Jedro

Bistvena vsebina postopka izdaje gradbenega dovoljenja je preverjanje skladnosti z določbami prostorskega akta, kar investitor izkaže v projektni dokumentaciji. Če se nasprotna stranka ne strinja s projektnimi rešitvami oziroma gradnji v celoti, mora temu ugovarjati z ustrezno kvalitetnimi dokazi. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo, če bi šlo pri vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje.

V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso se pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III.Tožeča stranka je dolžna strankam z interesom povrniti stroške tega postopka v znesku 997,14 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ strankama z interesom izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljiščih s parcelnima številkama 1718/1 in 1718/2, obe k. o. .... V izreku gradbenega dovoljenja je naveden še opis gradnje, vrsta objekta in klasifikacijska številka. Našteta so tudi mnenja posameznih mnenjedajalcev, pridobljeni projektni pogoji oziroma soglasja in način zagotovitve komunalne oskrbe stanovanjske hiše. Upravni organ je odločil še, da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor ne vloži popolne prijave začetka gradnje v petih letih od njegove pravnomočnosti, ter da ni posebnih stroškov postopka. Upravni organ je še zavrgel zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo enostavnega objekta (nadstrešnice).

2.V obrazložitvi med drugim navaja, da se 150. člen Odloka o občinskem prostorskem načrtu občine Krško (v nadaljevanju OPN Krško) nanaša na osončenost, ki mora biti zagotovljena novogradnji, in ne sosednjim objektom. Ustrezna osončenost sosednjih objektov je urejena v 117. členu OPN Krško. Ne glede na to je upravni organ ugotovil, da iz obeh predloženih študij (tako investitorjevih kot tožnikovih) izhaja, da bo kljub novogradnji tožnikova nepremičnina osončena v skladu z zahtevami iz 150. člena OPN Krško. Glede vpliva na tožnikovo fotovoltaično elektrarno upravni organ v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da vplivi na fotovoltaične elektrarne niso predmet urejanja z OPN Krško niti drugih veljavnih predpisov, ki urejajo izdajanje gradbenih dovoljenj. Nastanek morebitne premoženjske škode pa je stvar civilnopravnih razmerij. Na tožnikove ugovore glede števila etaž stanovanjske hiše je upravni organ pojasnil, da se mora upoštevati enota urejanja prostora (v nadaljevanju EUP) oziroma soseščina in ne zgolj neposredno sosednje stavbe. Iz vseh navedb v upravnem postopku izhaja, da stavbe v soseščini obsegajo etaže P+1+M, zato ogled na kraju samem ni bil nujen. Zavrnil je tudi izvedbo tožnikovega zaslišanja in postavitve izvedenca gradbene stroke, saj se v postopku niso pojavile dileme, ki bi narekovale njegovo postavitev.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej trdi, da izpodbijana odločba ni obrazložena in se je ne da preizkusiti. Nadalje navaja, da mu upravni organ ni dal možnosti, da se izjasni o pomembnih dejstvih in okoliščinah (glede osončenosti in etažnosti stavbe), prav tako ni pojasnil, zakaj ni izvedel predlaganih dokazov s tožnikovim zaslišanjem, ogledom na kraju samem in postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Meni, da bi se upravni organ moral opredeliti do tega, da ima na strehi fotovoltaično elektrarno, ki bo zaradi izgradnje stanovanjske hiše popolnoma osenčena. Dodaja še, da je po 157. členu OPN Krško mogoča gradnja stavbe z etažami P+1+M le v primeru prilagoditve višine sosednjim stavbam. Sosednje stavbe v obravnavanem primeru pa imajo vse etaže le P+M. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

6.Stranki z interesom v odgovoru na tožbo navajata, da je upravni organ pravilno uporabil relevantne določbe OPN Krško in izdal zakonito odločbo. Sodišču predlagata, naj tožbo zavrže oziroma zavrne. Priglašata stroške postopka.

7.Sodišče je 6. 3. 2026 opravilo javno glavno obravnavo. Obravnave se je udeležil le pooblaščenec strank z interesom. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 do A 12.

8.Dokazne predloge tožnika po njegovem zaslišanju, postavitvi izvedenca gradbene stroke in ogledu na kraju samem je sodišče zavrnilo kot nedopustne informativne dokaze, saj tožnik ni navedel, v dokazovanje katerih dejstev naj bi predlagani dokazi služili. Vsi dokazni predlogi so torej nesubstancirani. Navedeni dokazni predlogi so tudi nepotrebni za ugotovitev upoštevnega dejanskega stanja, ker temeljijo na zmotni razlagi materialnega prava. Tako je za zagotovitev osončenosti sosednje stavbe pomembno le, da so zagotovljeni odmiki med stavbami, kot jih določa OPN. Navedeno pa v obravnavanem primeru sploh ni sporno. Prav tako je jasno, da pravni pojem sosednje stavbe iz 157. člena OPN Krško ne zajema zgolj stavb, ki neposredno mejijo na zemljišče, kjer je predvidena gradnja objekta (kar bo vse pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe).

K I. točki izreka

9.Tožba ni utemeljena.

10.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost gradbenega dovoljenja, izdanega za gradnjo stanovanjske hiše.

11.Trditveno in dokazno breme o nedovoljenosti nameravane gradnje je po ustaljeni sodni praksi

1

na stranki, ki nasprotuje gradnji (stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja), saj dokazno breme (ki hkrati pomeni skrb in odgovornost za uspeh dokazovanja) praviloma nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva, ki ga je treba upoštevati pri odločanju.

2

V vseh postopkih, ne le v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja velja, da morajo biti ugovori stranskega udeleženca, ki nastopa v (tujem) postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi, jasni in konkretizirani ter tudi podprti z dokazi. Tako ni dovolj le pavšalno zatrjevanje, ampak morajo biti navedbe oziroma ugovori, s katerimi ugovarjajo nameravani gradnji, tako natančni, da omogočajo konkretizacijo spornih vprašanj in njihovo vsebinsko obravnavo.

12.V postopku izdaje gradbenega dovoljenja dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja pripravljajo ustrezni (področni) za to usposobljeni strokovnjaki. Da bi stranka, ki nasprotuje predvideni gradnji, uspela vzbuditi dvom v pravilnost te dokumentacije in s tem v njeno skladnost s prostorskimi akti, mora zato predložiti ustrezne - tem nasprotne - konkretne in strokovno podkrepljene dokaze, zgolj pavšalno nestrinjanje ni dovolj.

13.Eden od zakonskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč skladnost projektne dokumentacije z določbami prostorskega akta. Zato je bistvena vsebina postopka izdaje gradbenega dovoljenja preverjanje te skladnosti in na to preverjanje se morajo nanašati ugovori stranskega udeleženca. Investitor mora zato za izdajo gradbenega dovoljenja v projektni dokumentaciji izkazati, da je predvidena gradnja skladna z določbami (zahtevami, tudi omejitvami) prostorskega akta. To zatrjuje z dokumentacijo, ki jo pripravijo ustrezni, za to usposobljeni, strokovnjaki (ki za strokovnost oziroma pravilnost svojih rešitev tudi nosijo odgovornost). Njihove projektne rešitve tako dejansko pomenijo navedbe stranke (investitorja), da oziroma zakaj je njena projektna dokumentacija izdelana v skladu s prostorskim aktom. Da bi bila v teh okoliščinah zagotovljena enakost orožij, je zakonodajalec z navedeno zakonsko določbo naložil enakovredno breme tudi stranskemu udeležencu, ki gradnji nasprotuje. Če se torej nasprotna stranka ne strinja s projektnimi rešitvami oziroma gradnjo v celoti, mora temu ugovarjati z ustrezno kvalitetnimi dokazi.

14.Dopustnost gradnje, o kateri se odloča v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je namreč določena s prostorskim aktom. Ta v osnovi določa, katere vrste gradenj (npr. stanovanjska, kmetijska ipd.) so dopustne na določenem območju (tudi npr. skednji), njihove omejitve (npr. z višino, s površino). S tem pa tak splošni prostorski akt tudi že določa obseg vplivov na okolje, saj dopušča vplive na okolje (hrup, vonjave, ipd.) kot jih povzroči taka (dovoljena) gradnja ali tak (dovoljen) obseg kmetijske proizvodnje, ob upoštevanju podzakonskih aktov, ki opredeljujejo tehnične značilnosti takih objektov (standardi). S tem, ko določa, kaj je na območju, ki ga ureja, dovoljeno graditi, torej prostorski akt posredno določa tudi način (obseg) izvrševanja lastninske pravice. Stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tako ne more uveljavljati prekomernih emisij nasploh, temveč se mora sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino.

15.Na ta način je opredeljena tudi trditvena podlaga, ki jo mora izpolniti stranski udeleženec, ki nasprotuje gradnji: z jasnimi, utemeljenimi navedbami, ki so strokovno dovolj kakovostne in izčrpne, da lahko ustvarijo dvom v ustreznost projektnih rešitev, mora zatrjevati, da nameravana gradnja ne ustreza prostorskim aktom oziroma tehničnim standardom za tako gradnjo. Manjkajoče trditvene podlage pa ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke. T. i. informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Predlog za postavitev izvedenca mora torej biti konkreten, določen in substanciran.

16.Tožnik v svoji tožbi problematizira zmanjšanje osončenosti svoje stavbe v primeru izgradnje stanovanjske hiše, dovoljene z izdanim gradbenim dovoljenjem. Pri tem sodišče uvodoma pojasnjuje, da je Ustavno sodišče v zvezi z zmanjšanjem osončenja obstoječih objektov zaradi načrtovane gradnje v sklepu U-I-238/00 z dne 3. 7. 2000 pojasnilo, da se pravica do zdravega okolja varuje s standardi, ki veljajo za posege v prostor, in s standardi oziroma normami, ki zagotavljajo, da ne pride do takšnih vplivov na okolje, ki bi bili tako prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Ljudje, ki živijo v določeni krajevno povezani skupnosti, pa morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo le, če bi šlo pri omenjenih vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje, pri čemer se v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi. Vse navedeno pomeni, da tožnik ne more preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja zaradi kakršnekoli spremembe osončenja njegove stavbe - ta mora biti taka, da gradnja ne bi bila več v skladu s pogoji iz OPN.

17.Pri tem ima upravni organ prav, da se osončenje sosednjih stavb pri izdajanju gradbenih dovoljenj zagotavlja s pravili o razdaljah (odmikih) med stavbami, kar ureja 117. člen OPN Krško, in ne s pravili o osončenosti novogradenj, ki so določena v 150. členu OPN Krško.

Tožnik odmika med njegovo nepremičnino in stanovanjsko hišo, predvideno po izdanem gradbenem dovoljenju, niti ne problematizira, iz same izpodbijane odločbe pa jasno izhaja, da je upravni organ ugotovil izpolnjevanje vseh pogojev iz 117. člena OPN Krško. Sodišče na tem mestu še dodaja, da se zadostna osončenost obstoječih stavb zagotavlja tudi s pravili o gabaritih nove stavbe, predvsem glede njene višine. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da je višina predvidene stanovanjske hiše nižja od dovoljene z OPN Krško. Ne glede na navedeno je upravni organ v izpodbijani odločbi ugotovil tudi, da iz vseh v upravnem postopku predloženih študij o osončenju (torej tudi tožnikove) izhaja, da bo tožnikova nepremičnina deležna sončnega obsevanja v celo večjem časovnem obsegu, kot ga določajo merila iz 150. člena OPN Krško. Tožnikovi ugovori glede pomanjkljive osončenosti njegove nepremičnine v primeru izgradnje predvidene stanovanjske hiše so zato v celoti neutemeljeni.

18.Teh ugotovitev ne morejo spremeniti niti tožnikovi ugovori o vplivu predvidene stanovanjske hiše na obstoječo fotovoltaično elektrarno na strehi tožnikove nepremičnine. Upravni organ je pravilno zavrnil te tožnikove argumente z navedbo, da veljavni pravni viri, ki se uporabljajo pri izdajanju gradbenih dovoljenj, ne določajo nobenih zahtev ali meril glede vpliva predvidenih stavb na obstoječe fotovoltaične elektrarne, zato so ti tožnikovi ugovori neupoštevni. Sodišče le še dodaja, da tožnik niti ni konkretno pojasnil predvidenega vpliva na njegovo sončno elektrarno (tega ni storil niti v tožbi), temveč podaja povsem posplošene trditve o odvzemu sončne svetlobe, ki jih skuša nadomestiti s postavljanjem v celoti nesubstanciranih dokaznih predlogov.

19.Neutemeljeni pa so tudi tožnikovi ugovori, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izgradnjo stanovanjske hiše z etažami P+1+M, ker imajo stavbe, ki so v neposredni bližini predvidene stanovanjske hiše, le etaže P+M. Sodišče ponovno pritrjuje logični razlagi upravnega organa, da pojem sosednje stavbe iz 157. člena OPN Krško obsega vse stavbe v soseščini oziroma naselju in ne zgolj stavbe, ki neposredno mejijo na zemljišče, kjer se predvideva gradnja nove stavbe. Ob tožnikovi razlagi bi lahko zgolj ena stavba določala merilo za dopustno etažiranost nove stavbe. Namen določanja zunanjega izgleda novih stavb in njihovih gabaritev je v tem, da se zaščiti enoten izgled (ter s tem tudi kakovost bivanja) nekega naselja oziroma soseske.

20.Tožnik prav tako neutemeljeno zatrjuje bistvene kršitve določb postopka, saj so mu bila v izvedenem upravnem postopku predstavljena vsa relevantna dejstva, na katerih je upravni organ sprejel svojo odločitev. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da se je tožnik do vseh dejstev imel možnost opredeliti, saj so mu bile vse vloge stranskih udeleženk posredovane v izjasnitev, izvedena pa je bila tudi javna obravnava, na kateri je bil tožnik prisoten (preko svojega pooblaščenca). Svojo možnost izjave je v postopku tudi izkoristil in je v postopku predložil svojo študijo o osončenju ter podal svoje materialnopravno stališče glede dovoljene etažiranosti predvidene stanovanjske hiše. Na predloženo študijo je upravni organ nenazadnje oprl svojo končno odločitev. Tožnik se je torej udeleževal izvedenega ugotovitvenega postopka, prav tako sta mu bili zagotovljeni pravica izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravica izpodbijati ugotovitve in navedbe organa ter nasprotnih strank. Tožnik v tožbi sicer niti ne pojasni do katerega dejstva se naj ne bi mogel opredeliti. Tudi druge zatrjevane procesne kršitve ostajajo na ravni pavšalnosti, tako tožnik neutemeljeno zatrjuje, da upravni organ ni obrazloženo zavrnil njegovih dokaznih predlogov (zaslišanje tožnika, postavitev izvedenca gradbene stroke in ogled na kraju samem), čeprav iz same izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prav vse tožnikove dokaze obrazloženo zavrnil (iz bistveno podobnih razlogov kot je izvedbo teh dokazov zavrnilo tudi sodišče v tem upravnem sporu).

21.Sodišče glede na povedano ugotavlja, da je upravni organ, tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski, pravilno in zakonito izvedel ugotovitveni postopek, v katerem je preveril vse bistvene okoliščine in pridobil vsa potrebna mnenja za izdajo gradbenega dovoljenja za predvideni objekt. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Toženka je pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo, vključno z uporabo določb OPN Krško. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. in III. točki izreka

22.Odločitev o stroških postopka, ki so jih priglasili tožniki, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Po tej določbi trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ob upoštevanju, da je sodišče tožbo zavrnilo, da tožena stranka stroškov postopka ni priglasila, da pa so stroške priglasili tožniki, je sodišče odločilo, da jih krijejo sami.

23.ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz 19. člena ZUS-1, kot sta stranki z interesom. Glede tega je treba, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP).

24.Upoštevajoč navedeno je sodišče strankama z interesom priznalo za odgovor na tožbo 500 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT, 1. točka tar. št. 34), udeležbo na naroku 500 točk (3. točka tar. št. 34), povečano za 10 % na podlagi prvega odstavka 7. člena OT, torej skupno 1100 točk. Priznalo je še 2 % oziroma 22 točk za materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) in za odsotnost iz pisarne 120 točk (četrti odstavek 6. člena OT), skupaj 1.242 točk po OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 745,20 EUR, povečano za 22 % DDV (pooblaščenec strank z interesom je zavezanec za DDV) pa 909,14 EUR. Dodatno je sodišče strankam z interesom priznalo še povračilo stroškov kilometrine v višini 86,00 EUR in parkirnine 2,00 EUR (10. člen OT; na povračilo stroškov se DDV ne obračunava). Sodišče pa je zavrnilo povračilo priglašenih stroškov posveta s stranko, pregleda listin in dokumentacije ter sporočila sodišču, saj so te postavke predmet povračila le, če se izvedejo samostojno, drugače pa so vključene v druge postavke (pojasnilo k tar. št. 43 OT). Skupni prisojeni znesek stroškov postopka 997,14 EUR mora tožnik strankama z interesom povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega izpolnitvenega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ).

-------------------------------

1Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 3/2021 z dne 1. 3. 2023.

2Glej: Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 274.

3Takšna je uveljavljena sodna praksa Upravnega sodišča, glej npr. sodbo III U 150/2020 z dne 21. 1. 2022.

4Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-741/12 z dne 2. 7. 2015.

5Glej npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 625/2024 z dne 23. 4. 2024.