Jedro

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni pravočasno navajala, da je bil poslovni prostor tožeče stranke v spornem obdobju vreden več kot 100.000,00 EUR. To dejstvo izhaja šele iz izvedenih dokazov, spričo česar takšnega predhodno nezatrjevanega dejstva s strani stranke ni mogoče upoštevati, saj izvedeni dokazi nikakor ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki sklenjenih asignacijskih pogodb, spričo česar je dolžna tožena stranka vrniti v stečajno maso denarni znesek 6.784,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2015 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da se razveljavijo učinki prenosa lastninske pravice po kupoprodajni pogodbi z dne 30.10.2014 glede izročitve vozila Citroen Berlingo na toženo stranko, ter da se razveljavijo učinki medsebojnega pobota terjatev tožene stranke na vračilo posojila tožeči stranki in terjatve tožeče stranke na plačilo kupnine po omenjeni kupoprodajni pogodbi, s čemer je tožena stranka prejela plačilo svoje terjatve po sklenjeni posojilni pogodbi v skupnem znesku 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka vrniti vozilo Citroen Berlingo tožeči stranki, sicer je dolžna v 15 dneh plačati v stečajno maso znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2015 dalje, višji tožbeni zahtevek na plačilo zneska 6.500,00 EUR pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.572,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi. V pritožbi opozarja, da je bila tožeča stranka lastnica poslovnega prostora, ki je bil ocenjen na več kot 100.000,00 EUR, obveznosti družbe pa so bile manjše. To dejstvo je pri svojem zaslišanju izpostavil direktor K.K., ki je tudi povedal, da je družba naredila veliko napako, ker je slepo verjela svoji računovodkinji M.B.. Iz izpovedbe bivšega direktorja K.K. tudi izhaja, da če bi tožeča stranka v letu 2014 prodala poslovni prostor, bi bili poplačani vsi upniki, na koncu pa bi še nekaj okrog 10.000,00 EUR ostalo za družbenike. Sodišče prve stopnje je ob tem zagrešilo tudi bistveno kršitev postopkovnih pravil, saj ni dopustilo postavitve izvedenca finančno računovodske stroke, ki bi lahko potrdil, da družba v letu 2013 oz. 2014 ni bila insolventna in bi lahko s prodajo poslovnega prostora poplačala vse dolgove. Sodba sodišča prve stopnje je sama s seboj v nasprotju tudi v delu, ki se nanaša na plačila po spornih asignacijah. Iz elektronskega sporočila tožene stranke go. E.V. izhaja, da je toženka prejela sedem zneskov po 616,80 EUR. Tožena stranka je tudi kot priča povedala, da ta podatek, ki je bil dan pod prisilo go. E.V., nikakor ne drži. Sicer pa je sodišče poklonilo vero elektronskemu sporočilu z dne 14.7.2014, ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti kar enajst zneskov asignacij po 616,80 EUR. To pa ni podkrepljeno z nobenim dokazom. V tem delu je sodba tudi v nasprotju z listinami v sodnem spisu. Tožena stranka je v sporočilu jasno povedala, da najemnine v mesecu juniju, oktobru, decembru in januarju niso bile plačane. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela uspeha v pravdi. Tožeča stranka je uspela zgolj v zahtevku po plačilu 6.784,80 EUR ter 1.500,00 EUR, skupaj 8.284,80 EUR, kar predstavlja zgolj 56% celotnega tožbenega zahtevka.

3. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

5. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni pravočasno navajala, da je bil poslovni prostor tožeče stranke v spornem obdobju vreden več kot 100.000,00 EUR. To dejstvo izhaja šele iz izvedenih dokazov, spričo česar takšnega predhodno nezatrjevanega dejstva s strani stranke ni mogoče upoštevati, saj izvedeni dokazi nikakor ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev. Tudi iz bilance stanja na dan 31.12.2013 ni bilo mogoče ugotoviti, da bi tožeča stranka v letu 2014 imela premoženje v takšni vrednosti. Tožeča stranka za poslovno leto 2014 tudi ni sestavila letnega poročila, prav tako pa tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi se sodišče prepričalo o pavšalno zatrjevanem obstoju višje vrednosti premoženja od vrednosti obveznosti. Pravno pomembno je tudi, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da poslovne dokumentacije, ki bi bila relevantna za oceno premoženja tožeče stranke v letu 2014, ni uspel pridobiti niti stečajni upravitelj. Stečajni upravitelj zaradi tega ob izdelavi otvoritvene bilance na dan 16.1.2015 in vrednotenju premoženja tožeče stranke, določenega premoženja niti ni upošteval, ker ni imel nikakršnih dokazov o njegovem obstoju (neopredmetena sredstva v znesku 5.800,00 EUR, opredmetena osnovna sredstva v znesku 8.386,00 EUR, zaloge v znesku 19.555,00 EUR, kratkoročna posojila v znesku 151.561,00 EUR in kratkoročne poslovne terjatve v znesku 57.154,00 EUR). V tej zvezi je tožena stranka resda predlagala dokaz z izvedencem finančno računovodske stroke, ki naj bi po pregledu celotne poslovne dokumentacije tožeče stranke ugotovil, da tožeča stranka v letu 2013 in 2014 ni bila insolventna. Vendar je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko tega dokaznega predloga ni izvedlo, saj izvedba tega dokaza ni bila mogoča, ker tožena stranka poslovne dokumentacije ni predložila, spričo česar izvedenec sploh ne bi imel nobene podlage, da bi lahko izdelal svoje izvedeniško mnenje. Poleg tega tožena stranka v zvezi z vrednostjo nepremičnine ni predložila tudi nobene cenitve, čeprav je po oceni sodišča prve stopnje z njo očitno razpolagala.

6. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela po asignacijskih pogodbah enajst mesečnih najemnin po 616,80 EUR mesečno. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje pravilno naslonilo na elektronsko sporočilo z dne 14.7.2015. Iz tega sporočila je jasno razvidno, da je toženka prejela plačanih sedem mesečnih najemnin; glede neplačila štirih mesečnih najemnin pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča prešlo procesno dokazno breme na toženo stranko. Ta stranka je bila tudi pozvana, da konkretno predloži bančne izpiske, iz katerih bo razvidno zatrjevano dejstvo, vendar tožena stranka tega izpiska ni predložila. Sicer pa je toženka (kar je ključnega pomena) prvič šele v okviru svojega zaslišanja izpovedala, da ji določene najemnine v nekaterih mesecih sploh niso bile plačane. To pa pomeni, da tožena stranka tudi v tem delu ni podala pravočasnih navedb, izvedeni dokazi pa manjkajočih navedb ne morejo nadomestiti.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pravdnih stroških pravilno upoštevalo tudi pravilo, da lahko samo ena stranka povrne vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ne uspe s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru prav za takšen primer, upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje toženi stranki prvenstveno naložilo, da zaradi uspešnega izpodbijanja vrne tožeči stranki vozilo Citroen Berlingo.

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).