Jedro

V ponovljenem postopku bo sodišče druge stopnje moralo ugotoviti, kako se običajno zagotavlja pravica do gibanja na varovanem oddelku, torej kako se varovanci lahko gibljejo na območju zavoda in ali so običajno omogočeni tudi skupinski izhodi izven zavoda ter pod kakšnim nadzorom. Sodišče bo nato moralo ob sodelovanju nasprotne udeleženke ugotoviti, kakšna individualizirana obravnava, ki ne predstavlja dodatne omejitve njene pravice do gibanja, je mogoča. Režim, ki bi predstavljal dodatno omejitev njene pravice do gibanja pa je mogoč le na predlog direktorja SVZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi v ugodilnem delu ter se v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom Pr 56/2017 z dne 7. 9. 2017 nasprotno udeleženko prvič brez njene privolitve sprejelo na varovani oddelek Socialnovarstvenega zavoda (v nadaljevanju SVZ) ..., nato pa je večkrat podaljšalo njeno zadržanje na varovanem oddelku: prvič s sklepom Pr 56/2015 z dne 5. 12. 2017 za 6 mesecev, nato 1. 3. 2018 za 1 leto, 1. 3. 2019 za 3 mesece, 4. 6. 2019 za 2 meseca, 5. 8. 2019 za 2 meseca z omejitvijo pravice do uporabe telefona in prejemanja klicev od matere, nato pa ponovno s to omejitvijo 3. 10. 2019 za 2 meseca in 2. 12. 2019 za 6 mesecev.

2. S sklepom z dne 3. 6. 2020 je bilo nasprotni udeleženki zadržanje ponovno podaljšano za 6 mesecev, tokrat brez omejitve uporabe telefona in stikov z materjo. Višje sodišče je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je njeni reviziji ugodilo in s sklepom II Ips 45/2020 z dne 21. 8. 2020 sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Ugotovilo je, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pravno pomembno navedbo v pritožbi, da iz mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. A. A., ki je bil postavljen v tem postopku, izhaja, da je nesposobnost obvladovanja ravnanja pri nasprotni udeleženki lahko posledica tega, da prejema anksiolitike v višjem odmerku od maksimalno dovoljenega. Ugotovilo je tudi, da je izvedenec psihiatrične stroke ocenil, da bi bila za nasprotno udeleženko smiselna dolgotrajna vedenjsko psihoterapevtska obravnava v bolnišnici, da pa tovrstnih oblik terapije v Sloveniji ni. Ocenil je, da nasprotna udeleženka za zdaj ni sposobna življenja na odprti enoti, saj potrebuje stalen nadzor in varstvo, priporočil pa je postopno socializacijo in učenje tehnik bivanja v odprti enoti v okviru kratkih (v začetku pol ure ali celo manj) samostojnih izhodov na lokaciji zavoda. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi opozorilo, da je nesorazmerno oziroma v nasprotju z namenom varovanja vsako zadrževanje na varovanem oddelku SVZ, če niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. ZDZdr, da pa pogoji niso izpolnjeni, če ukrep ni prilagojen zdravstvenim potrebam nasprotne udeleženke in bi bil zanjo po spoznanjih psihiatrične stroke primernejši milejši ukrep, in to ne glede na to, ali je predviden z zakonom ali ne. Poudarilo je, da določba drugega odstavka 52. člena Ustave ustvarja pozitivno obveznost države, da na normativni in izvedbeni ravni, kolikor to le dopuščajo njene finančne možnosti, sprejme celovite ukrepe za uresničevanje človekovega dostojanstva oseb z duševnimi motnjami. Zato je višjemu sodišču naložilo, naj v ponovljenem postopku odpravi procesno kršitev in okoliščine konkretnega primera tudi ovrednoti z vidika jamstev iz 19. člena Ustave v povezavi s pravicami, ki nasprotni udeleženki pripadajo na podlagi 52. člena Ustave. Posebej je opozorilo, da tudi če oblika ukrepa – dolgotrajna vedenjsko psihoterapevtska obravnava v bolnišnici - ki bi bila najprimernejša za nasprotno udeleženko, ni predvidena v formalnem smislu (drugi odstavek 1. člena ZDZdr), to še ne pomeni, da sodišče nasprotni udeleženki ne bi moglo nuditi pravnega varstva in skladno z načelom individualne obravnave oblikovati pravila za konkretni primer, ki bi se kar najbolj prilegalo potrebam nasprotne udeleženke. Navedlo je, da se mora v procesnem pogledu vsebina pravnega varstva spričo objektivnih meja pravnomočnosti odraziti v izreku sklepa. Višje sodišče je ob ponovnem odločanju pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

3. V nadaljevanju je SVZ ... predlog za podaljšanje zadržanja nasprotne udeleženke na varovanem oddelku umaknil in nasprotno udeleženko 2. 9. 2020 premestil na odprto enoto zavoda. Dne 7. 9. 2020 je bila nasprotna udeleženka zaradi samomorilnosti z reševalnim vozilom prepeljana na zdravljenje na Oddelek za psihiatrijo UKC, nato pa ponovno nameščena na varovani oddelek SVZ ..., ki je tako ponovno podal predlog za zadržanje nasprotne udeleženke.

4. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo in je odločilo, da se nasprotno udeleženko zadrži v varovanem oddelku Socialnovarstvenega zavoda ... šest mesecev, najdlje do 14. 3. 2021. 5. Zoper takšno odločitev se je pritožila nasprotna udeleženka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v izreku sklepa dodalo, da se nasprotni udeleženki dnevno omogočijo individualni izhodi pod nadzorom.

6. Na predlog nasprotne udeleženke je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 528/2020 z dne 6. 11. 2020 zoper sklep sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče z odločitvijo, da se nasprotni udeleženki dnevno omogočijo individualni izhodi pod nadzorom, prekršilo in omejilo pravice nasprotne udeleženke iz 12. in 13. člena ZDZdr.

**Revizija**

7. Na podlagi tega sklepa je nasprotna udeleženka zoper odločitev sodišča druge stopnje o individualnih izhodih pod nadzorom vložila revizijo zaradi zmotne uporabe 12. in 13. člen ZDZdr. Opozarja, da je med pravicami, ki se po 12. členu ZDZdr zagotavljajo v oddelku pod posebnim nadzorom, tudi pravica do gibanja, ta pa se izvaja s skupinskimi izhodi vseh varovancev. Opozarja, da je sodišče ta nepravdni postopek časovno in vsebinsko povezalo s prvim postopkom, ki je tekel pod opr. št. Pr 56/2017 in bi zato moralo upoštevati tako ugotovitve izvedenca psihiatra dr. A. A. kot izvedenca dr. B. AB.. Prvi je predlagal postopno socializacijo in učenje tehnik bivanja v odprti enoti v okviru samostojnih izhodov na lokaciji zavoda v začetku morda pol ure ali manj, ki bi se ob ugodnem odzivu lahko postopno podaljševale. Nasprotna udeleženka opozarja, da je sodišče prve stopnje v prvem postopku Pr 56/2017 temu sledilo, le v izreku tega ni zapisalo. Vrhovno sodišče pa je nato v razveljavitvenemu sklepu sodišču naložilo, naj se pravila za primer nasprotne udeleženke kar najbolj prilagodijo njenim potrebam in tudi odrazijo v izreku sklepa.

8. Sodišče prve stopnje pa je nato v postopku Pr 79/2020 ugotovilo, da prilagoditve, kot jih je predlagal dr. A. niso možne, ker je nasprotna udeleženka preveč impulzivna in nepredvidljiva in individualna obravnava v smislu prilagoditev glede samostojnih izhodov ni mogoča. Nasprotna udeleženka meni, da to pomeni, da ima enak režim kot vsi, to pa pomeni nadzorovane skupinske izhode. Namen predloga dr. A.je bil nasprotni udeleženki zagotoviti kratke samostojne izhode brez nadzora, pritožbeno sodišče pa je nasprotni udeleženki s sporno odločitvijo omogočilo samostojne izhode pod nadzorom, s čimer je negiralo njeno ustavno pravico do enake obravnave z ostalimi varovanci varovanega oddelka SVZ. Nasprotna udeleženka navaja, da je zadržana na varovanem oddelku zaradi samomorilnosti in ne zaradi ogrožanja, ki se manifestira kot težave z moškimi. Navaja, da je socialna delavka povedala, da v skupinskih izhodih niso mogli zagotoviti nadzora nad njo, ker je vselej takoj, ko je videla moške, zapustila skupino. Opozarja, da je omejitev pravic iz 12. člena ZDZdr v skladu s 13. členom dopustna samo, če je to nujno potrebno, ker oseba ogroža svoje zdravje ali življenje ali zdravje oziroma življenje drugih ali povzroča sebi ali drugim hudo premoženjsko škodo. Pravica se lahko omeji le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega se pravica omejuje, pri omejevanju pravic pa se uporabi najmilejši ukrep, ki se izvaja najkrajši možni čas. Navaja, da se omejitev pravic iz 12. člena lahko izvede na predlog direktorja psihiatrične bolnišnice ali socialnovarstvenega zavoda. Opozarja, da je sodišče druge stopnje v njene pravice poseglo brez predloga in časovno restriktivne omejitve trajanja ukrepa, da je sodišče druge stopnje odločitev sprejelo mimo določbe 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), popolnoma pa je izostala tudi obrazložitev odločitve. S takšno odločbo pa je bila prekršena tudi določba 359. člena ZPP, po kateri sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Navaja, da je v pritožbi predlagala, naj se v izrek sklepa vključijo navodila v zvezi z zagotavljanjem individualnih izhodov, ki bi ji bili zagotovljeni v okolju, v katerem ne bi prihajala v stike z moškimi, glede na izvedensko mnenje dr. A., kar je v skladu z navodilom Vrhovnega sodišča RS iz sklepa II Ips 45/2020. Ni pa v pritožbi predlagala individualnih izhodov pod nadzorom. Nasprotna udeleženka zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi.

9. Revizija je utemeljena.

**O utemeljenosti revizije**

10. Ustava zagotavlja pravico do osebne svobode v prvem odstavku 19. člena in glede vseh primerov omejitve osebne svobode uveljavlja posebna jamstva. Tako je v drugem odstavku 19. člena Ustave določeno, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.

11. Pogoje in postopek za omejitev svobode pri zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, varovanem oddelku SVZ in v varovani obravnavi ureja ZDZdr. V prvem odstavku 12. členu določa, da se osebi v času obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti njene osebnosti, dostojanstva ter duševne in telesne celovitosti. Med pravicami, naštetimi v drugem odstavku, pa je tudi pravica do gibanja. V prvem odstavku 13. člena pa ZDZdr določa, da je omejitev pravic iz prejšnjega člena, razen pravice do zastopnika, dopustna, če je to nujno potrebno, ker oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Pravica se lahko omeji le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega se pravica omejuje. Pri omejevanju pravic se uporabi najmilejši ukrep, ki se izvaja najkrajši možni čas. V drugem odstavku 13. člena pa je določeno, da o omejitvi pravic na predlog direktorja psihiatrične bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda v dveh dneh od prejema predloga s sklepom v nepravdnem postopku odloči sodišče, na območju katerega je psihiatrična bolnišnica oziroma socialno varstveni zavod. Pred izdajo sklepa sodišče zasliši osebo, razen če to glede na njeno zdravstveno stanje ni mogoče. Sklep, ki vsebuje razloge, vrsto in trajanje omejitev, se vroči predlagatelju, osebi, odvetniku, zakonitemu zastopniku, najbližji osebi in zastopniku.

12. ZDZdr nato v 22. členu določa, da ima oseba pravico do gibanja v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi, kolikor z ZDZdr ni drugače določeno. V 29. členu sta določena še dva posebna varovalna ukrepa: oviranje s pasovi in omejitev gibanja znotraj enega prostora. Ta dva ukrepa, pod pogoji, določenimi v zakonu, lahko odredi zdravnik.

13. Iz navedenih določb izhaja, da ima oseba, ki je sprejeta v varovani oddelek SVZ pravico do gibanja znotraj varovanega oddelka, o dodatnih omejitvah te pravice, razen če gre za posebne varovalne ukrepe, pa na predlog direktorja SVZ odloča sodišče. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 31/2018 z dne 22. 2. 2018 že zavzelo stališče, da ima sodišče v postopkih po ZDZdr nadzorno vlogo, kar pomeni, da nastopa v vlogi varuha pacientove osebne svobode ter da zato preizkuša le, ali je predlagan ukrep v skladu s pogoji, ki jih določa ZDZdr ter ali je odvzem osebne svobode sorazmeren z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje, v obravnavanem primeru z zdravjem in življenjem samoogrožajoče pridržane osebe. Tako je odločilo, da sodišče ne sme določiti ukrepa, s katerim se posega v osebno svobodo, kadar direktor psihiatrične bolnišnice takega ukrepa sploh ni predlagal. Posebej je opozorilo, da je smisel vezanosti na predlog tudi v tem, da se nasprotnemu udeležencu zagotovi učinkovita obramba njegovih človekovih pravic, predvsem osebne svobode. Gotovost glede predmeta odločanja omogoča pravilno izbiro dokazov in dejstev, s katerimi pridržana oseba oporeka zahtevku, vse to pa služi zagotovitvi enakopravnega položaja strank v postopku in pravice do izjavljanja. Nikakor pa ni ovire, da pridržana oseba sama preko svojega zastopnika (pooblaščenca, ki je odvetnik po 31. členu ZDZdr) predlaga, naj sodišče določi ureditev gibanja tako, da bi se zmanjšala možnost nastanka zanjo ogrožujočih okoliščin.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri nasprotni udeleženki, stari 21 let, prisotna čustveno neuravnovešena osebnostna motenost impulzivnega tipa z drugimi osebnostnimi motnjami in motnjami vedenja. Pri nasprotni udeleženki so prisotna samopoškodbena ravnanja, tako je že od 14 leta dalje večkrat poskušala narediti samomor. Nasprotna udeleženka zaradi navedenih osebnostnih motenj potrebuje izjemno veliko pozornosti. Pri iskanju pozornosti se zateka k zapeljevanju moških, tistih v SVZ in drugih, ki jih sreča na sprehodih izven zavoda. Ko se ti na zapeljevanje odzovejo, odreagira tako, da jih obtožuje napadov, spolnega nadlegovanja in posilstva in tudi podaja ovadbe na policijo. Zato so se ji moški začeli izogibati ali jo zavračati, kar pa pri nasprotni udeleženki izzove občutek manjvrednosti in sproži samopoškodbeno vedenje. Zato ni utemeljena revizijska navedba, da samomorilnost nasprotne udeleženke in njeno samoogrožujoče vedenje ni v ničemer povezano z njenimi težavami z moškimi.

15. Vsi izvedenci so podali mnenje, da ima nasprotna udeleženka zaradi osebnostne motnje hudo moteno presojo realnosti, ni sposobna obvladovati svojega ravnanja in reagira zelo impulzivno. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju zaposlenih v SVZ ugotovilo, da se nasprotna udeleženka ne drži navodil zdravniškega osebja glede bolj primernega oblačenja, bolj zadržanega vedenja do moških in zadrževanja na notranjem dvorišču, prav tako je ne uspejo nadzirati pri skupinskih izhodih. Iz njihove izpovedi je mogoče sklepati, da ima nasprotna udeleženka prav, ko v reviziji opozarja, da v običajni režim bivanja v varovanem oddelku spadajo tudi skupinski izhodi pod nadzorom osebja. Nasprotna udeleženka v individualnih izhodih pod nadzorom tako ne vidi nadstandardne storitve ampak strožji nadzor in s tem hujšo omejitev njene pravice do gibanja.

16. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je višje sodišče res zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da s spremenjeno odločitvijo sledi predlogu nasprotne udeleženke, ne da bi predhodno nasprotni udeleženki dalo možnost, da se o tem izreče. Zato je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo v ugodilnem delu, torej le glede odločitve, da se nasprotni udeleženki dnevno omogočijo individualni izhodi pod nadzorom, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek.

17. V ponovljenem postopku bo sodišče druge stopnje moralo najprej ugotoviti, kako se običajno zagotavlja pravica do gibanja na varovanem oddelku, torej kako se varovanci lahko gibljejo na območju zavoda in ali so običajno omogočeni tudi skupinski izhodi izven zavoda ter pod kakšnim nadzorom. Sodišče bo nato moralo ob sodelovanju nasprotne udeleženke ugotoviti, kakšna individualizirana obravnava, ki ne predstavlja dodatne omejitve njene pravice do gibanja, je mogoča. Režim, ki bi predstavljal dodatno omejitev njene pravice do gibanja pa je, kot je bilo poudarjeno, mogoč le na predlog direktorja SVZ.

18. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

19. Vrhovno sodišče je odločalo je v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP). Določbe ZPP je Vrhovno sodišče uporabilo na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku.