Jedro

Dopustno je, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 2. 10. 2014 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 3. 11. 2014 temveč je trajalo do 27. 9. 2015 (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnico za obdobje od 3. 11. 2014 do 27. 9. 2015 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevajoč bruto plačo, ki bi jo tožnica prejela izplačano, če bi v istem obdobju delala na delovnem mestu referent III, od tako obračunanih zneskov plačati dajatve in tožnici izplačati neto znesek mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 19. dne v mesecu, za pretekli mesec (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 6.198,00 EUR bruto, plačati od tako obračunanega bruto zneska prispevke in davke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila. V presežku za razliko med prisojenim in vtoževanim zneskom denarnega povračila v višini 18.594,00 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in da je tožnici dolžna povrniti stroške postopka v znesku 2.261,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bilo v prvotnem postopku na prvi stopnji dejansko stanje bolj temeljito raziskano in vsestransko razjasnjeno in so bili vsi dokazi, ki so jih predlagale stranke, še dodatno preverjeni s strani sodišča na podlagi določbe 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in takrat je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da poslovni razlog za odpoved obstaja in da je bila odpoved zakonita. Po mnenju tožene stranke je bila določba 34. člena ZDSS-1 uporabljena povsem pravilno in skladno s tedaj uveljavljeno sodno prakso glede preiskovalnega načela v individualnih delovnih sporih. Sodišče na podlagi 34. člena ZDSS-1 dejansko ni pridobilo kakšnih drugih dokazov, kot pa listine, ki jih je na tak ali drugačen način ustvaril delodajalec in katere so zgolj dodatno potrjevale predhodno predložene listine. Če je tožena stranka na zahtevo sodišča predložila tudi pisne liste, iz katerih je izhajal upad prometa in slabši poslovni rezultat kot prejšnja leta, so te listine zgolj dodatno potrjevale izpovedbo direktorja o upadu prometa in niso bile ključni dokaz za kakšno pravno relevantno dejstvo v sporu. Četudi sodišče ne upošteva listin, ki so bile predložene na zahtevo sodišča, skladno z napotili Vrhovnega sodišča RS, ni nobenega razloga, da glede upada prometa, manjšega števila strank, reorganizacije poslovnega procesa in obstoj poslovnega razloga, ne bi verjelo direktorju in pričam, ki so precej natančno opisali slabšanje poslovnih rezultatov in reorganizacijo poslovnega procesa. Delodajalec ima pravico organizirati delovni proces na način, kot sam oceni, da je najbolj primeren, in sodišče nima pravice presojati ali je poslovni proces v podjetju organiziran pravilno ali ne. Sodišče v sodbi ni zaključilo, da je bil poslovni razlog navidezen ali da je posledica kršitve prepovedi diskriminacije. Naknadno predloženi spis iz programa FORM - NET je zgolj dodatno pojasnjeval razpredelnico, iz katere so bili razvidni prihodki tožene stranke. Tudi podatki iz letnih poročil, ki so bili javno objavljeni na AJPES in so zato splošno znano dejstvo, so zgolj dodatno potrjevali, da so se poslovni rezultati tožene stranke slabšali. Če se je sodišče hotelo še dodatno prepričati z izvajanjem dokazov po 34. členu ZDSS-1, pa se očitno po novi praksi ne bi smelo, to ne pomeni, da mora zaradi tega sodišče ugotoviti drugačno dejansko stanje. Sodišče ima ne glede na določbo 34. člena ZDSS-1, še vedno pravico do proste presoje dokazov v smislu določbe 8. člena ZPP.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na izpoved direktorja in ostalih prič v zvezi z upadom prometa. Tako direktor kot priče so izpovedale, da je promet padal že nekaj časa, že nekaj zadnjih let in niso dali nobenega konkretnega pojasnila, zakaj naj bi upad prometa ravno, ko so tožnici odpovedali pogodbo, dosegel takšno točko, da je bila potrebna odpoved. Tožnica še pripominja, da v delovnem sporu velja razpravno načelo, v skladu s katerim mora stranka zatrjevati vsa relevantna dejstva in tega trditvenega bremena ne more nadomestiti z izpovedbami prič.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, in sicer: - tožnica je od 1. 1. 2011 imela pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za delovno mesto referent III in jo je tožena stranka dne 1. 9. 2014 obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - dne 2. 10. 2014 je tožena stranka podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in v odpovedi navedla, da se tožnici odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da gre za utemeljen razlog - izgubo poslovnih partnerjev, za izgubo prometa in da te okoliščine predstavljajo utemeljen razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 3. 11. 2014. 7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pogodbo o zaposlitvi je mogoče odpovedati le, če je razlog za odpoved resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pod pogojem iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Obstoj poslovnega razloga mora dokazati delodajalec, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora biti podan v pisni obliki in v njej mora biti obrazložen dejanski odpovedni razlog. Bistveno za opredelitev poslovnega razloga je, da gre za razloge na strani delodajalca in so ti povezani z njegovim poslovanjem, organizacijo, tehnologijo, spremembami in težavami v zvezi s tem, s potrebo po racionalizaciji modernizacij dela, ne smejo pa biti povezani z osebo delavca ali biti v zvezi z ravnanjem in sposobnostmi konkretnega delavca.

8. Dopustno je, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Organizacijski razlog je zakonski, abstraktni termin, ki ga mora delodajalec napolniti s konkretnimi dejanskimi okoliščinami, ki utemeljujejo prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa v odpovedi ni navedla dejanskih in konkretnih okoliščin, zaradi katerih je prenehala potreba po delu tožnice. V odgovoru na tožbo z dne 24. 11. 2014 se je tožena stranka sklicevala na upad prometa v letu 2014 glede na predhodna leta in v tabeli številčno prikazala obseg prometa od leta 2010 do leta 2014 (upad obsega prometa) in število tehničnih pregledov v letu 2013 in 2014 (ki je prav tako upadlo). Predložila je tudi tabelo, iz katere so razvidni prihodki od tehničnih pregledov A. od oktobra 2009 do oktobra 2014. Tožnica pa je v pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 26. 1. 2015, oporekala navedbam tožene stranke o zmanjšanju prometa v enoti A.. Zatrjevala je, da upad števila tehničnih pregledov ne more biti razlog za prenehanje potreb po opravljanju njenega dela referentke, glede na to, da so tehnične preglede opravljali pregledniki. Sama pa je vodila različne upravne postopke v zvezi z registracijo vozil, prenosom lastninske pravice na vozilih in sklepala zavarovanja. Navedena opravila niso bila vezana na izvedbo tehničnega pregleda, zato upad števila tehničnih pregledov ne pomeni tudi prenehanja potreb po opravljanju dela referenta. Tožena stranka na vlogo tožnice ni odgovorila in ni prerekala trditev tožnice.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da je bila določba 34. člena ZDSS-1 uporabljena pravilno in skladno s tedaj veljavno sodno prakso glede preiskovalnega načela v individualnih delovnih sporih. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče RS v primeru spora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati določbo 84. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu, tj. da mora v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstoj odpovednega razloga oziroma nasploh pogojev za zakonitost odpovedi dokazati delodajalec in zato taka ureditev v teh sporih praktično izključuje določbo ZDSS-1 o izvajanju dokazov po uradni dolžnosti zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v korist delodajalca oziroma v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

10. Dolžnost strank je, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev, zato določba prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Zato bi morala tožena stranka, že glede na običajno skrbnost postopanja v sodnem postopku, predložiti listinske dokaze o finančnem poslovanju v potrditev svojih navedb o obstoju utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če tega stranka ne naredi, ne more trditvnega bremena nadomestiti z izpovedmi prič, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na izpovedi direktorja in prič, ki bi naj natančno opisale slabšanje poslovnih rezultatov in reorganizacijo poslovnega procesa.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je bil na prvem naroku za glavno obravnavo navzoč le direktor tožene stranke, ki kot prava nevešča oseba ni bil seznanjen s pravnim pojmom prekluzije, in ga sodišče ni opozorilo na prekluzijo. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, iz pooblastila odvetniški pisarni tožene stranke v predmetni zadevi izhaja, da jo je tožena stranka (njen direktor) pooblastila za zastopanje že 17. 11. 2014. Direktor tožene stranke je bil očitno prepričan, da je kot zakoniti zastopnik sam sposoben zastopati toženo stranko na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo, zato se tožena stranka ne more uspešno sklicevati, da je njen direktor prava nevešča oseba, ki mu niso bile poznane posledice prekluzije, saj je imela tožena stranka že takrat za zastopanje pooblaščeno odvetniški pisarno.

12. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj ne verjame toženi stranki, da bi sama predložila verodostojne dokaze oziroma listine, ki bi izkazovale v odpovedi zatrjevan odpovedni razlog, tj. upad prometa oziroma zmanjšanje števila strank, če ne bi teh listin sodišče zahtevalo po uradni dolžnosti. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, v točkah 33 in 34, se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

13. Tožnica je trdila, da delo referentka III ni bilo vezano na tehnične preglede vozil, saj vse stranke, ki so prihajale k referentom, niso opravljali tehničnih pregledov. Referenti so opravljali delo v zvezi z registracijo vozil, s ponovno registracijo vozila, z odjavo vozil iz prometa in vodili druge upravne postopke, zato zmanjšano število tehničnih pregledov ni vplivalo na prenehanje potreb po njenem delu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

14. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na druge pritožbene navedbe, ki za odločitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo), ker z njim ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve.