Jedro

Vendar pa se je ta nedenarna terjatev na dan začetka stečaja po sili zakona pretvorila v denarno terjatev po tržni vrednosti blaga ob začetku stečaja (253. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Ta terjatev v višini 757.951,04 EUR pa je po svoji vsebini ista denarna terjatev, ki bi nastala s tem, da bi tožeča stranka (ker tožena stranka v spornem obdobju 430.654 kg mesa ohlajenih svinjskih polovic ni zmogla izročiti, kar med strankama ni bilo sporno dejstvo) na račun tožene stranke izdala račun za njeno plačilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se ugotovi obstoj glavnične terjatve v višini 153.510,94 EUR (namesto 165.015,14 EUR) in se tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja glavnične terjatve v višini 11.504,20 EUR zavrne; sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v povezavi z omenjenim popravnim sklepom odločilo, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke (za plačilo razlike med živo težo prašičev in ohlajenimi svinjskimi polovicami) v višini 165.015,14 EUR z obrestmi po predpisani obrestni meri od 8.4.2009 dalje in ločitvena pravica, s katero je zavarovana ta terjatev na nepremičninah tožene stranke, kot so razvidne iz točke II izreka izpodbijane sodbe, pri čemer je dolžna tožena stranka to terjatev prednostno plačati iz omenjenega premoženja. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 4.555,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja ločitvene pravice zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi sodbe Okrožnega sodišča upoštevati, da je tožeča stranka prejela ekonomsko vrednost manjkajoče teže živih prašičev, vključno z DDV, torej znesek 132.601,04 EUR z 9,5 % DDV. Po stališču tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje delno izpolnitev ugotoviti v višini 604.440,10 EUR (471.839,06 EUR + 132.601,04 EUR) ter ugotoviti obstoj denarne terjatve tožeče stranke le v višini 153.510,94 EUR, kot je to izhajalo iz izpodbijane sodbe, nato pa je sodišče prve stopnje višino te terjatve napačno popravilo z izpodbijanim popravnim sklepom. Sodišče prve stopnje v tej zvezi ni obrazložilo, zakaj je upoštevalo zgolj vrednost 121.096,84 EUR brez DDV, čeprav je tožeča stranka v stečajnem postopku P.P. d.o.o. dobila prednostno poplačan znesek 358.381,00 EUR, vključno z DDV in zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ugotoviti, da omenjena denarna terjatev v začetku stečaja nad toženo stranko še ni obstajala, saj ni bil izdan račun iz tega naslova. Zato se je dogovorjeno stvarnopravno varstvo še ni moglo aktivirati. V tej zvezi pritožba opozarja na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 465/2009. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev, da terjatev tožeče stranke na podlagi Pogodbe št. 649/89 in Aneksa št. 139/2008 k tej pogodbi, nikoli ni bilo zavarovano s hipoteko na nepremičninah. Šlo je zgolj za zavarovanje z menico. hipoteka na teh nepremičninah torej za zavarovanje terjatve iz te pogodbe nikoli ni bila ustanovljena. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki pogodbeno dogovorili1, da tožeča stranka plača toženi stranki kupnino za 430.654 kg ohlajenih svinjskih polovic v znesku 1.037.316,29 EUR, tožena stranka pa se zaveže, da bo ohranjala ustrezen stalež živih prašičev in ga obnavljala vse do zahtevane izročitve 430.654 kg mesa ohlajenih svinjskih polovic v isti finančni vrednosti. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo nobenega dvoma o tem, da je tožeča stranka z dopisom z dne 1.4.2009 pozvala toženo stranko na izročitev 430.654 kg mesa ohlajenih svinjskih polovic (podrejeno pa na izročitev dogovorjene količine živih prašičev, pri čemer je tožeča stranka od tožene stranke, nad katero je bil 7.4.2009 začet stečajni postopek, oziroma njenih kooperantov prevzela 433.875 kg žive teže prašičev (v vrednosti 471.839,06 EUR), poleg tega pa tudi ekonomski ekvivalent vrednosti manjkajoče teže živih prašičev v znesku 132.601,04 EUR (oziroma 121.096,84 EUR z 9,5 % DDV)2. Glede na to, da je znašala tržna vrednost ohlajenih svinjskih polovic (430.654 kg) na dan začetka stečaja nad toženo stranko 757.951,04 EUR in upoštevaje delno izpolnitev v višini 604.440,10 EUR (471.839,06 EUR + 132.601,04 EUR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša sporna denarna terjatev v konkretnem primeru 153.510,94 EUR, na kar v obravnavani pritožbi upravičeno opozarja tožena stranka. To sicer izhaja tudi iz vsebine izpodbijane sodbe, vendar je nato sodišče prve stopnje s popravnim sklepom višino ugotovljene denarne terjatve napačno popravilo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe (358. člen ZPP).

6. V preostalem delu (glede obstoja ločitvene pravice za zavarovanje omenjene denarne terjatve) pa pritožba tožena stranke ni utemeljena. Pravdni stranki sta se namreč pogodbeno dogovorili, da bo tožena stranka po prejeti pisni zahtevi tožeče stranke v določenem roku3 izročila 430.654 kg mesa ohlajenih svinjskih polovic. Če tega ne bo storila, je tožeča stranka upravičena izdati račun (z določenim rokom zapadlosti) in terjati od tožene stranke denarno plačilo manjkajočih ohlajenih svinjskih polovic po tedanjih tržnih cenah tega mesa. V tej zvezi ni bilo nobenega dvoma, da je znašala na dan začetka stečaja tržna vrednost omenjenega števila (430.654 kg) ohlajenih svinjskih polovic 757.951,04 EUR. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je tožeča stranka do dneva začetka stečaja nad toženo stranko (7.4.2009) toženo stranko zgolj pozvala (dopis z dne 1.4.2009), naj ji izroči 430.654 kg mesa ohlajenih svinjskih polovic in ji zaradi neizročitve računa na plačilo denarne terjatve po tedanjih tržnih cenah tega blaga sploh ni izdala, kar pomeni, da tožeča stranka na dan začetka stečaja na toženo stranko iz tega naslova v razmerju do tožene stranke ni imela denarne terjatve (ta bi nastala šele z zahtevo po plačilu z izdajo računa), temveč le nedenarno terjatev na izročitev 430.654 kg mesa ohlajenih svinjskih polovic. Vendar pa se je ta nedenarna terjatev na dan začetka stečaja po sili zakona pretvorila v denarno terjatev po tržni vrednosti blaga ob začetku stečaja (253. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Ta terjatev v višini 757.951,04 EUR pa je po svoji vsebini ista denarna terjatev, ki bi nastala s tem, da bi tožeča stranka (ker tožena stranka v spornem obdobju 430.654 kg mesa ohlajenih svinjskih polovic ni zmogla izročiti, kar med strankama ni bilo sporno dejstvo) na račun tožene stranke izdala račun za njeno plačilo. Ta ista terjatev pa je bila zavarovana z ustanovitvijo maksimalne hipoteke na določenih nepremičninah tožene stranke (Sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa - SV 66/06 in SV56/08). Zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da v konkretnem primeru stvarnopravno zavarovanje ni moglo biti aktivirano, upoštevaje ob tem, da sta bili terjatev in ločitvena pravica v stečajnem postopku tudi pravočasno prijavljeni. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče v obravnavani zadevi odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Po oceni pritožbenega sodišča sodna odločba, na katero se sklicuje obravnavana pritožba (sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pg 465/2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Cpg 65/2012), še ne predstavlja ustaljene sodne prakse, poleg tega pa je Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi (odločba III Ips 32/2013) zavzelo jasno stališče (točka 34 in 38), da so takšni pravni zaključki nižjih sodišč glede obstoja ločitvene pravice materialnopravno zmotni, ker Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve do P.P. d.o.o.- v stečaju sploh ni imel terjatve in posledično tudi ne ločitvene pravice.

7. V zavarovanje sporne denarne terjatve sta pravdni stranki ustanovili (z vpisom v zemljiško knjigo) maksimalno hipoteko na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 56/08 (Priloga A4), kateremu so bile predložene in na predpisan način spojene kot priloge tudi Pogodba o nakupu, hrambi in obnavljanju državnih blagovnih rezerv št. 144/2005 z dne 24.11.2005, Aneks št. 1 z dne 17.11.2007 ter Sporazum o zavarovanju denarne terjatve SV 66/06, kot je to dejstvo pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato je popolnoma nepomembno, če sta pravdni stranki v zavarovanje omenjene denarne terjatve sklenili še kakšno drugo zavarovanje (pritožba opozarja, da je bilo s pogodbo št. 649/98 in Aneksom št. 139/2008 k tej pogodbi dogovorjeno tudi zavarovanje z menico), kar z drugimi besedami pomeni, da pritožba ne more uspeti z očitkom, da se sodišče prve stopnje v tej smeri sploh ni izjavilo. Očitana bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljena.

8. Iz teh razlogov (ki so v materialnopravnem pogledu drugačni od razlogov sodišča prve stopnje) je pritožbeno sodišče v preostalem delu (izpodbijanem, a nespremenjenem) odločilo, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Kar zadeva pravdne stroške (tudi stroške pritožbenega postopka), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka uspela s sorazmerno majhnim delom, dočim tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi posebej lahko vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče tudi glede stroškov odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

1 Pogodba o nakupu, hrambi in obnavljanju državnih blagovnih rezerv št. 649/1998 z dne 21.12.1998 in Pogodba o nakupu, hrambi in obnavljanju državnih blagovnih rezerv št. 144/2005 z dne 24.11.2005, ter Aneksa št. 139/2008 in 138/2008 z dne 17.11.2008. 2 Pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pg 465/2009, po kateri ima tožeča stranka priznano izločitveno pravico na že prevzetih prašičih žive teže 433.875 kg in na ekonomskem ekvivalentu v denarju na neprevzete prašiče, oziroma prednostno pravico do poplačila v vrednosti 132.601,04 EUR. 3 Po Aneksu št.1 z dne 17.11.2008, ki je sestavni del notarskega zapisa SV 56/08, je v 9. členu določeno, da mora biti zahtevano meso takoj izročeno - Priloga A4.