Jedro

Obrazložitev izpodbijanega sklepa razlogov v tej smeri (glede izvajanja javne službe in s tem povezane neustreznosti vloge) sploh nima. Razlogi tožene stranke o položaju tožeče stranke oziroma o vsebini njenega programa, kot osnovnega pogoja za kandidiranje, tako ostajajo nejasni oziroma pomanjkljivi do te mere, da zakonitosti izpodbijanega sklepa, ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Mestne uprave MOL št.1223-52/2017-2 z dne 5. 1. 2018 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Mestna uprava MOL je kot organ prve stopnje v zadevi Javnega razpisa za sofinanciranje programov in/ali projektov v MOL za leto 2018 in/ali za leta od 2018 do 2020: Socialno varstvo in varovanje zdravja - Ljubljana - Zdravo mesto, vlogo tožeče stranke s programom in/ali projektom A. zavrnila (I. točka izreka) ter v III. točki izreka ugotovila, da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. V obrazložitvi sklepa organ prve stopnje opiše celoten potek obravnave in ocenjevanja vlog, ki so prispele na Javni razpis, glede na pogoje razpisa. Glede vloge tožeče stranke pa posebej navaja, da je tožeča stranka s svojo vlogo s programom A. kandidirala za sofinanciranje v letih 2018 do 2020 in za sofinanciranje v letu 2018 predlagala sredstva MOL v višini 20 000,00 EUR. Dalje navaja, da je bilo v postopku ocenjevanja ugotovljeno, da vloga tožeče stranke ne izpolnjuje enega od osnovnih pogojev za kandidiranje na razpisu, in sicer tistega iz III. točke besedila, ki glasi: „Vsebina programa, s katerim vlagatelj kandidira na javni razpis, je v skladu z namenom in ciljem ter predmetom razpisa .. „. Vloge oziroma programi tistih vlagateljev, ki ne izpolnjujejo razpisnih pogojev, določenih v III. točki razpisa se v skladu z X. točko Javnega razpisa zavrnejo. Zato je odločeno, kot sledi iz I. točke izreka tega sklepa.

3. Župan MOL je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep s sklepom št. 1223-52/2017-5 z dne 13. 3. 2018 zavrnil ter ugotovil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka. V razlogih sklepa ugotavlja, da je odločitev organa prve stopnje pravilna in skladna s predpisi. Navaja, da je bila vloga tožeče stranke v pritožbenem postopku ponovno pregledana. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v prijavi na Javni razpis v točki II. 8 označila, da ima za delo na področju socialnega varstva sklenjeno koncesijsko pogodbo, in sicer v MOL, št. 3/98 z dne 22. 5. 1998 ter da (kot) koncesionar opravlja zdravstveno dejavnost kot javno službo v obsegu dveh programov na področju patronaže in nege na domu v MOL, kot je določeno z veljavno pogodbo, sklenjeno z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in veljavnimi predpisi ter splošnimi akti. Glede na podatke, ki jih je v prijavi na razpis predložila tožeča stranka, je strokovna komisija presodila, da tožeča stranka v okviru programa izvaja vsebine, ki spadajo v mrežo javne službe. Poleg tega je tožeča stranka kot enega od virov prihodkov za izvedbo programa v finančni konstrukciji programa navedla sredstva ZZZS v višini 71 062,07 EUR, kar je najvišji delež med viri prihodkov (od skupne vrednosti programa 174 075,73 EUR), iz česar je mogoče še dodatno sklepati, da gre v programu za izvajanje vsebin, ki sodijo v mrežo javne službe.

4. Kot sledi iz I. in II. točke Javnega razpisa, je namen razpisa sofinanciranje projektov oz. programov nevladnih organizacij, namenjenih ranljivim skupinam občanov MOL s ciljem, da se na razpisanih področjih zagotovijo kvalitetni programi z jasno razvidnimi elementi podpore pri reševanju stisk in težav potencialnih uporabnikov storitev ter splošno preventivne programe varovanja zdravja, z vsebinami, ki ne spadajo v mrežo javne službe. Iz podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka v prijavi, pa izhaja, da se je prijavila na razpis s programom, katerega del je javna služba. Glede na to je bilo ponovno presojeno, da gre v programu tožeče stranke za izvajanje vsebin, ki sodijo v mrežo javne službe in tako vsebina programa ni v skladu z namenom in ciljem ter predmetom razpisa.

5. Tožena stranka poudari še, da gre pri javnih razpisih vsakič za nov postopek, ki ni odvisno ali pogojno povezan s predhodnimi ali prihodnjimi javnimi razpisi. Javni razpis za sofinanciranje tudi ni upravni postopek po ZUP. Področje sofinanciranja, priprave in izvedbe javnih razpisov iz javnih sredstev ureja Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna RS, ki ne določa, da bi moral sklep o sofinanciranju vsebovati obrazložitev s pojasnili, razlago in dokazi, kako je strokovna komisija ocenila posamezne vloge. Program tožeče stranke, kot je že navedeno, ne izpolnjuje enega od pogojev javnega razpisa iz III. točke, in sicer osnovnega pogoja pod zaporedno številko 1.1.5. (Vsebina programa je v skladu z namenom in ciljem ter predmetom razpisa), zato se pritožba zavrne. Ker javni razpisi predhodnih let niso predmet izpodbijanega sklepa, se pritožbeni organ do teh navedb ni opredeljeval niti se ni mogel opredeljevati do ocenjevanja programov drugih prijaviteljev, saj so le-ti predmet drugih sklepov.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka.

7. V tožbi navaja, da iz odločbe (pravilno: sklepa) prve stopnje ni mogoče razbrati razlogov za zavrnitev prijave tožeče stranke na Javni razpis. Tožeča stranka, ki je prejšnja leta prejemala sredstva za sofinanciranje programa, se je na sklep pritožila, pa je bila njena pritožba zavrnjena, in sicer iz razloga, ker vsebina programa ni v skladu z namenom in ciljem ter predmetom razpisa. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka napačno interpretira I. točko Javnega razpisa. Mreža javne službe je izvzeta iz sofinanciranja samo pri programih varovanja zdravja, ne pa tudi pri programih, ki so namenjeni reševanju stisk in težav oziroma tveganih življenjskih situacij. Ti niso izvzeti, tudi če bi spadali v mrežo javne službe.

8. Pa tudi če bi bila razlaga tožene stranke pravilna, tožeča stranka navaja, da se je prijavila za sofinanciranje programa s področja socialnega varstva, in sicer pod točko A. 12: „Socialno varstveni programi za podporo in spremljanje umirajočih in njihovih bližnjih“ in torej za program, ki ga tožeča stranka ne izvaja v okviru mreže javne službe. V prijavi je tožeča stranka na obrazcu pod tč. II. 8 obkljukala, da ima za delo na področju socialnega varstva sklenjeno koncesijsko pogodbo, tako kot je to označila na obrazcih za prejšnja leta. Je pa obenem jasno zapisala, da opravlja kot izvajalec koncesijske dejavnosti zdravstveno dejavnost kot javno službo (patronaža in nega na domu), kar pomeni, da ne opravlja socialnovarstvenega programa v okviru javne službe in zato ne prejema nobenih javnih finančnih sredstev. Dejavnost, ki jo opravlja kot javno službo, se ne nanaša na socialno varstveni program, na katerega se je prijavila v okviru tega razpisa. Tožeča stranka izvaja edinstveni model na področju celostne oskrbe umirajočih bolnikov in njihovih svojcev na domu. Pri tem povezuje tako zdravstveno dejavnost kot tudi socialno varstvene programe oziroma storitve znotraj teh programov. Poudarja, da na terenu opravlja tako zdravstveno dejavnost, ki je bila financirana v okviru koncesije, poleg te dejavnosti pa še socialnovarstvene storitve, pri čemer tožena stranka dobro pozna takšen model delovanja in je vsa leta sofinancirala socialnovarstveni program na podlagi razpisov, ki so imeli praktično enako vsebino. Tožeča stranka zato vsebinskih razlogov za to, da je tožena stranka ne bo več sofinancirala, ne vidi, temveč meni, da so drugje. Pri tem opozarja, da je tožena stranka tožeči že odvzela koncesijo za zdravstveno dejavnost, tako da tožeča stranka od dokončnosti odločbe o odvzemu koncesije ne opravlja več niti zdravstvene dejavnosti v okviru javne mreže in ne prejema več sredstev s strani ZZZS. Odločba je postala dokončna z dnem 13. 10. 2017, o sofinanciranju pa je odločila 5. 1. 2018, ko je bila tožeči stranki že odvzeta koncesija in je tožena stranka to dejstvo poznala, saj je izdala obe odločbi. Ker tožeča stranka 5. 1. 2018 ni več spadala v mrežo javne službe, odpade edini argument za zavrnitev sofinanciranja programa tožeče stranke.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev oziroma zavrženje tožbe.

10. Zavrže naj tožbo sodišče zato, ker tožba v nasprotju s 180. in 180.a členom ZPP ne vsebuje identifikacijskih podatkov strank.

11. V vsebinskem pogledu pa odgovarja, da program tožeče stranke na razpisu ni bil izbran, ker tožeča stranka programa v vlogi ni predstavila ločenega od dejavnosti, ki sodijo v mrežo javne službe. Iz prijave na razpis je mogoče razbrati, da naj bi program zagotavljal celostno oskrbo umirajočim bolnikom in njihovim svojcem na domu, program naj bi tožeča stranka ponujala 24 ur dnevno vse dni v tednu, zagotavljalo pa naj bi njegovo izvedbo 6 redno zaposlenih, med njimi B.B., ki naj bi delala polni delovni čas kot nosilka koncesijske zdravstvene dejavnosti. Iz finančne konstrukcije programa (iz točke VI prijavnice) izhaja, da naj bi sredstva MOL predstavljala 6,25% vrednosti programa, sredstva ZZZS pa 44% vrednosti programa. Iz prijavnice tožeče stranke tako izhaja, da se kombinira izvajanje koncesijske javne službe na področju zdravstva s sredstvi tega razpisa, kar pa je v nasprotju z namenom in ciljem razpisa, ki je v tem, da se podprejo programi, ki niso del javne službe. Medtem ko sofinancirani program iz preteklih let ne pomeni trajne pravice prejemnika sredstev niti trajne obveze razpisovalca sredstev iz naslova sofinanciranja za zagotavljanje sredstev tudi po naslednjih razpisih. Upoštevanje delitve sredstev iz preteklih javnih razpisov bi pomenilo neenako obravnavanje vlog, ki so prispele na isti razpis.

12. Tožba je utemeljena.

13. Bistvo zahtev iz 180. in 180.a člena ZPP po identifikacijskih podatkih je točna opredelitev strank, ki omogoča njihovo nemoteno udeležbo v postopku. Težav v tej zvezi v konkretnem primeru ni zaznati, zato umanjkanje posameznega podatka še ne pomeni, da je iz tega razloga tožba pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče obravnavati in s tem podan razlog za njeno zavrženje, kot se predlaga v odgovoru na tožbo.

14. Sicer pa ni spora o tem, da se je tožeča stranka prijavila za sofinanciranje programa s področja socialnega varstva, in sicer pod točko A. 12: „Socialno varstveni programi za podporo in spremljanje umirajočih in njihovih bližnjih“, kar je nedvomno predmet razpisa. Kolikor gre za namen in cilj razpisa, ki sta opredeljena v I. točki Javnega razpisa, pa se sodišče ne strinja s tistimi navedbami v tožbi, ki se nanašajo na interpretacijo tega dela besedila, saj je po presoji sodišča, glede na postavljena ločila v stavčni zvezi, mreža javne službe izvzeta iz sofinanciranja tudi pri programih, ki „so del povedi pod tč. I, pred besedico ter“, to je pri programih, ki so namenjeni reševanju stisk in težav oziroma tveganih življenjskih situacij.

15. Socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva (1. člen Zakona o socialnem varstvu, v nadaljevanju ZSV) in se izvaja preko socialno varstvenih storitev in preko socialno varstvenih programov. Socialno varstveni programi so namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva, med drugim tudi kot pomoč umirajočim in njihovim svojcem ter žalujočim (2. člen Pravilnika o sofinanciranju socialnovarstvenih programov, v nadaljevanju Pravilnik). Medtem ko se storitve socialnega varstva praviloma opravljajo kot javna služba, so socialnovarstveni programi praviloma predmet sofinanciranja na podlagi javnih razpisov, med drugim pod pogojem, da se prijavljeni program ne izvaja kot del javne službe (9. alinea 4. člena Pravilnika).

16. V konkretnem primeru so predmet zadevnega Javnega razpisa programi socialnega varstva s področij, navedenih v razdelku II. A razpisa, med drugim socialnovarstveni programi za podporo in spremljanje umirajočih in njihovih bližnjih (točka A.12). Tudi pri teh programih gre, skladno s Pravilnikom, za pomoč in podporo ranljivim skupinam, in to z vsebinami, ki ne spadajo v mrežo javne službe. Pri čemer je kot mreža javne službe z ozirom na to, da gre področje socialnega varstva, lahko mišljena zgolj mreža javne službe s tega, socialnovarstvenega področja. Takšna je tudi vsebina že omenjene 8. točke (obrazca) vloge na javni razpis v II. razdelku (Podatki o organizaciji oziroma vlagatelju, ki prijavlja program): „Za delo na področju socialnega varstva ima vlagatelj sklenjeno koncesijsko pogodbo in/ali veljavno dovoljenje za delo“. Temu tožeča stranka v svoji vlogi pritrdi, obenem pa navede, da ima sklenjeno koncesijsko pogodbo (z MOL), po kateri opravlja zdravstveno dejavnost (patronaža in delo na domu) kot javno službo, kar pa se ne sklada z odgovorom oziroma oznako, ki jo je dala na postavljeno vprašanje, ki se nanaša zgolj na področje socialnega varstva.

17. To pa po presoji sodišča pomeni, da gre za očitno nelogičnost v prijavi tožeče stranke na Javni razpis, ta pa narekuje njeno pojasnitev že v okviru formalnega preizkusa vloge ter poziv tožeči stranki, da očitno nelogičnost, razvidno iz obrazca vloge, odpravi, šele nato pa se nadaljuje z vsebinskim ocenjevanjem vloge. Pri čemer ni zanemarljiv podatek, ki izhaja iz tožbe in o katerem se tožena stranka v odgovoru na tožbo ne izreče, to je, da ob prijavi na Javni razpis (27. 10. 2017 oz. 30. 10. 2017) tožeča stranka tudi koncesije s področja zdravstvene dejavnosti, ki ji je bila dokončno odvzeta z odločbo Župana MOL št. 1700-19/2010-90 z dne 13. 10. 2017, ni več imela.

18. Obrazložitev izpodbijanega sklepa razlogov v tej smeri (glede izvajanja javne službe in s tem povezane neustreznosti vloge) sploh nima. Razlog druge stopnje, po katerem tožeča stranka v okviru programa iz razpisa (socialnega varstva) izvaja vsebine, ki spadajo v mrežo javne službe, pa je glede na povedano vsaj preuranjen, če ne celo napačen. Nadaljnji razlog za zavrnitev, po katerem program ni bil izbran, ker ni predstavljen ločeno od dejavnosti, ki sodijo v mrežo javne službe (na področju zdravstvene dejavnosti), ter presoja podatkov, ki jih vsebuje prijava (o časovnem obsegu prijavljenih aktivnosti, številu zaposlenih, finančne konstrukcije, pri kateri prevladujejo sredstva ZZZS za izvajanje koncesijske dejavnosti na področju zdravstva ter o kombiniranju prijavljenih aktivnosti s tistimi na področju zdravstva) pa izhajata šele iz odgovora na tožbo. Teh navedb oziroma razlogov pa pri odločanju sodišča o zakonitosti izpodbijanega akta ni mogoče upoštevati, saj tožeča stranka z njimi v postopku ni bila seznanjena in nanje ni mogla odgovoriti. Razlogi tožene stranke o položaju tožeče stranke oziroma o vsebini njenega programa, kot osnovnega pogoja za kandidiranje iz točke 1. 1.5. III. razdelka Javnega razpisa, tako ostajajo nejasni oziroma pomanjkljivi do te mere, da zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim tožena stranka vlogo tožeče zavrne, ni mogoče preizkusiti.

19. Ker torej po povedanem postopek ni bil voden pravilno in so bistveno pomanjkljivi tudi razlogi za odločitev, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da o vlogi tožeče stranke ponovno odloči. 20. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je treba izpodbijani sklep odpraviti.