Jedro

Le če pride do spora o obsegu vloženih sredstev v pravne osebe iz 8. in 9. člena ratificirane pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško med Slovensko razvojno družbo (SRD) in Hrvatskim fondom za privatizacijo (HFP), je za takšen spor pogodbenic dogovorjena mednarodna arbitraža v konkretni zadevi, zato določbe o dogovorjeni arbitraži niso upoštevne, saj ne teče spor med SRD-om in HFP-om.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke. Sklenilo je, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi, ker je s Pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki je bila ratificirana z zakonom objevljenim v Uradnem listu RS-MP št. 31/1999, določena pristojnost mednarodne arbitraže, če pride do spora glede vrednosti vloženih sredstev ali lastninskih deležev v kapitalu pravnih oseb, ki so registrirane na ozemlju ene pogodbenice, nastale po so iz premoženja poslovni enot pravnih oseb s sedežem na teritoriju druge pogodbenice.

Zoper ta sklep sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pravilno, saj se pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ne nanaša na razmerja med samostojnima pravnima subjektoma, to je tožečo in toženo stranko, ne glede na to, kako sta ta subjekta nastala. Arbitraža po 4. odst. 10. člena te pogodbe je pristojna le za reševanje sporov med SRD in HFP glede ocene vrednosti vloženih sredstev ali lastninskih deležev v kapitalu pravnih oseb, ne pa tudi glede reševanja civilnopravnih lastninskih sporov med pravnima osebama, ki nastopata kot pravdni stranki v tej zadevi. Tudi druge določbe te pogodbe je sodišče napačno interpretiralo, saj 9. člen pogodbe govori le o kapitalu, pri tem pa ima v mislih osnovni-družbeni kapital in ne premično in nepremično premoženje.

Predmet arbitriranja je torej ocena višine vloženih sredstev in/ali lastniški delež v kapitalu pravnih oseb, v konkretnem primeru torej lastninski delež tožene stranke v osnovnem kapitalu tožeče stranke, kar pa ni predmet tožbenega zahtevka. Zato tožeča stranka meni, da je sodišče tožbo neutemeljeno zavrglo in predlaga meritorno obravnavanje.

Tožena stranka je vložila obsežno pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi pritožbe najprej pojasnjuje, kako je sploh tožeča stranka nastala. Tožeča stranka ni pravna naslednica poslovne enote tožene stranke, saj je bila poslovna enota ukinjena že 23.10.1991. Naslednjega dne pa je bila ustanovljena toženkina hčerinska družba v Kopru, ki je bila iz registra izbrisana zaradi ničnosti. Med tožečo stranko in poslovno enoto tožene stranke tako ni niti časovne kontinuitete in zavržena tožba ne temelji na aktivni legitimaciji tožnika. Tožeča stranka je pravna oseba, ki je pravno in poslovno sposobnost pridobila šele z vpisom v sodni register 30.6.1993, zato ni aktivno legitimirana za uveljavljanje domnevnih solastniških upravičenj posameznih delavcev nekdanje poslovne enote toženca v Kopru, saj poslovna enota nikoli ni imela položaja samostojnega nosilca pravic in obveznosti. Opozarja še na menjalno pogodbo z dne 27.9.1990, iz katere izhaja, da je toženec lastnik poslovnih prostov v objektu V.. Zatrjuje, da ti prostori niso v tožbenem zahtevku konkretizirani in vztraja, da tožba neupravičeno uveljavlja solastnino na toženčevih nepremičninah v Kopru na podlagi prikrajšanja zaradi nesodelovanja pri lastninjenju po hrvaški zakonodaji. Vsi delavci nekdanje toženčeve poslovne enote v Kopru so lahko sodelovali pri lastninjenju slovenske družbene lastnine po slovenski zakonodaji in ne morejo še enkrat, tokrat kot družbeniki tožnika, uspešno sodelovati pri lastninjenju toženčevega nepremičnega premoženja v Kopru. Vse to urejata 9. in 10. člen mednarodne pogodbe.

Tožbeni zahtevek je postavljen tako, da naj bi nekdanji zaposleni delavci pri toženi stranki, ne pa tožeča stranka, ki je kot pravna oseba bila registrirana šele v letu 1993 in nima z nastankom toženčevega premoženja v Kopru v 80-ih letih nobene zveze, prispevali s skupnimi vlaganji k nastanku tega premoženja. Za takšen spor pa je po 3. odst. 2. člena pogodbe po mnenju tožene stranke pristojno sodišče. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in meritorno obravnavanje zadeve, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ker je tožbo sodišče prve stopnje zavrglo, je pritožbeno sodišče najprej preizkusilo, ali je pritožba tožene stranke dopustna.

Ugotovilo je, da ima tožena stranka pravni interes za vložitev pritožbe, saj v pritožbi pojasnjuje, da zahteva meritorno obravnavanje zadeve, ker meni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. S tem je pravovarstvena potreba tožene stranke dovolj izkazana.

Pritožbi utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila ratificirane Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Iz 10. člena te mednarodne pogodbe povsem jasno izhaja, da ugotovita obseg vseh vloženih sredstev v pravnih osebah iz 8. in 9. člena te pogodbe Slovenska razvojna družba (SRD) in Hrvatski fond za privatizaciju (HFP). Če je glede ocene vrednosti vloženih sredstev ali lastninskih deležev v kapitalu pravnih oseb med SRD-om in HFP spor, je dogovorjena v 4. odst. 10. člena te pogodbe mednarodna arbitraža. V konkretni zadevi pa nastopata kot pravdni stranki povsem druga pravna subjekta, zato bi sodišče prve stopnje moralo o civilnopravnem sporu odločiti v tem pravdnem postopku. Določba 1. odst. 18. člena ZPP je zato napačno uporabljena in je iz teh razlogov pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi obeh pravdnih strank ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo obravnavati zadevo meritorno. Raziskati in oceniti bo moralo najprej aktivno legitimacijo tožene stranke, kot opozarja v pritožbi tožena stranka.

Če je tožeča stranka pravni naslednik poslovne enote tožene stranke, kot bi se dalo razbrati iz njenih navedb, verjetno ne bo aktivno legitimirana za vodenje tega spora, saj sta po določbi 10. člena mednarodne pogodbe o obsegu vseh vloženih sredstev v pravnih osebah iz 8. in 9. člena pristojni za sklepanje dogovora Slovenska razvojna družba in Hrvatski fond za privatizaciju. Če pa tožeča stranka uveljavlja solastnino na kakšni drugi pravni podlagi in ne pa kot pravna naslednica bivše poslovne enote tožene stranke v Sloveniji, naj sodišče prve stopnje njen zahtevek presoja po določbi 3. odst. 2. člena mednarodne pogodbe.