Jedro

Čeprav tožnica govori o uporabnini, je iz trditvene podlage tožeče stranke razvidno, da sta se pravdni stranki dogovorili o toženkini uporabi tožničine hiše (bivanju) za mesečno uporabnino 200,00 EUR, ki ima zato značaj najemnine. Določitev predmeta rabe (najema) in višine najemnine sta bistveni sestavini najemne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 2. in 4. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembe tožbe (s sklepom), zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek v delu, ki se je nanašal na izpraznitev, izselitev in izročitev stanovanja, v sami stvari pa je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 6.676,70 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in za čas, kot je to razvidno iz 2. točke izreka sodbe, višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (3. točka izreka), toženki pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 2.236,61 EUR (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo ter zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Iz pritožbe izhaja, da toženka izpodbija sodbo v ugodilnem delu (2. in 4. točka izreka sodbe). V pritožbi navaja, da je sodišče ugotovilo med pravdnima strankama sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas, zato bi moralo sodišče zavreči tožbeni zahtevek, saj ji najemna pogodba ni bila odpovedana v skladu z določili Stanovanjskega zakona (SZ-1). Tožnica je zahtevala od toženke plačilo uporabnine, ne pa najemnine. Sodišče bi moralo zavreči tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine, saj je pravni temelj za vtoževano uporabnino neupravičena obogatitev, tožeča stranka pa ni zatrjevala obogatitve na eni strani ter prikrajšanja na drugi strani. Za obogatitveni zahtevek morajo biti izpolnjene določene predpostavke, tožnica pa ni podala ustreznih trditev. Tožba je zato nesklepčna. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica ni podala trditev, do kdaj naj bi toženka plačevala uporabnino. Zato je potrebno uporabiti 2. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zaradi česar je sodba nepravilna v odločitvi o zamudnih obrestih. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in je kršilo 8. člen ZPP, kar je imelo za posledico nezakonitost in nepravilnost izpodbijane sodbe. Nekritično je sledilo zgolj izpovedbam tožnice in priče E. K.. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo toženki, da je bila dogovorjena najemnina le 150,00 EUR. E. K. je izpovedala, da je tožnica (njena mama) pristala na plačevanje najemnine 150,00 EUR mesečno tudi v bodoče. Priča je izpovedala, da je njena mama spustila najemnino na 150,00 EUR. Sodišče je nekritično sledilo tožnici tudi glede tega, kdaj se je toženka vselila v hišo. Tožnica in E. K. sta povedali, da se je toženka lahko vselila šele po končani obnovi hiše. Zmotna je ugotovitev, da se je toženka vselila v hišo že marca 2006. E. K. je povedala, da je toženka nekaj časa bivala pri njej, ker hiša ni bila obnovljena, kar je potrdila tudi tožnica. E. K. je najprej trdila, da se je tožnica vselila že leta 2005, nato pa je popravila ta datum, da je bilo to v jeseni 2006. Glede na račune za obnovo hiše je sodišče v nasprotju z vsebino samih listin in izpovedbami prič ugotovilo, da se je toženka vselila v marcu 2006. Toženka je ves čas trdila, da je plačevala najemnino v višini 150,00 EUR in da je plačala vso najemnino do maja 2008. Sodišče je prezrlo, da je tožnica praktično od domnevne vselitve marca 2006 ves čas tolerirala toženko, ki naj ne bi plačevala najemnine. Tožnica je vložila tožbo šele oktobra 2008. Izpoved priče M. se sklada s trditvami toženke, da je ves čas plačevala najemnino tožnici na roke. Tožnica je takoj, ko ni bila več plačana najemnina, izklopila elektriko, nato pa še vložila tožbo na izselitev in plačilo najemnine, pri tem pa izkoristila okoliščino, da toženka nima pisnih potrdil o plačilu. Tožnica ni podala logičnega pojasnila, zakaj tega ni storila že prej, če bi toženka res dolgovala najemnino. Tudi izpoved E. K. kaže, da je toženka plačevala najemnino v daljšem časovnem obdobju. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tudi napačno opravilo pobotanje. E. K. je izjavila, da je bila z zneskom 150,00 EUR poravnana celotna najemnina za maj in junij 2006. Zato je terjatev za maj in junij 2006 ugasnila zaradi plačila. Toženka ugovarja tudi odločitvi o stroških, saj je sodišče neutemeljeno uporabilo 3. odstavek 154. člena ZPP.

Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbene trditve glede podlage tožbenega zahtevka so sicer zmotne. Tožbeni zahtevek ne sloni na trditvah o neupravičeni pridobitvi, temveč na trditvah o dogovoru pravdnih strank. Čeprav tožnica govori o uporabnini, je iz trditvene podlage tožeče stranke razvidno, da sta se pravdni stranki dogovorili o toženkini uporabi tožničine hiše (bivanju) za mesečno uporabnino 200,00 EUR, ki ima zato značaj najemnine. Čim gre za dogovor, to namreč pomeni, da je bila med pravdnima strankama sklenjena (ustna) najemna pogodba, na podlagi katere je toženka stanovala v tožničini hiši, za kar je bila dolžna plačevati dogovorjeno najemnino. Določitev predmeta rabe (najema) in višine najemnine sta bistveni sestavini najemne pogodbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila ta najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas. Ker je toženka med postopkom izpraznila tožničino hišo in jo izročila tožnici, zaradi česar je tožnica v tem delu umaknila tožbo, je za odločitev o preostalem (denarnem) tožbenem zahtevku nepomembno, da tožnica ni odpovedala najemne pogodbe na pravilen način (3. odstavek 103. člena SZ-1). Ker iz tožbenih trditev izhaja, da je bila podlaga toženkinega bivanja v tožničini hiši v ustnem dogovoru pravdnih strank, so pravno nepomembne tožničine trditve o uporabnini, da najemna pogodba ni bila sklenjena, da je toženka nezakonito oziroma brez pravnega naslova uporabljala njeno hišo itd. Sodišče prve stopnje zato ni odločilo mimo trditvene podlage tožnice oziroma ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Tožba je bila v delu, ki se nanaša na vtoževano denarno terjatev, sklepčna in v tem delu sodišče prve stopnje tudi ni storilo (sicer pavšalno) očitanih bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena mesečna najemnina 200,00 EUR (kar je trdila tožnica), ne pa 150,00 EUR (kar je zatrjevala toženka), je res neprepričljiva. Njegova dokazna ocena je v tem delu nepopolna. Sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP, po katerem mora le-ta biti celovita, temeljita, skrbna in analitično sintetična. Zlasti sodišče prve stopnje ni v celoti (ter v povezavi z ostalimi dokazi) ocenilo izpovedbe priče E. K., ki se je v svoji izpovedbi o višini dogovorjene najemnine močno zapletala. Najprej je trdila, da je bila najemnina dogovorjena v mesečnem znesku 200,00 EUR, na nadaljnja vprašanja pa je dodala, da sta se pravdni stranki zagotovo najprej dogovorili za 200,00 EUR, na toženkin kasnejši ugovor o previsoki najemnini in plačilu 150,00 EUR, pa je po pričinih besedah tožnica na to pristala, in sicer, da toženka plačuje 150,00 EUR tudi v bodoče, ter da je tožnica dejansko spustila (najemnino) na 150,00 EUR. Povedala je še, da je s toženkinima plačiloma po 150,00 EUR v maju in juniju 2006 bila mišljena poravnava celotne mesečne najemnine. Do tega dela pričine izpovedbe se sodišče prve stopnje v svojih razlogih ni opredelilo, gre za pa ugotavljanje odločilnih dejstev (višina najemnine). Na podlagi pomanjkljive dokazne ocene narejen sklep o višini najemnine je nejasen oziroma v nasprotju z zapisnikom o izpovedbi priče E. K.. Dokazno breme glede višine dogovorjene najemnine je pri tem na tožničini strani.

Enako velja glede ugotovitve sodišča prve stopnje o času toženkine vselitve v hišo v marcu 2006 in s tem o začetku najemnega razmerja (nastanku obveznosti plačevanja najemnine). Pritožba utemeljeno napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi v tem pogledu. Ne drži ugotovitev, da toženka v svojih vlogah (navedbah) ni nasprotovala tožničinim trditvam o njeni vselitvi v hišo v začetku marca 2006, saj je na prvem naroku 20.5.2009 pravočasno zatrjevala drugače, in sicer, da se je v tožničino hišo vselila po njeni preureditvi 1.9.2006 (list. št. 40). Nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje je zato protispisna. Glede na izpovedbi tožnice in E. K. ter čas izdaje posameznih računov, ki se nanašajo na stroške obnove hiše, pa je neprepričljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje o času toženkine vselitve. Tožnica je izpovedala, da je toženka med obnovo njene hiše bivala pri E. K., ki je to potrdila, E. K. pa je povedala tudi, da se je toženka vselila v tožničino hišo v jeseni (najprej pove, da leta 2005, nato pa popravi svojo izpoved, da je vselitev bila v letu 2006), do takrat pa je stanovala toženka pri priči. Priča v nadaljevanju svojega zaslišanja ni znala razložiti neskladja o tem, da naj bi toženka plačala najemnino od marca do junija 2006, v hišo pa naj bi se vselila šele jeseni 2006, pri čemer je dopustila možnost, da se je toženka preselila v tožničino hišo v septembru 2006. V tem delu izpovedi E. K. je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede na trditve pravdnih strank pomanjkljiva oziroma ta del pričine izpovedbe ni ocenjen. Tudi za ugotovitev časa toženkine vselitve v tožničino hišo nosi dokazno breme tožnica.

Sodba tako temelji na nepopolni dokazni oceni, na njeni podlagi narejeni zaključki o o odločilnih dejstvih (višina najemnine in čas vselitve) pa so nejasni in v nasprotju z zapisniki o trditvah strank in izpovedbi priče E. K., kar je bistvena kršitev določb postopka (14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 354. člena ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da nima pomislekov o pravilnosti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je tožnici plačevala najemnino do maja 2008 (razen prvih štirih zneskov najemnine po 200,00 EUR za prva dva meseca ter po 150,00 EUR za tretji in četrti mesec najemnega razmerja, kar tožnica priznava). Glede roka plačila najemnine tožnica res ni podala ustreznih trditev, vendar tožba zato ni nesklepčna. Sodišče prve stopnje se sicer napačno sklicuje na 10. odstavek 118. člena SZ-1, saj ta velja le za plačevanje neprofitne najemnine. Sodišče je vseeno pravilno štelo, da je toženka bila dolžna plačevati najemnino mesečno, to pa za vsak mesec zadnjega dne oziroma prvega dne v naslednjem mesecu, saj je pri najemu stanovanj krajevno običajno, da se najemnina plačuje mesečno (1. odstavek 602. člena OZ).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi navedene kršitve. Izvedene dokaze naj popolno oceni, v skladu z 8. členom ZPP, nato pa o stvari ponovno odloči. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče pri tem soglaša s pritožbeno trditvijo, da uporaba 3. odstavka 154. člena ZPP v tej zadevi ne pride v poštev. Zahtevek za izpraznitev hiše ni bil utemeljen, ker tožnica ni ravnala po 3. odstavku 103. člena SZ-1 (ne gre za umik tožbe v tem delu v smislu 1. odstavka 158. člena ZPP). Glede denarnega zahtevka pa ni mogoče reči, da tožnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.