Jedro

Tožnik nima podlage, da zahteva od pravnih naslednic prevzemnikov razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja le-te s strani prevzemnikov, saj so bili razlogi za neizpolnjevanje v tožbi zatrjevanih obveznosti, ki so bile prevzete s pogodbo, na njegovi strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo izročilne pogodbe, sklenjene med izročevalcem Z. M. in prevzemnikoma A. in An. Č. dne 29. 8. 1995, na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženkama 1.992,66 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Ne strinja se z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje. Izročilna pogodba je bila sklenjena 29. 8. 1995 med tožnikom in pravnima prednikoma toženk, ki nista izpolnila, kar sta se zavezala storiti, ko sta podpisala pogodbo. Iz pričevanj prič I. F., J. B., M. Č, F. Bl., B. K. in Z. Ž., ki jih pritožba povzema, je razvidno, da je bil tožnik v bistvu prepuščen sam sebi in da mu prevzemnika nista kuhala, da pa so mu večkrat s hrano pomagali sosedi. Sodišče izpovedi pri osvetlitvi dejanskega stanja sploh ni upoštevalo. Vsaka stranka lahko zahteva razvezo pogodbe, če druga stranka ne izpolnjuje prevzetih obveznosti, kar je tožnik na podlagi izvedenih dokazov tudi izkazal. Bolezen tožnika in njegove zdravstvene težave so bile tiste, ko so mu onemogočile prejšnje uveljavljanje razveze izročilne pogodbe, saj je bil v letu 2002 v bolnici zaradi slabega zdravstvenega stanja, kamor je bil napoten na predlog Centra za socialno delo, nato pa je bil nekaj časa v zavetišču za brezdomce. Šele ko si je opomogel, je poiskal pravno pomoč pri svojem pooblaščencu, ki je 11. 8. 2005 poslal poziv toženi stranki, takrat še živi A. Č., naj se izjasni, ali je še pripravljena izpolnjevati obveznosti iz pogodbe, čeprav jih dejansko ni več izvrševala, kot sta se to zavezala s pokojnim A. Č. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo le na izpovedbe prič, ki so bile predlagane s strani toženk, in sicer M. Z., D. S., A. V., S. St., V. Š., I. F., J. . in M. Mi., katerih vsebino pritožba v nadaljevanju povzema. Nepomembno za to zadevo je, kaj je tožnik zapisal v letu 1993, ko sta prevzemnika kasneje sklenjene pogodbe že izvrševala obveznosti. Bistveno je, ali se je pogodba izvrševala v času, ko je bil poslan poziv prevzemnici An. Č., torej od leta 2005. Prav tako ni pomembno, ali je tožnik oteževal izvrševanje pogodbe v času življenja prevzemnikov, kar tudi sicer ne drži, saj tega ni bil sposoben storiti, je pa bil glede na dogodke med njim in pokojnima prevzemnikoma upravičeno razočaran. Ne gre prezreti, da tudi toženki kot dedinji prevzemnice nista nikoli izkazali zanimanja, da bi izročilno pogodbo, sklenjeno med njunima pravnima prednikoma in tožnikom, kakorkoli izpolnjevali.

Toženki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pogodbeni stranki, tožnik in sedaj že pokojna prevzemnika A. Č. in An. Č., ki niso v sorodstvenem razmerju, kljub drugačnemu nazivu pogodbe – izročilna, upoštevaje njeno vsebino sklenili pogodbo o preužitku, ki je pogodba obligacijskega prava, pri kateri je bistvena takojšnja izročitev premoženja na eni strani in prevzem določenih obveznosti na drugi strani. Iz vsebine pogodbe namreč izhaja, da sta pravna prednika toženk, A. in An. Č., prejela v last vsak 1/6 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 106, k.o. S., njuna pogodbena zaveza pa je bila, da bosta tožniku v zameno za izročeno nepremičnino nudila dosmrtno prosto stanovanje v hiši; da bosta zagotavljala nadzor in ohranitev lesne mase v gozdnih parcelah ter primerno obdelavo travnika; da mu bosta nudila potrebno oskrbo s hrano in le-to zagotavljala, če njegovi prihodki za to ne bodo zadostovali; da mu bosta v primeru njegove onemoglosti ali bolezni nudila potrebne prevoze do zdravnika in socialne službe zaradi zagotavljanja pomoči in da mu bosta vsestransko pomagala pri gospodarjenju in hišnih opravilih, če bo to potreboval ter krila stroške za elektriko in vodo. Pri pogodbi o preužitku gre za odplačno, dvostransko pogodbo, ki je aleatorne narave, torej pogodbo tveganja, kar pomeni, da gre praviloma za popolno odplačno pogodbo, ne glede na to, kakšna bo dejansko dosežena vrednost preživljanja. Pri tovrstni pogodbi ni vnaprej znano, koliko časa in v kakšnem obsegu bo moral svoje obveznosti izpolnjevati prevzemnik. Pogodba izraža pogodbeno voljo in namen tožnika, da izroči prevzemnikoma v last in posest nepremičnino, v zameno, da mu prevzemnika nudita posamezne storitve. Iz vsebine pogodbe je razvidno, da so pogodbene stranke sklenile pogodbo ne zgolj zaradi v bodoče (po sklenitvi pogodbe) izvrševane obveznosti, temveč tudi zaradi prevzemnikove pretekle pomoči in skrbi.

Glede na ugotovljeno, ko gre torej za pogodbo o preužitku, ki je pogodba obligacijskega prava, se v skladu s sodno prakso za čas veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, ZOR), za razvezo take pogodbe analogno uporablja tudi Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76, ZD). Gre za 120. člen ZD o razvezi pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki med drugim v 3. odstavku določa, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti, kar v tej zadevi zatrjuje tožeča stranka (enako določbo ima sedaj 2. odstavek 568. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ).

Tožnik, ki zahteva razvezo pogodbe z dne 29.8.1995 zaradi neizpolnjevanja le-te, tožbeni zahtevek utemeljuje s trditvami, da mu prevzemnika nista nudila oskrbe s hrano in prevozov do zdravnika, s katerimi je določil predmet in obseg razpravljanja v tem pravdnem postopku. Tožba ne temelji na neizpolnjevanju drugih pogodbenih obveznosti. Glede na vsebino pogodbenih obveznosti, ki sta se jih prevzemnika zavezala izvrševati v zameno za izročitev nepremičnin v njuno solast, obveznost prevzemnikov ni bila nega in oskrba oziroma pomoč vsake vrste, ki jo bo tožnik potreboval, zato so brez pomena pritožbene trditve, da iz pričevanja prič I. F., J. B., B. K. in Z. Ž. izhaja, da pokojna prevzemnika tožniku nista nudila prave nege in oskrbe.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odločilnih dejstev ni upoštevalo izpovedi prič, katerih zaslišanje je predlagal. Iz razlogov sodišča prve stopnje je razvidno, da jih je upoštevalo. Sodišče prve stopnje je ravno na podlagi zaslišanj teh prič (in sicer I. F., J. B., M. Č., F. B., B. K. in Z. Ž.) ugotovilo, da je tožnik, ki je živel v slabših življenjskih razmerah, iskal pomoč in oskrbo s hrano pri sosedih. Vendar pa je bila takšna pomoč, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, posledica tožnikovega omejevanja in oteževanja izpolnjevanja prevzemnikovih obveznosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje o oteževanju izpolnjevanja prevzetih obveznosti in zavračanju pomoči temelji na celostni dokazni oceni izpovedb sorodnikov toženk in priče M. Z., ki so v bistvenem skladno izpovedale o tožnikovih grožnjah in onemogočanju dostopa do nepremičnine. Drugačen zaključek nima opore v dokaznem postopku, saj sta tožnikovi sosedi I. F. in J. B. v zvezi s tem vedeli povedati le, da odnosi niso bili dobri. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik argumentirano ne izpodbija, sta prevzemnika vse do smrti A. Č. (v letu 2003) prihajala k tožniku, ki pa jima je ves čas oteževal izpolnjevanje prevzetih obveznosti, zato so brez pomena pritožbene trditve, da iz izpovedi omenjenih prič izhaja, da so mu nosili hrano, skrbeli za kurjavo in ga peljali v trgovino. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da skrb za zimsko ogrevanje in zagotavljanje prevozov v trgovino sploh nista bila predmet pogodbene obveznosti. Sodišče druge stopnje tudi ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prevzemnica An. Č. še po smrti A. Č. prihajala k tožniku (sicer ne več pogosto), s čimer je izrazila voljo do izpolnjevanja pogodbe, vendar pa je to upravičeno opustila, saj ji je tožnik rekel, da nima kaj več hoditi na parcelo, kar je izpovedala priča M. Mi., ki od leta 2003 živi skupaj s tožnikom in zanj skrbi, s čimer je jasno pokazal odklanjanje njenih obiskov in pomoči. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa tožnik nima podlage, da zahteva od pravnih naslednic prevzemnikov razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja le-te s strani prevzemnikov, saj so bili razlogi za neizpolnjevanje v tožbi zatrjevanih obveznosti, ki so bile prevzete s pogodbo, na njegovi strani.

Na odločitev ne more vplivati dejstvo, da je tožnikov pooblaščenec v letu 2005 prevzemnici A. Č. poslal poziv, naj se izjasni, ali je še pripravljena izpolnjevati pogodbene obveznosti (priloga A9). Poziv na izpolnjevanje pogodbe, ne da bi tožnik zahteval, katera konkretna dejanja naj izpolni, ne more biti podlaga za razvezo izročilne pogodbe, glede na vsebino izročilne pogodbe, po kateri se je prevzemnica obvezala izročevalcu nuditi potrebno oskrbo s hrano in le-to zagotavljati, če njegovi prihodki za to ne bodo zadostovali, ter potrebne prevoze do zdravnika v primeru njegove onemoglosti ali bolezni, kar pomeni, da bi jo moral tožnik obvestiti, da kaj potrebuje, saj pogodbene stranke niso živele skupaj. In šele ta okoliščina bi terjala ukrepanje prevzemnice. Brez sodelovalne dolžnosti tožnika zato ni moč govoriti, da je prevzemnica kršila pogodbo. Tožnik pa ustreznih trditev v tej smeri ni podal. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek na razvezo izročilne pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbe s strani prevzemnikov, je zato materialnopravno pravilna (120. člen ZD). Tožnik pa zahtevka zoper sedanji toženki tudi ni temeljil na dejstvih, ki bi terjala uporabo 122. člena ZD, ki ureja poseben način prenehanja pogodbe zaradi smrti preživljalca.

Glede na navedeno tožnikova pritožba ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP in 1. odstavek 165. člena ZPP).