Jedro

V sporu majhne vrednosti je sodišče druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je izdalo 28.6.1999 pod opr. št. I 99/09940, toženko pa je zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti

11.400,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15.12.2004 do plačila.

Toženka takšno sodbo izpodbija z laično pritožbo. Iz njenih, sicer nejasnih pritožbenih navedb, je mogoče razumeti toženkino nezadovoljstvo v zvezi z dejanskimi ugotovitvami, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje na podlagi pogodbe o finančnem najemu toplotne postaje, ki jo je kot pooblaščenec etažnih lastnikv v objektu, v katerem je bila lastnica enega stanovanja tudi toženka, sklenil A. P.. Omenja toplotno postajo na ime B., in kazenski postopek v zvezi z njo, vendar te pritožbene trditve niso razumljive. Končno sodišču postavlja vprašanja, kako je lahko obrok za leasing, ki je 8.10.1997 znašal 2.181,00 SIT, 10.12.1997 znašal že 6.250,50 SIT oz. po kateri formuli je narasel za skoraj trikrat, celotni dolg pa naj bi narasel s 109.050,00 SIT na 373.887,50 SIT in kako je lahko kupovalka njenega stanovanja S.S. 11.966,50 SIT za dobavljeno energijo Energetiki Ljubljana poravnala, če ni soglašala oz. potrdila spremembe lastništva in vstopa v pogodbeno razmerje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi, ki ga je 28.6.1999 samo izdalo pod opr. št. I 99/09940, v celoti v veljavi, toženko pa je zavezalo tožeči stranki povrniti 11.400,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. S sklepom o izvršbi, ki ga toženka ni uspela izpodbiti, pa je bila zoper toženko in v korist tožeče stranke dovoljena izvršba zaradi izterjave 133.581,00 SIT glavnice, ki je vsota zneskov iz računov za najemnino po pogodbi o finančnem najemu - leasingu toplotne postaje in za dobavljeno toplotno energijo za ogrevanje stanovanjskih prostorov ter obračunov obresti za čas do vložitve predloga za izvršbo ter zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od te glavnice in stroškov izvršilnega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvah, da so lastniki stanovnaj v stanovanjski stavbi na naslovu X. v Ljubljani, zastopani po A. P., sklenili pogodbo o finančnem najemu za toplotno postajo, da ni poravnala vseh obveznosti iz najema in da ni dokazala nobene od okoliščin, ki bi jo lahko plačila razbremenile, prav tako pa ni izpolnila vseh obveznosti iz pogodbe o dobavi toplote za čas do dne

7.11.1997, ko je tožeča stranka prejela njeno obvestilo, da je stanovanje prodala S.S..

Ker gre za spor majhne vrednosti (1. odst. 443. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge stopnje na te dejanske ugotovitve vezano, saj je mogoče sodbo in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materilanega prava (1. odst. 458. čl. ZPP); pa tudi, če takšne omejitve ne bi bilo, sodišče druge stopnje ocenjuje, da ni razlogov za dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopnega. Glede na te ugotovitve pa je odločitev materialnopravno pravilna in jo je, ker tudi ni ugotovilo, da bi bila obremenjena s katero od uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz

2. odst. 339. čl. ZPP, po zavrnitvi toženkine pritožbe, potrdilo (353. čl. ZPP).

V zvezi z vprašanji, ki mu jih je v pritožbi zastavila toženka, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je bil ključ za izračun obroka po pogodbi o finančnem najemu toplotne postaje natančno določen v 9. čl. pogodbe, v katerem je v 4. odst. predpisano, kako se določi višina prvega obroka, v petem odstavku pa, da se najemnina za prvi mesec revalorizira v višini koeficienta rasti cen na malo, ki je objavljen v Uradnem listu, pri čemer se upoštevajo dajatve najemodajalca, ki izhajajo iz naslova dajanja naprav v najem. Na katero obdobje se nanaša zatrjevano plačilo v višini 11.966,50 SIT s strani S.S., iz pritožbe V.N. ni razvidno; glede na vsebino spora je mogoče zgolj predvidevati, da naj bi bilo to plačilo izvršeno prej, predno je tožeča stranka prejela obvestilo o spremembi lastništva (po ugotovitvah sodišča prve stopnje 7.11.1997) oziroma pred iztekom obdobja, za katero je ne glede na prodajo plačilo še vedno bremenilo toženko. Sodišče druge stopnje lahko zgolj domneva, da je s temi pritožbenimi trditvami toženka poskušala izpodbijati dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj je bila tožeča stranka o spremembi lastništva obveščena. Vendar je pri tem treba poudariti, da ne le, da dejanskih ugotovitev v pritožbi v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ampak je takšna trditev tudi do take mere nejasna, da pritožbeno sodišče nanjo ne more odgovoriti.