Jedro

V primeru prisilne poravnave gre za predlagalni postopek. V fazi odločanja o začetku postopka tako (praviloma) še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka z drugimi udeleženci (upniki). Ker je nadzorna funkcija sodišča v teh postopkih omejena, pa je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo (tudi) upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da predlog temelji na nepravilnih in / ali neresničnih podatkih, pri čemer je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki to zatrjuje, v konkretnem primeru na pritožnici.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom A., d. o. o., matična številka: ..., davčna številka: ... (I. točka izreka), za upravitelja imenovalo B. B. (II. točka izreka) ter ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: Poslovno svetovanje B. B. s. p., matična številka: ... (III. točka izreka).

2. Zoper sklep v celoti se je pritožila upnica Banka d. d., ki je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in predlog za prisilno poravnavo zavrže oziroma podredno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Na pritožbo so odgovorili upniki, predlagatelji postopka prisilne poravnave. V odgovoru na pritožbo so prerekali vse pritožbene navedbe, v kolikor se z njimi izrecno niso strinjali. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za upniško prisilno poravnavo, saj je predlog za prisilno poravnavo vložilo sedem upnikov1, za katere pritožnica Banka d. d. v pritožbi trdi, da nimajo aktivne legitimacije, saj niso niti vsak zase niti vsi skupaj imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20% vseh finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika.

6. Sodišče ob odločanju o predlogu za začetek postopka prisilne poravnave, ki ga vložijo upniki (221.j člen ZFPPIPP), ni dolžno vsebinsko presojati posameznih dejanskih predpostavk iz predloga in priloženih prilog. To pomeni, da ne preizkuša in s tem ne presoja pravilnosti in resničnosti posameznih navedb in postavk v predlogu in listinah, ki jih je treba priložiti k predlogu za začetek prisilne poravnave. Do teh predpostavk se je dolžno opredeliti samo v primeru konkretiziranih in dokazno podprtih ugovorov oziroma navedb. Neutemeljena je zato pritožba v delu, v katerem očita sodišču prve stopnje procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, s tem ko trdi, da sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni pregledalo vsebine revizorjevega poročila, ki so ga upniki predlagatelji priložili svojemu predlogu za prisilno poravnavo, da izpodbijani sklep nima nobene obrazložitve glede tega, kakšen je skupni znesek finančnih terjatev predlagateljev do dolžnika ter da se sodišče ne sklicuje na revizorjevo poročilo oz. drug dokument, kjer bi bilo to razvidno.

7. V primeru prisilne poravnave gre za predlagalni postopek. V fazi odločanja o začetku postopka tako (praviloma) še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka z drugimi udeleženci (upniki). Ker je nadzorna funkcija sodišča v teh postopkih omejena, pa je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo (tudi) upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da predlog temelji na nepravilnih in / ali neresničnih podatkih, pri čemer je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki to zatrjuje, v konkretnem primeru na pritožnici.

8. V svoji pritožbi je upnica Banka d. d. podala naslednje ugovore, ki se nanašajo predvsem na aktivno legitimacijo upnikov predlagateljev, in sicer je trdila, da iz revizijskega poročila, ki je predloženo predlogu za prisilno poravnavo, izhaja, da: - je skupni znesek finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem letnem poročilu dolžnika za poslovno leto na dan 31. 12. 2022 znašal 4.166.471,67 EUR; - je skupna vrednost finančnih obveznosti dolžnika do (prvo navedenega) predlagatelja C. d. o. o., L. na dan 31. 12. 2022 392.617,29 EUR, kar je 9,4%; - so imeli upniki predlagatelji D. d. o. o., Gradbena dela E. E. s. p., F. F. – MM in A. Nepremičnine na dan 31. 12. 2022 do dolžnika poslovne obveznosti v višini 274.829,49 EUR, upnika predlagatelja G. d. o. o. in H. d. o. o. pa na dan 20. 2. 2023 poslovne obveznosti do dolžnika v višini 178.775,37 EUR, vse te poslovne obveznosti v skupni vrednosti 453.604,86 EUR pa so bile nato 20. 2. 2023 s posojilnimi pogodbami spremenjene v finančne obveznosti; in - je znašal delež vseh zgoraj navedenih obveznosti upnikov predlagateljev do dolžnika (skupaj torej 274.829,49 EUR + 178.775,37 EUR + 392.617,29 EUR) 846.222,15 EUR v skupnem znesku finančnih obveznosti po stanju na dan 31. 12. 2022 20,31%, kar pa pomeni, da delež finančnih obveznosti upnikov predlagateljev ni bil izračunan po stanju na enak presečni dan zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika (druga alineja 2. točke tretjega odstavka 221.j člena ZFPPIPP) oziroma je bil izračunan napačno, saj so upniki D. d. o. o., Gradbena dela E. E. s. p., F. F. – MM, A. Nepremičnine in G. d. o. o. svoje poslovne obveznosti do dolžnika konvertirali v finančne obveznosti na dan 20. 2. 2023, zato deleža ni mogoče izračunati tako, da se primerja te obveznosti s stanjem vseh finančnih obveznosti na drugačen datum tj. na dan 31. 12. 2022, ne da bi se pred tem prištele finančne obveznosti navedenih upnikov, ki so imele v času na dan 31. 12. 2022 drugačno pravno naravo (bile so poslovne obveznosti) oziroma jih niti še ni bilo. Poleg tega je pritožnica izpostavljala, da so predlagatelji prisilne poravnave lahko le tisti upniki, ki so imeli obveznosti s pravno naravo finančnih obveznosti že v času njihovega nastanka ter da obveznost pravne narave ne more spreminjati. Povedano drugače po stališču pritožbe so lahko upniki predlagatelji postopka prisilne poravnave le tisti imetniki finančnih terjatev, ki so bile to po svoji naravi že od vsega začetka, ne pa tudi upniki, ki so svoje poslovne terjatve do dolžnika konvertirali v finančne terjatve. Na koncu je trdila še, da družbi D. d. o. o. in A. nepremičnine d. o. o. sploh nista upnika dolžnika, ampak sta njegova dolžnika, saj je sodišče v izvršilnem postopku, ki ga vodi pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod I 67/2023 dovolilo na predlog pritožnice izvršbo na denarnih terjatvah, ki jih ima dolžnik do navedenih dveh družb kot svojih dolžnikov.

9. Tudi v postopku upniške prisilne poravnave morajo biti izpolnjene določene procesne predpostavke, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Odsotnost le-teh pritožnica konkretizirano zatrjuje z zgoraj izpostavljenimi trditvami, s katerimi trdi, da upniki predlagatelji niso upravičeni predlagati upniške prisilne poravnave, saj ne izpolnjuje pogojev po 221.j členu ZFPPIPP (niso imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika).

10. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). V novem postopku naj se sodišče prve stopnje pred ponovno odločitvijo o predlogu upnikov za prisilno poravnavo najprej opredeli do pritožbeno izpostavljenih dejstev ter pravnih naziranj povezanih z aktivno legitimacijo predlagateljev za vložitev predloga za prisilno poravnavo.

1 Postopek prisilne poravnave so skladno z določbo 221.j člena ZFPPIPP upravičeni predlagati tudi upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika.