Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilen zaključek o (veljavnih) naročilih storitev v imenu in za račun toženke sprejelo na podlagi številnih ugotovljenih okoliščin konkretnega primera in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Gre za okoliščine (ustaljene) poslovne prakse med pravdnima strankama, ki sta obe gospodarska pravna subjekta. V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se na podlagi 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov med drugim upošteva tudi praksa, vzpostavljena med strankama.

Četudi bi storitve naročil tretji, ki obenem ni imel pooblastila za naročanje storitev v imenu in za račun toženke, je toženka zaradi naknadne in konkludentne odobritve poslov zavezana tožnici plačati za opravljene storitve. Pogodba se lahko sklene po zastopniku (prvi odstavek 69. člena OZ). Pogodba, ki jo sklene pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila (falsus procurator), zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ), odobritev pravnega posla pa zastopani lahko poda izrecno ali s konkludentnimi ravnanji (prvi odstavek 18. člena OZ). Konkludentna izjava volje je sicer pravni standard, katerega vsebino mora sodišče določiti v vsakem primeru posebej, vendar zgoraj omenjena dejstva, da je šlo za opravo storitev za toženko, ki jih je sprejela, takšno izjavo volje zagotovo potrjujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) presodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v 8 dneh od izdaje sodbe tožeči stranki (tožnici) plačati 4.087,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 427,00 EUR od 30.10.2017 dalje do plačila in od zneska 3.660,00 EUR od 30.12.2018 dalje do plačila, in (II.) odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici 1.066,96 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se ne ve, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da so bila naročila M. M. (samostojnega pravnega subjekta) opravljena v imenu in za račun toženke, in da tožnica njegovega pooblastila ni utemeljila. Direktor toženke je A. M., edina družbenica pa je H. M. (glej podatke Ajpes). Tožnica bi morala dokazati, da je dejansko šlo za naročila s strani toženke ali z njene strani pooblaščene osebe. Vtoževani računi so enostranske listine, ki jih je toženka prerekala. Zaključek, da sta pravdni stranki sodelovali, ne pomeni, da je toženka dolžna plačati vse, kar se ji zaračunava. Toženka je odgovorila, da je dejansko naročeno plačala. Naročanje s strani tretje osebe se ne more prevaliti na toženko. Tožnica pooblastilno razmerje zgolj predvideva, kar pa za odločanje sodišča ne bi smelo zadostovati. Prepletanje poslovnih odnosov in plačilo nekaj računov v preteklosti niso dokazi, da je toženka dolžna plačati čisto vse. Kar je toženka naknadno odobrila, je plačala. Česar ni naročila, je po njeno dolžan plačati M. M. Tožnica bi se morala upoštevaje javne podatke Ajpes obnašati bolj odgovorno in v zvezi s prejetimi naročili pridobiti izjavo ali odobritev s strani toženke, da bi lahko v postopku prepričljivo dokazovala, da je storitve naročala toženka. V tej pravdi ni predložila nobenega verodostojnega dokaza, da je toženka storitve dejansko naročila. Torej ni obstajalo obligacijsko razmerje.

3. Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam in soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Med drugim izpostavlja, da so bile storitve izvršene v korist toženke, ki jih je sprejela, zato je bilo naročilo veljavno podano ali pa je toženka storitve najmanj naknadno in konkludentno odobrila (glej odločbo VSC Cpg 31/2017).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilen zaključek o (veljavnih) naročilih storitev v imenu in za račun toženke sprejelo na podlagi številnih ugotovljenih okoliščin konkretnega primera in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Gre za okoliščine (ustaljene) poslovne prakse med pravdnima strankama, ki sta obe gospodarska pravna subjekta. V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se na podlagi 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov med drugim upošteva tudi praksa, vzpostavljena med strankama. Ugotovljeno je, da sta pravdni stranki ves čas poslovnega sodelovanja posle sklepali na enak način (s telefonskimi naročili s strani gospoda M.); da so posli v začetku potekali s predujmi; da so potekali dobro (izkazani sta dve plačili s strani toženke) in da zato tožnica nato ni več zahtevala plačila predujma. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, kateri gospod M. je posle naročal, vendar predmetno tudi po presoji pritožbenega sodišča ni okoliščina, ki bi ob vzpostavljeni poslovni praksi lahko pripeljala do kakršnihkoli drugačnih zaključkov. Sama poslovna praksa namreč že v povsem zadostni meri izkazuje, da je sporni gospod M. veljavno naročal storitve v imenu in za račun toženke. Tožnica je s sklicevanjem na poslovno prakso (glej njeno prvo pripravljalno vlogo) in upoštevaje izvedeni dokazni postopek s povsem zadostno stopnjo verjetnosti izkazala vse navedeno. Zato se je dokazno breme prevalilo in je toženka postala tista, ki bi morala ne samo zatrjevati, ampak tudi izkazati drugače oziroma vsaj vzbuditi zadosten dvom v že izkazane okoliščine konkretnega primera. Predmetnega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla. Njenim pomislekom o neizkazanosti ustreznega pooblastila in naročanju za nekoga tretjega, ne pa v imenu in za račun toženke, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Golo pritožbeno sklicevanje na podatke iz Ajpesa (o direktorju toženke A. M., o njeni edini družbenici H. M. in o M. M., ki je samostojen pravni subjekt) predmetnih zaključkov ne more spremeniti. Enako velja za lastno, osamljeno, neživljenjsko in nelogično zavzemanje toženke, da je omenjeni plačili izvedla le iz razloga, ker je le nekaj dejansko naročila oziroma od naročenega naknadno odobrila. Tožnica je torej in zatrjevala in dokazala, da je šlo, četudi je naročila morebiti podal M. M., dejansko za naročila v imenu in za račun toženke, saj je vzpostavljena poslovna praksa povsem zadosten dokaz za takšen zaključek. Iz navedenega jasno izhaja, da je imel M. M. tudi ustrezno pooblastilo s strani toženke, pri čemer je popolnoma vseeno, če je tožnica na podlagi vzpostavljene poslovne prakse to le predpostavljala.

6. Hkrati je ugotovljeno, da sta bili sporni storitvi (posredovanje; prevoz) opravljeni za toženko (tožnica je posredovala pri sklenitvi posla toženke s tretjo osebo in organizaciji demontaže strojev; tožnica je toženki pripeljala in dostavila viličarja), ki prejetih računov za posredniško provizijo in za prevoz ni zavrnila. Tudi iz predmetnih dejstev (poleg neprerekane višine in zapadlosti vtoževane terjatve) izhaja, da je šlo za veljavna naročila v imenu in za račun toženke. Pomislek toženke, da ni izključeno, da je storitve M. M. naročil za sebe, je glede na povedano neizkazan in neutemeljen. Pritožbeno zatrjevano „prepletanje poslovnih odnosov med tožnico, toženko in M. M.“ je imelo vsebino, ki je ugotovljena v izpodbijani sodbi, in iz nje ne izhaja, da je dolžan vtoževano terjatev namesto toženke plačati M. M. Predmetnega zaključka ne more spremeniti lastno mnenje toženke, da bi se morala tožnica pri poslovanju obnašati bolj odgovorno. Tožnica je podala povsem zadostne trditve in dokaze za svoje tožbene navedbe, medtem ko toženka svojega ugovornega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Očitek, da tožnica ni podala nobenega verodostojnega dokaza, je lastna, pavšalna in neutemeljena dokazna ocena toženke, ki ji ni mogoče slediti.

7. Na tem mestu velja še pripomniti, da toženka s pritožbo ne izpodbija zgoraj omenjenih ugotovitev, iz katerih izhaja, da so bile storitve opravljene za toženko, ki jih je sprejela. Zato velja pritrditi navedbam tožnice v odgovoru na pritožbo (op. predmetne trditve je podala tudi v zgoraj omenjeni prvi pripravljalni vlogi), da je toženka sporna naročila najmanj naknadno in konkludentno odobrila. Predmetno vsekakor pomeni še (podreden oziroma) dodaten argument za pravilnost presoje, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen. Povedano drugače, četudi je storitve naročil omenjeni M. M., ki obenem ni imel pooblastila za naročanje storitev v imenu in za račun toženke, je toženka zaradi naknadne in konkludentne odobritve poslov zavezana tožnici plačati za opravljene storitve. Pogodba se lahko sklene po zastopniku (prvi odstavek 69. člena OZ). Pogodba, ki jo sklene pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila (falsus procurator), zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ), odobritev pravnega posla pa zastopani lahko poda izrecno ali s konkludentnimi ravnanji (prvi odstavek 18. člena OZ). Konkludentna izjava volje je sicer pravni standard, katerega vsebino mora sodišče določiti v vsakem primeru posebej, vendar zgoraj omenjena dejstva, da je šlo za opravo storitev za toženko, ki jih je sprejela, takšno izjavo volje zagotovo potrjujejo.

8. Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna že iz izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne ponavljajo, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

9. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in pritožbenih stroškov ni priglasila, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR.