prispevki nikoli ne bodo plačani. Ponavlja, da je z ukrepi na podlagi 67. člena ZIUOPDVE poseženo v pravico delavca do celovite bruto plače in odmere primerne pokojnine.

B.

3.Člen 67 ZIUOPDVE je med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehal veljati. V skladu s Sklepom Vlade o podaljšanju ukrepov iz 67. in 68. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 175/20) (Uradni list RS, št. 199/20 in št. 43/21), sprejetim na podlagi 70. člena ZIUOPDVE, se namreč po 30. 6. 2021 ti ukrepi ne morejo več izvajati. V takem primeru Ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) odloči o ustavnosti izpodbijanega predpisa, če so izkazani pogoji iz prvega odstavka 47. člena ZUstS, tj., če predlagatelj oziroma pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti.

4.Reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic lahko na podlagi enajste alineje prvega odstavka 23.a člena ZUstS začne postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa le, če so ogrožene pravice delavcev. To pomeni, da mora predlagatelj izkazati, da so pravice delavcev zaradi izpodbijane ureditve ogrožene. Ker je predlagatelj reprezentativni sindikati za območje države za več dejavnosti in poklicev, se je Ustavno sodišče moralo opredeliti do vprašanja, ali je izpolnjen pogoj ogroženosti pravic delavcev.

5.Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo je predlagateljeva pravica, da vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa, omejena na pravico do izpodbijanja tistih predpisov, ki neposredno prizadenejo delovnopravni in s tem povezan socialni položaj delavcev, katerih interese predlagatelj kot reprezentativni sindikat zastopa in predstavlja.[1] Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja tudi, da abstraktna ogroženost pravic ne zadostuje, izkazana mora biti konkretna in neposredna ogroženost pravic delavcev (tako npr. v sklepu št. U-I-72/14 z dne 17. 9. 2015), da zmanjšanje ali poslabšanje pravic delavcev, do katerega bi lahko prišlo zaradi uveljavitve izpodbijane ureditve, samo po sebi ne zadošča za izpolnitev te procesne predpostavke (tako npr. v sklepu št. U-I-236/13 z dne 8. 1. 2015) ter da je treba v zvezi z zagotovitvijo socialne varnosti izkazati, da izpodbijana ureditev, ob upoštevanju še drugih ureditev, ki urejajo sporno vprašanje, prizadetemu te pravice ne zagotavlja (glej sklep št. U-I-72/14, tudi sklep št. U-I-186/14 z dne 19. 11. 2015).

6.Izpodbijana ureditev je omogočala, da je davčni organ ne glede na prvi odstavek 102. člena[2] in prvi odstavek 110. člena[3] Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19 – v nadaljevanju ZDavP-2) lahko dovolil odlog plačila prispevkov za čas do dveh let oziroma dovolil plačilo prispevkov v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije. Davčni organ je o odlogu oziroma plačilu davkov ali prispevkov po tem členu odločil v osmih dneh od dneva prejema vloge (tretji odstavek 67. člena ZIUOPDVE). Četrti odstavek 67. člena ZIUOPDVE je določal še, da z dnem zapadlosti neplačanega obroka zapadejo v plačilo vsi naslednji neplačani obroki, če je davčni organ zavezancu za davek dovolil obročno plačilo prispevkov v skladu s prvim odstavkom tega člena in če je zavezanec za davek zamudil s plačilom posameznega obroka prispevkov. Davčni organ je v odločbi, s katero je dovolil obročno plačilo davka ali prispevkov, zavezanca za davek opozoril na posledice zamude. Peti odstavek 67. člena ZIUOPDVE pa je določal, da davčni organ pod pogoji, ki jih določa ZDavP-2, zavaruje izpolnitev in plačilo davčne obveznosti.

7.Kot izhaja že iz navedb predlagatelja, je Ustavno sodišče neplačevanje prispevkov pri obveznih zavarovanjih, sproženo z zahtevami reprezentativnih sindikatov, že obravnavalo. Ugotovilo je, da ima neplačevanje prispevkov zgolj pogojni vpliv na višino pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in sicer v primeru, da se neplačani prispevki nanašajo prav na obdobje najugodnejših let delavca, ki se zaradi neplačila ne upoštevajo pri odmeri pravic, in da ne gre za primer, ko bi se tudi v primeru upoštevanja obdobij neplačil prispevkov uporabila najnižja oziroma najvišja pokojninska osnova. Glede na to je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da neplačilo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne vpliva na pridobitev pravic iz tega zavarovanja, zaradi česar tudi ne ogroža obstoja pravic delavcev. Zato je zahtevo zavrglo (sklep št. U-I-104/10).[4] Z odločbo št. U-I-281/09 pa je Ustavno sodišče po vsebini obravnavalo zahtevo reprezentativnih sindikatov in presojalo institute odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačila prispevkov, ki imajo za posledico (lahko) neplačilo prispevkov, ne da bi se, kot je Ustavno sodišče pojasnilo v sklepu št. U-I-93/15 z dne 30. 11. 2017,[5] izrecno opredelilo do obstoja procesne predpostavke iz prvega odstavka 23.a člena ZUstS.

8.Ustavno sodišče je kasneje sprejelo sklep št. U-I-93/15, s katerim je zahtevo reprezentativnih sindikatov za oceno ustavnosti šestega odstavka 7. člena, šestintridesete alineje 8. člena in 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1) ter petega odstavka 6. člena, 42. točke 7. člena in 133. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14, 102/15, 23/17, 40/17 in 65/17 – v nadaljevanju ZPIZ-2) zavrglo, ker niso izkazali pogoja ogroženosti pravic delavcev po enajsti alineji prvega odstavka 23.a člena ZUstS. V navedeni zadevi so reprezentativni sindikati zahtevali presojo določb ZPIZ-1 in ZPIZ-2, iz katerih izhaja, da so pravice iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in vplačanim prispevkom ter da se v zavarovalno dobo štejejo le tista obdobja zavarovanja, za katerega so bili plačani prispevki. Trdili so, da ima na podlagi take ureditve neplačilo prispevkov za posledico prikrajšanje delavca pri višini pokojnine. V prikaz navedenega so navajali dva primera izračuna višine pokojnine za moškega in žensko, ob pogoju neplačila prispevkov za obdobje petih let.[6] Ustavno sodišče je glede na navedeno pridobilo pojasnila Državnega zbora, Vlade in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod). Ti so s sklicevanjem na zakonsko ureditev pojasnili, da ima neplačilo prispevkov le v določenih primerih za posledico odmero pokojnine, ki bi bila nižja od pokojnine, če bi bili vsi prispevki plačani. Vsi so poudarili, da je v primeru neplačila prispevkov upravičenec do pokojnine praviloma na boljšem. Navedeno so utemeljili s pojasnilom, da je neplačilo prispevkov praviloma posledica delodajalčevih težav v poslovanju, kar se hkrati odraža v nižjih izplačanih plačah, ki se zaradi neplačila prispevkov ne upoštevajo za izračun pokojninske osnove in je zato ne znižujejo. Vlada in Zavod sta tudi izčrpno utemeljila, zakaj sta izračuna, ki so jih v utemeljitev dejanskega prikrajšanja, ki naj bi ga zaradi neplačila prispevkov delavci utrpeli pri višini pokojnine, navajali predlagatelji, napačna. Odgovor Državnega zbora, mnenje Vlade in pojasnila Zavoda je Ustavno sodišče posredovalo predlagateljem. Ti njihovim pojasnilom niso ugovarjali. Vse navedeno je Ustavno sodišče vodilo k sklepu, da predlagatelji morebitnih prikrajšanj pri odmeri pokojnine za zavarovance, zavarovane kot delavci iz delovnega razmerja, ki bi nastala zaradi izpodbijane ureditve, kljub temu, da je vsebinsko enaka ureditev v veljavi že od 1. 1. 2000,[7] niso izkazali. Zato pa tudi konkretna in neposredna ogroženost pravic delavcev, katere vzrok bi bila izpodbijana ureditev, ni podana.

9.V obravnavani zadevi predlagatelj izpodbija ureditev, ki je v okoliščinah epidemije začasno omogočala, da davčni organ dovoli odlog plačila prispevkov za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo prispevkov v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije. Navedeno pomeni, da v navedenem obdobju prispevki ne bodo plačani oziroma bodo plačani v manjšem obsegu, po navedenem obdobju pa bodo morali biti plačani v celoti. Iz navedenega torej še ni mogoče sklepati, da prispevki sploh ne bodo plačani. Pri tem je treba upoštevati, da je lahko davčni organ v skladu s petim odstavkom 67. člena ZIUOPDVE zavaroval izpolnitev in plačilo davčne obveznosti, ki je v primeru obravnavanega ukrepa morala (drugače kot meni predlagatelj) obsegati tudi plačilo prispevkov. Upoštevaje navedeno ter zgoraj navedena stališča o vplivu neplačila prispevkov na odmero pokojnine, ni mogoče pritrditi stališču predlagatelja, da je socialna varnost delavcev ogrožena že s tem, da prispevki, ki bi morali biti plačani (so zapadli v plačilo), niso plačani. Predlagatelj ogroženosti pravic delavcev kot pogoja za vsebinsko obravnavo njegove zahteve zato ne more utemeljiti le s sklicevanjem na stališča iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-281/09. Zato iz istega razloga izpolnjenosti navedenega pogoja tudi ne more izkazati s sklicevanjem na poročilo Finančne uprave Republike Slovenije, iz katerega izhaja obseg odloženih in obročnih plačil prispevkov na podlagi 67. člena ZIUOPDVE. Kot je bilo že navedeno in kot izhaja tudi iz predlagateljevih navedb, odlog plačila prispevkov oziroma njihovo obročno plačevanje, ki je bilo dovoljeno v skladu s 67. členom ZIUOPDVE, še ne pomeni, da prispevki ne bodo plačani. Zato pa navedena ukrepa tudi (še) ne ogrožata pravic delavcev. Ker predlagatelj drugih razlogov, ki bi lahko utemeljili procesno predpostavko ogroženosti pravic delavcev, ne navaja, je treba šteti, da ni izkazal, da bi bile pravice delavcev zaradi izpodbijane ureditve ogrožene v smislu enajste alineje prvega odstavka 23.a člena ZUstS. Zato pa tudi ne more izkazati pravovarstvene potrebe iz 47. člena ZUstS za presojo ustavnosti izpodbijane ureditve. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnica in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) in Marko Šorli. Sklep je sprejelo soglasno. Sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Primerjaj sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-74/13 z dne 11. 4. 2013, 4. točka obrazložitve, št. U-I-63/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 46), 4. točka obrazložitve, št. U-I-181/99 z dne 13. 4. 2000 (OdlUS IX, 91), 3. točka obrazložitve, in št. U-I-80/01 z dne 17. 5. 2001 (OdlUS X, 95), 8. točka obrazložitve.

[2]Ta določa, da lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode.

[3]Ta določa, da se 101., 102. in 103. člen ZDavP-2 ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti.

[4]Ustavno sodišče je v navedenem sklepu ugotovilo tudi, da morebitno delodajalčevo neplačilo prispevkov niti po temelju niti po višini ne ogroža pravic delavcev iz obveznega zavarovanja za starševsko varstvo, obveznega zdravstvenega zavarovanja in obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti (glej 3. in 5. točko obrazložitve sklepa št. U-I-104/10).

[5]Glej 13. točko obrazložitve sklepa.

[6]Predlagatelji so se sklicevali tudi na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, iz katere je izhajalo, da obdobij zavarovanja, za katera niso bili plačani prispevki, ni mogoče priznati v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Ker se je ta sodna praksa nanašala na zavarovance, ki so sami dolžni poravnati prispevke, in ne na zavarovance, ki so zavarovani kot delavci v delovnem razmerju, za obravnavano zadevo ni bila upoštevna. Za navedene zavarovance namreč ne velja posebna ureditev, po kateri se obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačal, štejejo v pokojninsko dobo zavarovanca, ki je zavarovan kot delavec v delovnem razmerju (prej veljavni 192. člen ZPIZ-1 in 134. člen ZPIZ-2).

[7]ZPIZ-1 je začel veljati 1. 1. 2000.

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta k sklepu št. U-I-20/21 z dne 23. 9. 2021

1.Z izrekom sklepa v tej zadevi soglašam in ga lahko podprem. V tem mnenju pa na kratko pojasnjujem svoje zadržke glede (vsaj impliciranega) sporočila njegove obrazložitve, ki se v veliki meri navezuje že na preteklo presojo Ustavnega sodišča, v zvezi z izpolnjevanjem pogoja ogroženosti pravic delavcev.

2.Ogroženost pravic delavcev je v skladu z enajsto alinejo prvega odstavka 23.a člena Zakona o Ustavnem sodišču pogoj, da lahko reprezentativni sindikat kot eden izmed privilegiranih predlagateljev vloži zahtevo za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa. V svoji dosedanji presoji je Ustavno sodišče, kot povzema tudi sklep (glej 5. točko obrazložitve), ta pogoj presojalo zelo strogo. V skladu s to presojo se omenjeni pogoj, čeprav se jezikovno nanaša na "ogroženost" pravic delavcev, v praksi po moji oceni preveč približuje pomenu hujšega posega v pravice delavcev, ko mora torej v pravice že biti poseženo in ko mora iti za hujši poseg v ustavnopravno jedro teh pravic ali celo širše v zahteve socialne varnosti. Po moji oceni je takšna razlaga prestroga, reprezentativnim sindikatom pa prekomerno oži dostop do Ustavnega sodišča.

3.V skladu s to presojo, kot povzema tudi sklep, namreč ne zadošča abstraktna ogroženost, ampak mora iti za konkretno in neposredno ogroženost delavcev. V praksi je to pomenilo, da je bila denimo zavržena zahteva v zvezi z neplačilom prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da ima neplačevanje prispevkov zgolj pogojni vpliv na višino pravic iz tega zavarovanja, saj do njega pride le tedaj, kadar se neplačani prispevki nanašajo na obdobje za odmero pravic upoštevnih (naj)ugodnejših let dela.[1] Poleg tega zmanjšanje ali poslabšanje pravic samo po sebi prav tako ne zadošča – v že navedenem sklepu je Ustavno sodišče tako denimo ugotovilo, da morebitno neplačilo prispevkov ne ogroža obstoja pravic delavcev, saj je pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odvisna od pokojninske dobe oziroma od same vključitve v obvezno zavarovanje.[2] Končno je Ustavno sodišče sprejelo tudi stališče, da za ogroženost pravic prav tako ne gre tedaj, ko sicer pride do posega v določeno pravico (npr. prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine), a predlagatelj ne izkaže, da zaradi tega posega ob upoštevanju širše ureditve delavcem ni zagotovljena socialna varnost.[3]

4.Po moji presoji vsaj preplet opisanih stališč oviro za dosego pogoja ogroženosti pravic delavcev postavlja previsoko. Čeprav je Ustavno sodišče od določenih najstrožjih stališč deloma že odstopilo,[4] bi bilo po moji presoji treba ponovno pretehtati vsa stališča glede izpolnjenosti pogoja ogroženosti pravic delavcev in učinek njihovega prepleta, če naj bo vloga sindikatov kot predlagateljev ustrezno načelno osmišljena in praktično omogočena.

5.To pa, seveda, ne pomeni, da bi po moji presoji prav vsaka zahteva zadostila temu pogoju in narekovala meritorno odločanje Ustavnega sodišča. Tako sem denimo že v zadevi št. U-I-93/15 (povzeti v 8. točki obrazložitve pričujočega sklepa) ob upoštevanju vsebine zahteve lahko podprl odločitev o njenem zavrženju,[5] prav tako pa tudi v pričujoči zadevi lahko sledim razlogovanju, da je zatrjevani negativni učinek ob upoštevanju vseh okoliščin (glej 9. točko obrazložitve sklepa) vendarle – tudi po moji presoji – preveč oddaljen, da bi zadostil pogoju ogroženosti pravic delavcev. Moje mnenje torej ne vodi v drugačno odločitev v tej zadevi, ampak zagovarja nekoliko drugačno opredelitev splošnih izhodišč, na podlagi katerih naj se opravi preizkus vsake konkretne zahteve reprezentativnega sindikata.

dr. Matej Accetto Sodnik

[1]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-104/10 z dne 23. 6. 2010, 5. točka obrazložitve.

[2]Prav tam, 4. točka obrazložitve.

[3]Tako v sklepih Ustavnega sodišča št. U-I-154/12 z dne 6. 3. 2014, 2. točka obrazložitve; št. U-I-72/14 z dne 17. 9. 2015, 2. in 3. točka obrazložitve; ter št. U-I-186/14 z dne 19. 11. 2015, 2. in 3. točka obrazložitve. V zadevi št. U-I-154/12 se je sodnica Korpič – Horvat v odklonilnem ločenem mnenju sicer že zavzela za širšo razlago pogoja ogroženosti pravic delavcev.

[4]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-16/21 z dne 18. 2. 2021, 13. točka obrazložitve.

[5]Razloge in pomisleke ob tem pa izrazil v pritrdilnem ločenem mnenju.