Jedro

Toženka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, kako je izračunala zavrnjeni znesek izplačila oziroma kaj ta znesek predstavlja. Trdi, da je obrazložitev opustila zato, ker je bilo o višini zneskov , pravnomočno odločeno že v zadevi I U 1369/2017. Tako stališče pa je neutemeljeno. S sodbo U 1369/2017 je bilo odločeno o tem, da se odločba z dne 8. 6. 2017 za zavrnjeni del zahtevka odpravi. Če se upravni akt odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 281. člena ZUP).

oženka je glede na določila Javnega razpisa morala preveriti, ali je bilo javno naročilo oddano v skladu z ZJN, že pred izdajo odločbe o pravici do sredstev. Ker je tudi tiste stroške iz javnega naročila, ki po njenih trditvah niso ustrezno označeni, vključila v pravico do sredstev, je toženka s tem, ko je preverjala ta pogoj v času izdaje odločbe o zahtevku za izplačilo in zahtevek za znesek 2.939,23 EUR zavrnila, zmotno uporabila predpis.

Toženka je prezrla, da je že v odločbi o priznanju pravice do sredstev upoštevala, da gre za sofinanciranje 85 % od končne priznane vrednosti naložbe. Iz izračuna v obrazcu je razvidno, da je končna priznana vrednost naložbe do 150.824,14 EUR, pri čemer je toženka tožnici odobrila (zgolj) sredstva v višini 85 odstotkov od te vrednosti, torej do 128.200,52 EUR. Zato se po presoji sodišča zahtevek za izplačilo ne more ponovno znižati tako, da se ponovno prizna le 85 % uveljavljenega zneska, saj je bilo z odločbo z dne 19. 10. 2010 pravnomočno odločeno o pravnem temelju zahtevka za izplačilo, torej o obstoju same pravice. Ta odločitev je pri tožnici ustvarila upravičeno pričakovanje, da ji bo za naložbo v odobreni predmet podpore povrnjenih 85% upravičenih stroškov in ne manj.

Je pa toženka po presoji sodišča pravilno presodila, da je prišla v zamudo 13. 7. 2017, ko je nastopila njena obveznost plačati tožnici znesek iz odločbe št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017. Ker je znesek plačala 31. 7. 2017 je za ta čas (od 13. 7. do 31. 7. 2017) dolžna plačati obresti. Toženka je tako utemeljeno zavrnila višji zahtevek tožnice.

ZUP ne daje podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, tako da se 1. točka izreka odločbe in sklepa Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33123-8/2010 z dne 18. 9. 2019 št. 33123-8/2010 odpravi.

II. Zahtevku A.A. za izplačilo sredstev z dne 31. 5. 2011 in z dne 2. 9. 2011 se delno ugodi tako, da se ji poleg 56.760,80 EUR, priznanih z odločbo št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017, prizna še 17.572,01 EUR, ki jih je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja dolžna nakazati A.A. na njen transakcijski račun v roku 30. dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne do plačila. Višji zahtevek se zavrne.

III. V ostalem delu (2. in 3. točka izreka odločbe in sklepa) se tožba zavrne.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo in sklepom zavrnila še odprt zahtevek tožnice z dne 31. 5. 2011 in 2. 9. 2011 za izplačilo 53.530,23 EUR sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33123-8/2010/13 z dne 19. 10. 2010 (1. točka izreka); delno ugodila zahtevku tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od poteka 30 dnevnega roka od 3. 11. 2011 (tj. izdaje prve odpravljene odločbe) do plačila tako, da se tožnici izplačajo zakonske zamudne obresti od zneska 56.760,80 EUR za čas od 14. 7. 2017 do 31. 7. 2017 v višini 224,01 EUR (2. točka izreka); zavrnila zahtevek tožnice za povračilo stroškov zastopanja (3. točka izreka); ter ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnici z odločbo o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010 odobrila vlogo na javni razpis za ukrep 322 - Obnova in razvoj vasi (v nadaljevanju Javni razpis), za dodelitev nepovratnih sredstev Programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), za naložbo „Večnamenski objekt B.“, v višini do 128.200,52 EUR. Sredstva so bila odobrena po postopku in pod pogoji, kot so določeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 v letih 2010 - 2013 (Uredba PRP). Tožnica je 31. 5. 2011 vložila zahtevek za izplačilo sredstev v višini 128.200,52 EUR, ter ga dne 2. 9. 2011 delno umaknila, tako da je zahtevala izplačilo 110.291,03 EUR. O zahtevku za izplačilo odloča že četrtič, po tem, ko je naslovno sodišče s sodbami I U 2220/2011 z dne 13. 2. 2013 in I U 891/2013 z dne 25. 10 2016 odpravilo njeni odločbi, medtem ko je s sodbo I U 1369/2017 z dne 4. 12. 2018 ugodilo tožbi zoper odločbo z dne 8. 6. 2017 v tistem delu, v katerem je zavrnila plačilo zahtevka v višini 53.530,23 EUR in v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Presodilo je, da toženka tožnici ni dala možnosti dokazovanja, da za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, ko se sankcija iz prvega odstavka 30. člena Uredbe o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželij (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU) ne uporabi, ni odgovorna. Zato je v ponovljenem postopku v zvezi s tožničino trditvijo, da za vključitev neupravičenih stroškov v zahtevek ni odgovorna izvedla dokaze, in sicer je zaslišala zakonitega zastopnika tožnice, direktorja občinske uprave v prejšnjem mandatu in uslužbenca toženke.

3. Po ponovni presoji vseh dokazov zaključuje, da je tožnica odgovorna za vključitev neupravičenih zneskov v zahtevek za plačilo. Že iz razpisne dokumentacije izhaja, da vlagatelj pred izdajo odločbe o pravici do sredstev ne sme pričeti z deli, kar se je v konkretnem primeru zgodilo, saj so se dela začela 16. 8. 2010, odločba pa je bila izdana dne 19. 10. 2010. Zato bi zakoniti zastopnik tožnice moral oziroma mogel vedeti, da so pred izdajo odločbe nastali stroški neupravičeni, saj se je z Javnim razpisom in razpisno dokumentacijo morala seznaniti, dne 25. 6. 2010 pa je tudi podpisal izjavo, da je s pogoji seznanjen. Poleg tega iz tožničine izjave z dne 19. 5. 2017 izhaja, da jo je toženka zaradi objav v medijih opozorila, da upravičenec do izdaje odločbe ne sme pričeti z deli. V tej vlogi tudi navaja, da Pošta Slovenije, ki je solastnik objekta, ni mogla več čakati z deli, zato je tožnica soglašala, da se z njimi začne, vendar je Pošto Slovenije in izvajalce del opozorila, da pred izdajo odločbe ne sme prevzemati nobenih obveznosti. Tožnica je 31. 8. 2011 z izvajalcem podpisala dogovor, da za dela, ki so bila izvedena pred pravnomočnostjo odločbe o pravici do sredstev, do izvajalca nima nobenih obveznosti. To pomeni, da ji stroški teh del sploh niso nastali in jih zato tudi ni bila upravičena vključiti v svoj zahtevek. Zakoniti zastopnik na ustni obravnavi ni povedal nič takega, kar bi izključilo odgovornost tožnice za vključitev spornega zneska v zahtevek. C.C. je povedal, da tožnica stroškov za ta dela v zahtevek ni vključila namerno, kar pa tožnice po določbi 30. člena Uredbe 65/2011/EU ne razbremeni odgovornosti. Tudi iz pričanja uslužbenca toženke ne izhaja drugačen zaključek, saj je povedal zgolj to, da je potrdil ustreznost pogodbe z vidika Uredbe PRP in Javnega razpisa ter da se je po izdaji negativne odločbe srečal z zakonitim zastopnikom tožnice, ki je želel izvedeti ali obstaja rešitev za dodelitev nepovratnih sredstev.

4. Glede vključitve neupravičenih stroškov za dela, ki niso bila odobrena z odločbo o pravici do sredstev v zahtevek za izplačilo, toženka ugotavlja, da je tožnica z izvajalcem za ta dela sklenila aneks št. 2, vendar ni zaprosila za spremembo obveznosti po 54. členu Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), kar je bila v primeru spremembe naložbe po tej določbi in četrtem odstavku poglavja XI/2 Javnega razpisa dolžna storiti. Ker je bilo v razpisni dokumentaciji določeno, da mora vlagatelj za vsako spremembo pridobiti soglasje toženke, pa bi se tožnica morala in mogla zavedati, da so navedeni stroški neupravičeni in jih ne bi smela vključiti v zahtevek.

5. Toženka ugotavlja še, da je tožnica kršila deveti odstavek 37. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN), ki je določal, da se tehnične specifikacije, če tega ne opravičuje predmet naročila, ne smejo sklicevati na posamezno znamko, vir, poseben postopek ali blagovne znamke, patente, tipe, posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom. Po IV/1 poglavju Javnega razpisa je vlagatelj dolžan izbrati izvajalce del in dobavitelje v skladu s predpisi o javnih naročilih. Da toženka preverja spoštovanje pravil javnega naročanja pri izplačilu sredstev, izhaja tudi iz 14. točke tretjega odstavka poglavja IV/3 Javnega razpisa. To, da zakoniti zastopnik oziroma tožnica ni vedela, da teh stroškov ne sme vključiti v zahtevek, pomeni zgolj, da tega ni storila namerno, je pa ne razbremeni odgovornosti.

6. V zvezi z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti, se toženka sklicuje na prvi odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da lahko stranka prične izvajati pravico z dokončnostjo odločbe, če zakon ne določa drugače. Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 določa, da je za neposredne uporabnike rok plačila 30. dan, za posredne pa največ 30. dni. Tožnici je bila odločba z dne 8. 6. 2017, na podlagi katere je pridobila pravico do izplačila 56.760,80 EUR, vročena 12. 6. 2017, tako da je rok za izpolnitev pričel teči 13. 6. 2018 in je iztekel 12. 7. 2017. Sredstva so ji bila izplačana 31. 7. 2017. Zato tožnici za ta čas pripadajo zakonite zamudne obresti, ki znašajo 224,01 EUR.

7. Glede stroškov postopka navaja, da gredo v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP vsi stroški postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Ker se je predmetni postopek začel na zahtevo tožnice, je njen zahtevek za povračilo stroškov pravnega zastopanja zavrnila. Drugostopenjski organ, ki je odločal zgolj o pritožbi zoper sklep o stroških, je pritožbo zavrnil. Opozarja, da je tako odločilo že Upravno sodišče v sodbi I U 1369/2017 z dne 4. 12. 2018 in da sodna praksa zahtevkov za povračilo stroškov, nastalih zaradi nepravilne odločitve prvostopenjskega organa, ne priznava (I U 356/2011, IV U 155/2010, IV U 100/2014, I U 1094/2015).

8. Tožnica je zoper odločbo vložila tožbi, in sicer eno tožbo zoper 1. točko izreka in 2. točko izreka v delu, v katerem ji ni bilo ugodeno glede obrestnega zahtevka ter drugo tožbo zoper 3. točko izreka. Sodišče je na naroku obe zadevi združilo v enotno obravnavanje. Tožnica meni, da so podani pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije in zato predlaga, da sodišče v zadevi odloči meritorno in sicer tako, da se odločba v izpodbijanih delih odpravi in se tožničinemu zahtevku z dne 31. 5. 2011 ugodi še v višini nadaljnjih 35.952,70 EUR (53.530,23 – 17.577,53 EUR) in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 92.713,50 EUR od 3. 12. 2011 do 31. 7. 2017 in od zneska 26.822,08 EUR od 31. 7. 2017 do plačila ter za plačilo stroškov postopka, nastalih od 3. 11. 2011 do plačila. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi vračilo stroškov tega postopka.

9. V tožbi navaja, da izpodbijana odločba ne pojasni, kako je toženka izračunala, da tožnica domnevno ni upravičena do 53.530,23 EUR glavnice, ampak zgolj opisuje, kako je ta znesek izračunala v predhodni odločbi št. 33123-8/2010/61 z dne 8. 6. 2017. Zato je ni mogoče preizkusiti.

10. Glede na stališče Sodišča Evropske unije in Upravnega sodišča soglaša, da se ji ne prizna strošek v znesku 17.577,53 EUR, ne soglaša pa, da se ji ta znesek upošteva pri izračunu upravne sankcije, saj je izkazala, da je bila glede pravilnosti zahtevka za izplačilo v dobri veri. V zvezi z odbitkom 2.939,23 EUR opozarja na prakso Vrhovnega sodišča (X Ips 337/2017) in Upravnega sodišča (I U 1193/2017), po kateri je relevantno, ali gre za materialnopravni pogoj za dodelitev pravice do sredstev in s tem predmet preverjanja v postopku, ki se je končal s pravnomočno odločbo o dodelitvi sredstev ali pa za pogoj za izplačilo sredstev, ki je predmet odločanja po zahtevku za izplačilo. V obravnavanem primeru se očitki toženke nanašajo na vsebino razpisne dokumentacije, ki je morala biti v skladu z besedilom Javnega razpisa predložena toženki v pregled že v postopku odločanja o pravici do sredstev. Zato toženka ne more v postopku odločanja o izplačilu odločati o isti, pravnomočno že odločeni stvari. Na podlagi istih pravnih izhodišč je neutemeljena tudi zavrnitev izplačila 10.971,61 EUR. Obe pogodbi, ki jih je toženka potrdila, namreč v 8. členu že sami izrecno predvidevata in določata dopolnjevanje oziroma dodatno specifikacijo (pogodbenih) del z aneksi.

11. Tožnica toženki še očita, da je nepravilno uporabila predpis glede upravne kazni, saj upravne kazni ni, če upravičenec izkaže, da ni kriv za vključitev (domnevno) neupravičenega zneska v svoj zahtevek. Tožnica je izkazala, da je bila v dobri veri. To izhaja celo iz razlogov izpodbijane odločbe, saj je toženka izrecno zapisala, da ji povsem verjame, da je želela pravilno voditi postopek. Glede odbitka 17.577,53 EUR je tožnica z listinskim gradivom in pričanji izkazala, da je že pred izdajo odločbe o dodelitvi sredstev z dne 19. 10. 2010 navezala stike s toženko in jo prosila za navodila glede razjasnitve spornih pravnih vprašanj. Priča D.D. se dopisa z dne 27. 9. 2010 sploh ni spomnil, kot tudi ne ostalih stikov, tekom pričevanja pa je prvotno izpoved spreminjal. Na podlagi tega dopisa je bil izveden sestanek, kot sta skladno izpovedala E.E. in C.C., toženka pa jima neupravičeno očita, da naj ne bi navajala vsebine sestanka, o čemer sploh nista bila vprašana. Oba sta skladno izpovedala, da je tožnica celoten proces sofinanciranja vodila v tesni koordinaciji s toženko oziroma g. D.D., pri čemer so bila izvedena dva ali tri srečanja in telefonska komunikacija. Tudi g. D.D. pa se je spomnil komunikacije v avgustu 2011, tj. pred izdajo prve odločbe o izplačilu, 2. 9. 2011 pa je nato tožnica, ko jo je g. D.D. seznanil, da je njen zahtevek delno neupravičen, tudi umaknila del zahtevka (zmanjšanje iz 128.200,52 EUR na 110.291,03 EUR). Očitno je, da bi tožnica, če bi avgusta 2011 od g. D.D.prejela kakršnekoli informacije o tem, da ni upravičena do 17.577,53 EUR, svoj zahtevek dne 2. 9. 2011 zmanjšala še za ta znesek. Enako velja za odbitek 2.939,23 EUR do katerega sploh ne bi smelo priti. V dobri veri je bila tudi glede 10.971,61 EUR v zvezi z deli, ki naj bi domnevno ne bila pogodbena, saj sta pravna služba toženke in g. D.D. potrdila pravilnost zadevnih pogodb. Opozarja še, da je bilo zaslišanje g. D.D. izvedeno v nasprotju s procesnimi standardi, saj ga upravni organ pred zaslišanjem E.E. in C.C. ni odstranil, kar predstavlja kršitev 184. člena ZUP.

12. Tožnica se nadalje sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019, češ da potrjuje njeno stališče, da je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od poteka 30. dnevnega roka od dne 3. 11. 2011, tj. od izdaje prve odpravljene odločbe do plačila. Za Vrhovno sodišče namreč ni dvoma, da je za nastanek zamude ključen trenutek, ko bi morala biti zavarovancu denarna terjatev izplačana, če bi bila priznana in odmerjena v zakoniti višini že v predsodnem postopku. Stališče, ki ga v tem postopku zagovarja toženka, tj. da obresti tečejo šele, ko pravilno odloči o izplačilu sredstev, bi bilo v nasprotju z v Ustavi določenim načelom enakosti. Toženka bi morala zato tožnici izplačati zakonske zamudne obresti vsaj od zneska 56.760,80 EUR od dne 3. 12. 2011 dalje do 31. 7. 2017, tj. 26.822,08 EUR obresti in ne zgolj 224,01 EUR.

13. Tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo toženke glede stroškov postopka, saj tretji odstavek 113. člena ZUP po njenem prepričanju vsebuje korektiv splošnih določb in določa odgovornost za kritje stroškov po načelu krivde. Po mnenju tožnice je treba različno odgovoriti na vprašanje „kdo je povzročil upravni postopek“ v času do izdaje prve odločbe (3. 11. 2011) in po njej. Vsi stroški postopka, ki so nastali po izdaji te prve odločbe bi morali iti v breme organa. Njegovo (večkratno) nezakonito odločanje je namreč vseh nadaljnjih stroškov postopka, ki ne bi nastali, če bi bila odločitev v prvi odločbi pravilna. Drugačna razlaga ZUP bi bila po oceni tožnice nasprotna 22. členu v zvezi z 2. in 14. členom Ustave, saj stranki ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo njenih pravic v postopku. Tožnica je namreč nosila celotno stroškovno breme osemletnega odpravljanja napak upravnega organa, medtem ko so druge stranke nosile le stroške priprave prve vloge.

14. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je zneske izračunala v odločbi in sklepu št. 33123-8/2010/61 z dne 8. 6. 2017. Sodišče je s sodbo I U 1369/2017 z dne 4. 12. 2018 pritrdilo, da znaša višina neupravičenih stroškov 31.488,37 EUR in ocenilo, da je toženka pravilno izračunala višino upravne sankcije. Iz tega izhaja, da je bil predmet spora v ponovnem postopku samo še vprašanje o odgovornosti tožnice za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo sredstev in posledično vprašanje ali je toženka upravičeno uporabila sankcijo. V delu, ki se tiče ugotovljenih zneskov, pa gre za pravnomočno razsojeno stvar.

15. Toženka je na podlagi 2.c odstavka 24. člena Uredbe 65/2011/EU dolžna preveriti skladnost dejavnosti z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili Unije, zlasti o javnih naročilih. To, da toženka preverja spoštovanje pravil javnega naročanja pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev, izhaja iz 14. točke tretjega odstavka poglavja IV/3 Javnega razpisa in je zato sklicevanje na zadevo I U 1193/2017 z dne 19. 9. 2019 in X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019 neutemeljeno. Samo dejstvo, da pogodba predvideva dopolnjevanje z aneksi, ne more pomeniti, da navedena določba upravičenca ne obvezuje k spoštovanju določbe prvega odstavka 54. člena ZKme-1 in 4. odstavka poglavja XI/2 Javnega razpisa, po katerih mora stranka, če želi spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev, vložiti obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti.

16. Zavrača še očitke o nepravilno sestavljenem zapisniku in opozarja, da so navedbe, da je bil zahtevek dne 2. 9. 2011 umaknjen, ker je bila tožnica zaradi komunikacije z g. D.D. seznanjena, da je njen zahtevek delno neupravičen, neupravičena tožbena novota. Četudi bi tožnica uspela dokazati, da ji je znižanje zahtevka svetovala toženka, to še ne pomeni, da je ves čas postopala v dobri veri in v skladu s pojasnili, usmeritvami in navodili toženke. Pri tem toženka strank ni dolžna informirati do česa so upravičene in do česa ne oziroma kako naj zahtevek za izplačilo sredstev spremenijo oziroma popravijo. Zavrača tudi trditve, da g. D.D. ni bil odstranjen z ustne obravnave pred zaslišanjem g. C.C., res pa je, da to v zapisniku o ustni obravnavi ni zabeleženo. Imenovani je bil prisoten, ko je bil zaslišan g. E.E., saj ZUP nima omejitev glede prisotnosti prič in strank. Sklicevanje tožnice na sodbo VIII Ips 187/2018 glede teka zakonskih zamudnih obresti je neutemeljeno, saj je to vprašanje na področju pokojninskih prejemkov posebej urejeno. Glede stroškov se sklicuje na določbo prvega odstavka 113. člena ZUP, ki je ni mogoče tolmačiti tako, da je toženka, ki je 3. 11. 2011 izdala za stranko neugodno odločbo, tista na katere zahtevo se je postopek začel. 17. Tožnik v pripravljalni vlogi opozarja, da je pravnomočen le izrek odločbe, pri čemer ni nobenega dvoma, da so bile v zavrnilnem delu pravnomočno odpravljene štiri toženkine odločbe. Ponovno poudarja, da je toženka o zahtevku prvič napačno odločila 3. 11. 2011. Če bi takrat odločila pravilno, bi morala sredstva izplačati v 30. dneh, zato so zakonske zamudne obresti začele teči tedaj.

18. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo listine v upravnem spisu. Dokaz z zaslišanjem prič E.E., C.C.., F.F., G.G., H.H., I.I. in z vpogledom v pisne izjave g. D.D.in G.G., ki naj bi izpovedovali o tem, ali je bila priča D.D. prisotna ob zaslišanju pričeC.C.k, je zavrnilo, ker je ocenilo, da bi se z njimi dokazovala dejstva, ki niso pravno odločilna, kot je podrobneje pojasnjeno v točki 38. te sodbe.

K točki I. in II.

19. Tožba zoper 1. točko izreka odločbe je utemeljena.

20. Sodišče ugotavlja, da so bila tožnici z odločbo o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010 odobrena nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Obnova in razvoj vasi v višini do 128.200,52 EUR. Tožnica je 31. 5. 2011 vložila zahtevek za izplačilo 128.500,52 EUR sredstev, dne 2. 9. 2011 pa je zahtevek delno umaknila tako, da je zahtevala 110.291,00 EUR. Z odločbo št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017 je toženka ugodila zahtevku tožnice v višini 56.760,80 EUR, zahtevek za plačilo 53.530, 23 EUR pa je zavrnila. Enako je storila v izpodbijani odločbi.

21. Toženka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, kako je izračunala zavrnjeni znesek izplačila v višini 53.530,23 EUR oziroma kaj ta znesek predstavlja. Trdi, da je obrazložitev opustila zato, ker je bilo o višini zneskov, ki so bili neupravičeno vključeni v zahtevek za izplačilo sredstev, in katere je izračunala v odločbi št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017, pravnomočno odločeno že v zadevi I U 1369/2017. Tako stališče pa je neutemeljeno. S sodbo U 1369/2017 je bilo odločeno o tem, da se odločba z dne 8. 6. 2017 za zavrnjeni del zahtevka odpravi. Če se upravni akt odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 281. člena ZUP). Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odločbe št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017, tj. v stanje, ko o zahtevi za plačilo 53.530,23 EUR in zakonskih zamudnih obresti še ni bilo dokončno odločeno. Toženka je zato pomanjkljivo obrazložila svojo odločitev, kar predstavlja kršitev 214. člena ZUP, ki pa jo je odpravilo sodišče tako, da je ugotovilo, da je med strankama v tem delu dejansko stanje nesporno.

22. Toženka je namreč na straneh od 6 do 14 odločbe z dne 8. 6. 2017 popisala vrsto in vrednost del, ki so bila izvršena na objektu pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in ugotovila, da je njihova skupna vrednost 65.389,08 EUR brez DDV oziroma s popustom 46.426,25 EUR, kar upoštevaje delež površine A.A. (58,50 odstotkov) znaša 17.577,53 EUR. Nadalje je na straneh od 17 do 21 popisala vrsto in vrednost del, ki so bila vključena v zahtevek za izplačilo, po presoji toženke pa so bila oddana v nasprotju z določbami ZJN, ker v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila ni bilo pripisa „ali enakovredni“, kar v seštevku znaša 2.939,23 EUR. Na 23. strani te odločbe pa je tabela, v kateri so navedena dodatna dela in vrednost teh del brez DDV, za katere toženka šteje, da z odločbo o pravici do sredstev tožnici niso bila odobrena. Ugotovljena je njihova skupna vrednost 16.952,42 EUR, kar ob upoštevanju deleža površine, ki je skladen z ukrepom (64,72 odstotkov), znaša 10.971,61 EUR. Stranki sta na glavni obravnavi izrecno potrdili, da so ta dela in njihova vrednost nesporna. Sodišče je tako moralo ugotoviti še, ali so v zahtevek za plačilo vključena neupravičeno.

23. Tožnica se v tožbi in v vlogi z dne 15. 10. 2020 izrecno strinja, da je znesek 17.577,53 EUR, ki predstavlja vrednost del, ki so bila opravljena pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, v zahtevek vključila neupravičeno (trdi pa, da je njena odgovornost za to ravnanje izključena) in zato izplačila tega zneska niti ne zahteva, tj. ga v tožbenem zahtevku izrecno odšteje od sicer zahtevanega zneska. Sodišče torej tega, ali je bil znesek neupravičeno vključen v zahtevek, ni ugotavljalo, saj je tožnica to dejstvo priznala. Tožnica je na naroku sicer navedla, da je bil zahtevek za izplačilo stroškov za dela, ki so bila opravljena pred izdajo odločbe o dodelitvi sredstev v znesku 17.577,53 EUR, umaknjen 2. 9. 2011, kar pa je v nasprotju z vsemi njenimi dotedanjimi trditvami in tožbenim zahtevkom. Toženka je namreč tožnico v točki 7 poziva št. 33123-8/2010 z dne 19. 12. 2016 izrecno pozvala, da naj pojasni znižanje zaprošenega zneska (iz 128.200,52 EUR na 110.291,03 EUR). V vlogi z dne 19. 1. 2017 je nato tožnica pod točko 7 izrecno navedla, da je znesek znižala, ker je prišlo do napake pri razdelitvi stroškov med investitorjema, saj so bile v prvem zahtevku z dne 31. 5. 2010 navedene celotne površine, v drugem pa po uskladitvi med investitorjema površine, ki so skladne z ukrepom 322 in da je pravilen drugi, nižji znesek. Toženka je tako dvakrat odločala o tem, da je v zavrnjeni znesek 53.530,23 EUR neutemeljeno vključena (tudi) vrednost del, ki so bila opravljena pred izdajo odločbe o pravici do sredstev v znesku 17.577,53 EUR, tožnica pa v upravnem postopku ni nikoli ugovarjala, da ta znesek v njen zahtevek sploh ni vključen niti ni kako drugače spremenila svoje trditve iz izjave z dne 19. 1. 2017, tj. ni navajala, da naj bi zahtevek za ta znesek umaknila že 2. 9. 2011. Tega ni storila niti v tožbi, saj v njej izrecno soglaša, da se ta strošek odšteje od še odprtega zahtevka, ni pa se strinjala, da se upošteva v upravni sankciji. Celo v tožbenem zahtevku izrecno uveljavlja, da naj se 17.577,53 EUR odšteje od še odprtega zahtevka v višini 53.530,23 EUR, tako da zahteva razliko, tj. 35.952,70 EUR. Trditev, da je bil zahtevek za ta znesek umaknjen dne 2. 9. 2011 (in zato ni del zahtevka za izplačilo, o upravičenosti katerega je bilo odločeno z izpodbijano odločbo), je tako novota, ki jo je tožnica postavila celo po izteku roka za tožbo, pri čemer je imela možnost navajati to dejstvo in predlagati dokaze nekaj let pred narokom za glavno obravnavo. Glede na to sodišče tako zatrjevanega dejstva na podlagi določbe tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne more upoštevati in zato tožnice tudi ni pozivalo, naj o tem predloži (nove) dokaze.

24. Sodišče je, da bi presodilo, ali je vključitev dodatnih del v znesku 10.971,61 EUR v zahtevek za izplačilo neupravičena, ugotavljalo, katera so tista dela, ki jih je toženka odobrila z odločbo o pravici do sredstev oziroma kakšna je njihova vrednost. Iz Javnega razpisa izhaja, da mora vlagatelj ob oddaji vloge zagotoviti ustrezno dokumentacijo v skladu z Zakonom o graditvi objektov, z natančnim popisom del in stroškovno opredelitvijo cen, ki jo pripravi odgovorni projektant. Iz tožničine vloge je razvidno, da je tak, natančen popis del z njihovo vrednostjo, sestavni del njene vloge, na podlagi katerega je toženka izračunala vrednosti v obrazcu PRP-04.3 in sicer vrednost gradbenih in obrtniških del brez DDV v višini 132.063,00 EUR (od česar niso predmet financiranja stroški v višini 11.022,36 EUR), vrednost notranje opreme brez DDV v višini 17.651,00 EUR (od česar niso predmet financiranja stroški v znesku 1.471,00 EUR) in vrednost splošnih stroškov brez DDV 14.827,00 EUR (od česar niso predmet financiranja stroški v znesku 1.223,50 EUR). Od teh, končnih priznanih vrednosti (gradbena in obrtniška dela 121.040,64 EUR, notranja oprema 16.180,00 EUR, ostali splošni stroški 13.603,50 EUR), je priznala maksimalni delež sofinanciranja v višini 85 %, kar znaša 128.200,52 EUR. Tožnica tako nima prav, ko trdi, da ji gre pravica do izplačila sredstev za dodatna dela, ki jih v tem popisu ni zato, ker so bila predvidena v 8. členu pogodbe, ki naj bi jo toženka potrdila že z odločbo o dodelitvi pravice do sredstev. Predmet sofinanciranja je bil namreč natančno določen s popisi vrste del, na podlagi katerih je bil znesek sofinanciranja izračunan. Trditev tožnice pa tudi ne drži, saj je bila k vlogi pod rubriko neobvezne priloge priložena zgolj pogodba o izdelavi projektne dokumentacije PGD in PZI ter vodenje postopka pridobitve gradbenega dovoljenja z dne 8. 6. 2009. Pogodbi, podpisani z izvajalcem, sta bili priloženi k zahtevku za izplačilo.

25. Po 54. členu ZKme-1 lahko stranka po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, pristojni organ strankinemu zahtevku za spremembo ugodi (prvi odstavek). Pristojni organ v primeru iz prejšnjega odstavka izda odločbo, s katero določi, da se spremeni obveznost (drugi odstavek). Med strankama ni sporno, da tožnica zahtevka za spremembo obveznosti ni vložila in odločbe po citirani določbi ZKme-1 ni pridobila. Takega zahtevka tudi ni v upravnem spisu. Glede na vse navedeno sodišče sodi, da lahko tožnica zahteva zgolj izplačilo tistih del, ki so zajeta v odobrenem znesku financiranja in je zato vrednost dodatnih del v višini 10.971,61 EUR neupravičeno vključila v zahtevek za plačilo.

26. Glede zneska 2.939,23 EUR, ki predstavlja vrednost nekaterih del iz dokumentacije za oddajo javnega naročila, pa tožnica utemeljeno opozarja na prakso Vrhovnega1 in naslovnega sodišča2, po kateri je za odločitev relevantno, ali je bila zahteva, da mora vlagatelj izbirati izvajalce del in dobavitelje v skladu s predpisi, ki urejajo javna naročila, pogoj za dodelitev pravice do sredstev ali pogoj za izplačilo sredstev. V primeru, če gre za pogoj za dodelitev pravice do sredstev in je bil ta pogoj preverjen, ali bi moral biti preverjen pred izdajo te odločbe, gre za vprašanje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Ponovno preverjanje v postopku za izplačilo zato ni dopustno, saj bi bilo to v nasprotju s 158. členom Ustave.

27. Sodišče ugotavlja, da je toženka v Javnem razpisu pod točko IV/1 določila vstopne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni ob oddaji vloge na javni razpis. Med njimi je pod točko (5) navedeno tudi, da je vlagatelj dolžan izbirati izvajalce del in dobavitelje v skladu s predpisi, ki urejajo javna naročila. Iz navedenega torej izhaja, da naj bi se skladnost s temi predpisi preverjala že v času oddaje vloge oziroma izdaje odločbe o dodelitvi pravice do sredstev. Drži tudi navedba toženke, da je v točki IV/3 Javnega razpisa z naslovom Pogoji, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob vlaganju zahtevka (očitno je, da je mišljen zahtevek za plačilo), navedeno, da mora upravičenec, ki mu je bila izdana odločba o pravici do sredstev, zahtevku za plačilo priložiti tam našteta dokazila, med katerimi je pod št. 14 Sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila in ostala bistvena dokazila o izvedenem postopku javnega naročanja v skladu z ZJN, kopijo ponudbe izbranega izvajalca/dobavitelja s kopijo pogodbe. Iz tega izhaja, da bo toženka preverjala usklajenost postopka javnega naročanja z določbami ZJN v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo. Vendar pa oboje ni možno, saj bi šlo v primeru, če je toženka preverjanje opravila že v času odločanja o dodelitvi sredstev, za poseg v pravnomočno odločbo. Po presoji sodišča je te navidezno kontradiktorne določbe mogoče razlagati zgolj na en način, in sicer če je vlagatelj postopek javnega naročanja izvedel že do izdaje odločbe o dodelitvi sredstev, toženka preveri skladnost izvedenega postopka z ZJN preden vlagatelju odobri sredstva. Kadar je ta postopek izveden po izdaji odločbe o pravici do sredstev, pa skladnost izvedenega postopka z zakonom preveri tedaj, ko odloča o zahtevku za izplačilo.

28. V obravnavanem primeru je tožnica v času, ko je oddala vlogo za udeležbo na javnem razpisu, tj. 19. 8. 2010 že zaključila s postopkom oddaje javnega naročila in je med prejetimi ponudbami že izbrala izvajalca del ter z njim dne 12. 7. 2020 sklenila dve gradbeni pogodbi. Toženka je tako glede na določila Javnega razpisa morala preveriti, ali je bilo javno naročilo oddano v skladu z ZJN, že pred izdajo odločbe o pravici do sredstev. Ker je tudi tiste stroške iz javnega naročila, ki po njenih trditvah niso ustrezno označeni, vključila v pravico do sredstev, je toženka s tem, ko je preverjala ta pogoj v času izdaje odločbe o zahtevku za izplačilo in zahtevek za znesek 2.939,23 EUR zavrnila, zmotno uporabila predpis.

29. Po presoji sodišča pa je toženka zmotno uporabila predpis tudi, ko je ugotavljala upravno kazen. Prvi odstavek 30. člena Uredbe 65/2011/EU določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca, in določi zneske, upravičene za podporo. Določi (a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo; (b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek, izračunan na podlagi točke (a), presega znesek, izračunan na podlagi točke (b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke (b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska.

30. Toženka je pri izračunu upravičenega zneska plačila izhajala iz tega, da znaša znesek iz točke (a) drugega pododstavka prvega odstavka Uredbe 65/2011/EU 110.291,03 EUR, kar je utemeljila s tem, da sofinancira 85 % delež od priglašenih stroškov, tj. od zneska 129.754,16 EUR (op. sodišča: pravilno 128.200,52 EUR). Ugotavlja, da je tožnica uveljavljala neupravičene stroške v višini 31.488,37 EUR (17.577,53 EUR + 2.939,23 EUR + 10.971,61 EUR), tako, da je končna priznana vrednost zahtevka 98.256,79 EUR (129.754,16 EUR minus 31.488,37 EUR). Ob upoštevanju 85 odstotnega deleža podpore je znesek iz točke (b) 83.525,92 EUR. Razlika med obema po izračunu toženke znaša 26.765,11 EUR, kar predstavlja 24,24 odstotkov. Ker se na podlagi določbe 30. člena cit. Uredbe uporabi znižanje v višini razlike med obema navedenima zneskoma, je toženka odločila, da je tožnica upravičena do razlike med zneskoma 83.525,92 EUR in 26.756,11 EUR.

31. Pri tem pa je prezrla, da je že v odločbi o priznanju pravice do sredstev upoštevala, da gre za sofinanciranje 85 % od končne priznane vrednosti naložbe (drugi odstavek točke VIII. Javnega razpisa). Iz izračuna v obrazcu PRP-04.3 je razvidno, da je končna priznana vrednost naložbe do 150.824,14 EUR, pri čemer je toženka tožnici odobrila (zgolj) sredstva v višini 85 odstotkov od te vrednosti, torej do 128.200,52 EUR. Zato se po presoji sodišča zahtevek za izplačilo ne more ponovno znižati tako, da se ponovno prizna le 85 % uveljavljenega zneska, saj je bilo z odločbo z dne 19. 10. 2010 pravnomočno odločeno o pravnem temelju zahtevka za izplačilo, torej o obstoju same pravice. Ta odločitev je pri tožnici ustvarila upravičeno pričakovanje, da ji bo za naložbo v odobreni predmet podpore povrnjenih 85% upravičenih stroškov in ne manj. V primeru ponovnega upoštevanja zgolj 85 %, tokrat od zneska 128.200,52 EUR pa bi bil odstotek sofinanciranja za naložbo upravičenih stroškov dejansko nižji od 85 %.

32. Sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava presodilo, da je tožba v delu, ki se nanaša na odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, utemeljena, zato jo je bilo treba odpraviti. Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (prvi odstavek 65. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

33. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi odločanje v sporu polne jurisdikcije narekuje narava pravice same oziroma zahteva po učinkovitosti njenega varstva. Izpodbijani akt sicer ni v nasprotju z mnenjem sodišča, ker se sodišče v nobeni od prejšnjih zadev z vprašanji, ki so predmet tega spora, ni ukvarjalo. Je pa ta akt zaradi napačne uporabe materialnega prava v delu nezakonit, po presoji sodišča pa je tudi izkazano, da bi njegova odprava tožnici prizadejala težko popravljivo škodo, in sicer predvsem v luči zahteve po učinkovitem varstvu njene pravice. V primeru odprave izpodbijane odločbe in vrnitve v ponovno odločanje namreč o njenem zahtevku po več kot devetih letih ponovno ne bi bilo meritorno odločeno in tožnica še precej časa ne bi prejela sredstev do katerih je upravičena, pri tem pa je izvajalcu opravljeno delo že plačala. Ker tudi narava stvari to dopušča, tožnica pa je predlagala, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, je torej o zadevi v delu, v katerem je odločbo odpravilo, odločilo s sodbo.

34. Kot izhaja iz doslej obrazloženega, je tožnica po presoji sodišča v svoj zahtevek za plačilo neupravičeno vključila 28.549,14 EUR (17.577,53 EUR + 10.971,61 EUR). Po drugem odstavku 30. člena Uredbe 65/2011/EU se znižanje ne uporabi, če lahko upravičenec dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. Sodišče se strinja s toženko, da odgovornost v smislu te določbe ne zajema naklepa oziroma namerno napačno vložene vloge, ampak je mišljena malomarnost. Če je namreč ugotovljeno, da je upravičenec namerno vložil napačen zahtevek, mora po 2. točki 30. člena uredbe prejeta sredstva v celoti vrniti. Gre torej za napako, ki je posledica opustitve dolžne skrbnosti, ki bi jo moral izkazati povprečno skrben udeleženec javnega razpisa, kar je tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru mogoče očitati tožnici. Tožnica bi se morala in mogla zavedati, da stroškov, ki so posledica del, izvedenih pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, ne sme vključiti v zahtevek za izplačilo. V Javnem razpisu je namreč to, da se naložba ne sme pričeti izvajati pred izdajo odločbe o pravici do sredstev (točka IV Pogoji in obveznosti, Naložba, točka 1., točka VI. Upravičeni stroški, A. tretji odstavek), navedeno dvakrat. Nadalje je v odločbi o pravici do sredstev pod zavezami izrecno navedeno, da se zavezuje, da ni pričela z deli za izvedbo naložbe pred izdajo odločbe o odobritvi sredstev, poleg tega pa jo je toženka še posebej z dopisom z dne 19. 10. 2010 (obrazec PRP-11), s katerim je tožnici poslala odločbo, opozorila, naj odločbo prebere in naj bo posebej pozorna na zahteve, ki jih mora izpolniti za izplačilo odobrenih sredstev.

35. Tožnici bi moralo biti tudi jasno, da je za dodelitev sredstev in izplačilo relevantno, katera dela so bila zajeta v odločbi o pravici do sredstev, saj je k vlogi pripravila obsežno dokumentacijo, ki je vsebovala obsežen in natančen popis del z vrsto del in njihovo ceno, tj. višino stroškov. Toženka je vse te stroške pregledala in nekatere priznala, druge pa ne. Ob tem se povprečno skrbna oseba ne more sklicevati, da se ni zavedala, da to, katera dela so zajeta v vrednosti iz odločbe, ni pomembno in da lahko v zahtevek vključi katerakoli dela na objektu. O tem, da se je tožnica tega zavedala, pa izhaja tudi iz pogodb sklenjenih z izvajalcem, saj je v njunem 7. členu določeno, da: "Izvajalec izjavlja, da mu je poznan predmet pogodbe in vsi spremljajoči riziki v zvezi z izvedbo del, ali morebitno pomanjkljivo izdelanimi projekti PZI in izrecno izjavlja, da je pred izdelavo ponudbe pregledal projekte, popise del in preveril količine in da iz tega naslova nima pravice uveljavljati dodatnih del“. Poleg tega jo je toženka v že navedenem dopisu z dne 19. 10. 2010 opozorila, da je vsaka odstopanja od vloge treba sporočiti na Agencijo oziroma pridobiti dovoljenje za spremembo še preden se ta prične izvajati. Tožnica bi se torej ob povprečni skrbnosti morala in mogla zavedati, katera dela in stroški so vključeni v odločbo o odobritvi sredstev in da za vsako spremembo potrebuje soglasje toženke.

36. Tožnica zato tudi po presoji sodišča ni uspela dokazati, da je pri sestavi zahtevka ravnala dovolj skrbno, tj. da ni opustila od povprečnega udeleženca javnega razpisa pričakovane skrbnosti. Tega ne spremeni dejstvo, da je dne 27. 9. 2010 prosila za sestanek z namenom razčistiti nejasnosti glede njene prijave na razpis za dodelitev sredstev (ker dotlej termina še ni dobila). Ni relevantno, ali je do takega sestanka prišlo in kaj se je na njem dogajalo, saj bi se ta sestanek, če je bil opravljen, nanašal na dopolnjevanje vloge za dodelitev sredstev. Tudi kasnejši sestanki s predstavniki toženke za oceno toženkine odgovornosti ne morejo biti relevantni ob dejstvu, da je v samih listinah razločno navedeno, do česa je tožnica upravičena in kakšne so njene obveznosti.

37. Mnenje pravne službe toženke z dne 11. 8. 2011 se izrecno nanaša zgolj na ustreznost 18. člena pogodbe, tj. na odložni pogoj za začetek veljavnosti pogodbe in ga ni mogoče razlagati kot, da je toženka zaradi tega mnenja soglašala ali tožnici odobrila, da v zahtevek vključi vrednost del izvršenih pred izdajo izpodbijane odločbe. V njem je namreč navedeno zgolj to, da je po tej določbi pogodbe njena veljavnost odložena, dokler naročnik ne pridobi pravnomočne odločbe o rezultatu njegove kandidature na Javni razpis. Ob tem pa mnenje izrecno navaja, da je treba dvom v resničnost datuma začetka del preveriti s kontrolo na terenu. Mnenje, ki je bilo torej dano po vložitvi zahtevka za izplačilo in ne prej, ne kaže na to, da naj bi uslužbenci toženke tožnici dajali napačna navodila oziroma, da naj bi tožnica ravnala v dogovoru z njimi.

38. Tožnica skuša v tožbi prikazati, da je ravnala po navodilih g. D.D.oziroma, da bi morala toženka tožnico opozoriti, da je v zahtevek vključila neupravičene stroške, saj bi v tem primeru svoj zahtevek zmanjšala. Svojih namigov, da naj bi ravnala, kot ji je svetoval organ (oziroma da ni ravnala prav, ker ji ni svetoval, kot bi ji moral) v postopku ni konkretizirala. Tožnica niti v upravnem postopku niti v tožbi ni navedla, kdo naj bi ji svetoval, da navedene stroške vključi v zahtevek ter kdaj in v kakšnih okoliščinah se je to zgodilo. Očitki, naslovljeni na toženko, češ da bi morala pričam postavljati vprašanja, s katerimi bi to sama ugotavljala, so zato neutemeljeni. Tudi, če bi prišlo do dogovorov oziroma nasvetov o vsebini zahtevka za izplačilo sredstev s strani toženke, ki ne bi bili v skladu s predpisi in Javnim razpisom, pa slednji po presoji sodišča tožnice ne bi razbremenili njene odgovornosti za vključitev neupravičenih sredstev v zahtevek. Toženka je namreč zadolžena za razdeljevanje sredstev v skladu z določbami javnih razpisov in ni dolžna paziti na to, ali so udeleženci teh razpisov pravilno sestavili svoj zahtevek za izplačilo oziroma ali so vanj vključili nekaj, kar glede na predpise ne bi smeli. Pravilnost zahtevka za izplačilo, tj. zahteva, da vanj niso vključena sredstva, do katerih vlagatelj ni upravičen, torej ni odgovornost toženke, ampak prejemnikov sredstev, od katerih se pri njegovi pripravi in uveljavljanju pričakuje skrbnost povprečnega udeleženca javnega razpisa. Tožničine obveznosti v zvezi s tem so bile jasno določene v Javnem razpisu, odločbi o pravici do sredstev in jo je tože toženka nanje še posebej opozorila. Glede na navedeno po presoji sodišča morebitna prisotnost priče D.D. ob zaslišanju priče C.C. v obravnavani zadevi za odločitev ni pomembna. Zato sodišče dokazov o prisotnosti priče D.D.na zaslišanju priče C.C. ni izvajalo.

39. V obravnavanem primeru je tako znesek iz (a) drugega pododstavka prvega odstavka Uredbe 65/2011/EU 128.200,52 EUR, kolikor bi tožnici pripadalo na podlagi odločbe o priznanju pravice do sredstev znesek 128.200,52 EUR, pri čemer sodišče, drugače kot toženka, meni, da se od tega zneska ne upošteva zgolj 85 %, ker je bil ta delež sofinanciranja upoštevan pri odločanju o pravici do sredstev. Znesek iz točke (b) pa je za 28.549,14 EUR (17.577,53 EUR, tj. vrednost del izvedenih pred izdajo odločbe + 10. 971,61 EUR, kar je vrednost dodatnih del) nižji od zahtevanega, kar pomeni, da znaša upravičeni znesek za plačilo 99.651,38 EUR (128.200,52 EUR – 28.549,14 EUR). Po tretjem pododstavku se, ker razlika presega 3 %, za znesek iz (b) uporabi znižanje, in sicer za znesek, ki je enak razliki med obema navedenima zneskoma, tj. za 28.549,14 EUR. Tožnica je torej upravičena do 71.102,24 EUR (99.651,38 - 28.549,14). Ker je znesek 53.530,23 EUR že prejela, ji pripada še 17.572,01 EUR. Za tak znesek je zato sodišče zahtevi za izplačilo ugodilo, glede presežka pa jo je zavrnilo. Za plačilo je določilo rok 30 dni, kar je rok, v katerem je dolžna toženka poravnati svoje obveznosti po Zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije.

K točki III.

40. Tožba zoper 2. in 3. točko izpodbijane odločbe ni utemeljena.

41. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Za to, da je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti, je torej relevantno, ali je zamudila s svojo obveznostjo. Za toženko je obveznost nastala z dnem izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o zahtevku tožnice (drugi odstavek 207. člena ZUP) in ne prej. Nenazadnje bi tožnica obveznost, če bi res nastala po drugem temelju in ne z odločbo, lahko izterjala brez odločbe, s katero je odločeno, da je toženka tožnici dolžna plačati nek znesek, česar očitno ne more. Glede zapadlosti pa je treba upoštevati določbo prvega odstavka 224. člena ZUP, ki določa, da je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Odločba z dne 8. 6. 2017 je postala dokončna z dnem vročitve tožnici (1. točka drugega odstavka 214. člena ZUP), pri čemer tožnica ne oporeka temu, da ji je bila vročena 12. 6. 2017. Vendar v obravnavanem primeru zakon določa drug dan izvršljivosti. Po 32. člen Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leto 2016 in 2017 so namreč ne glede na določbe drugih zakonov in predpisov plačilni roki neposrednih uporabnikov predpisani s tem zakonom, in sicer znaša predpisan rok 30 dni. Ker je bila odločba izvršljiva po poteku tega roka, je s tem nastopil pravni učinek, ko je stranka z njo pridobila pravico3, kar v tem primeru pomeni tudi obveznost nasprotne stranke.

42. Glede na navedeno je toženka po presoji sodišča pravilno presodila, da je prišla v zamudo 13. 7. 2017, ko je nastopila njena obveznost plačati tožnici znesek iz odločbe št. 33123-8/2010 z dne 8. 6. 2017. Ker je znesek plačala 31. 7. 2017 je za ta čas (od 13. 7. do 31. 7. 2017) dolžna plačati obresti. Toženka je tako utemeljeno zavrnila višji zahtevek tožnice (četudi to ni izrecno zapisano v izreku izpodbijane odločbe), tj. plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3. 11. 2011 do plačila.

43. Tega ne spremeni sklicevanje tožnice na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti na področju pokojninskih prejemkov. Iz citirane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče tožnici v tistem postopku pravico priznalo za nazaj in zato smiselno uporabilo 378. člen OZ v povezavi s 197. členom ZPIZ-2. Temelj za nastop zamude je bila torej sodba sodišča, ki učinkuje za nazaj in ne zahteva stranke za izplačilo pokojninske dajatve. Ne glede na to pa sodišče tudi poudarja, da gre za povsem drugo in neprimerljivo pravno področje, zato sodna praksa na področju pokojninskih prejemkov ni neposredno uporabljiva na področju obveznosti toženke iz postopkov javnih razpisov za dodelitev nepovratnih sredstev.

44. Tožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka izpodbijane odločbe. Stroški postopka so izdatki, ki nastanejo v zvezi z upravnim postopkom v konkretni upravni zadevi organu, ki vodi ta postopek ter stranki in drugim udeležencem. Stroški, ki jih ima stranka, praviloma bremenijo njo samo. Stroške, ki jih ima organ, trpi praviloma organ, vendar jih deloma, če gre za t.i. posebne stroške, prevali na stranko oziroma na tistega, ki jih je povzročil. Posebni stroški postopka gredo praviloma v breme tistega, ki je povzročil ves postopek s tem, da je vložil zahtevo za začetek postopka.4 Prvi odstavek 113. člena ZUP namreč določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Drugi odstavek tega člena pa določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

45. ZUP torej ne daje podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Tretji odstavek 113. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožnica, ki določa, da kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi ali iz nagajivosti, jih krije sam, ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, omogoča prevalitev stroškov na udeleženca, ki je stroške povzročil, ne nanaša pa se na stroške, ki so nastali zaradi nezakonite odločitve.5 Taka je tudi sodna praksa.6 Po presoji sodišča takšna razlaga ZUP ni v nasprotju z 22., 2. in 14. členom Ustave. Tožnica ni v enakem položaju kot vlagatelji, ki so nosili le stroške priprave zahteve za izplačilo, saj je očitno, da ti vlagatelji v zahtevek niso mogli (neupravičeno) vključiti zneskov, do katerih niso bili upravičeni. Pri tem sodišče še pripominja, da v upravnem postopku na splošno ni mogoče govoriti o tem, da je ena od strank v njem zmagala, saj organ ne teži k temu, da bi zahtevek „nasprotne stranke“ zavrnil, ampak mora izdati zakonito odločbo. Glede na to povračilo stroškov tudi ne more biti odvisno od „uspeha“ stranke ali organa v postopku.

K točki IV. :

46. Sodišče je tožbo zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijanega akta zavrnilo. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ugodilo pa je tožbi zoper 1. točko izreka izpodbijanega akta in odločilo v sporu polne jurisdikcije tako, da je zahtevku tožnice delno ugodilo. Glede na to je o stroških odločilo še po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, upoštevaje drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Ker je uspeh tožnice v tem delu približno 50 % je sodišče odločilo, da tudi v tem delu vsaka stranka krije svoje stroške.

1 Glej X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019. 2 Glej I U 1193/2017 z dne 19. 9. 2019. 3 Glej E. Kerševan, V. Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 358. 4 Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS Software, Ljubljana 2017, stran 212. 5 Janez Čebulj in drugi, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 698. 6 Glej U 839/2017, I U 1094/2015, I U 639/2015, IV U 155/2010, I U 356/2011 in druge.