Jedro

Prostorski izvedbeni akti, ki so ostali v veljavi po 170. členu ZUreP-1, so hkrati akti, s katerimi je ugotovljena javna korist za razlastitev, če gre za posege, za gradnjo katerih se zemljišča pridobijo na podlagi razlastitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.4.2005, s katero je odpravila odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 15.12.2004, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. S prvostopno odločbo je prvostopni organ zavrnil predlog Republike Slovenije, ki jo v tem postopku zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije (v tem sporu prizadete stranke), za izdajo odločbe o začetku postopka razlastitve za nepremičnini s parc. št. 33 in 35 k.o..., last tožeče stranke; ter tudi predlog, da po nujnem postopku v skladu s 104. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) odloči o razlastitvi nepremičnin oziroma o odvzemu lastninske pravice na nepremičninah in pridobitvi posesti v korist Republike Slovenije ter predlaga izbris zaznambe postopka razlastitve in vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah pri pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču v korist Republike Slovenije (2. točka izreka). Zavrnil je tudi predlog Republike Slovenije, da odloči o odškodnini oziroma o nadomestilu, ali napoti stranko na sodišče za odmero odškodnine v nepravdnem postopku (3. točka izreka).

Prvostopno sodišče je enako kot pred njim tožena stranka ugotovilo, da je v obravnavanem primeru pravna podlaga za uvedbo razlastitvenega postopka podana v 3. odstavku 93. člena ZUreP-1, ker sta obravnavani nepremičnini navedeni v državnem lokacijskem načrtu, in sicer v 3. členu Uredbe o lokacijskem načrtu za gradnjo enostranskega spremljajočega objekta tipa 2 na AC odseku Š. - V. (Uradni list RS, št. 109/02, v nadaljevanju Uredba), ki je ostala v veljavi na podlagi 2. odstavka 170. člena ZUreP-1, s čemer je ugotovljena javna korist za gradnjo na teh nepremičninah. Iz odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 25.3.2004, o parcelaciji je razvidno, da sta iz parcel št. 80 in 81 k.o..., ki sta bili ukinjeni, nastali tudi parceli 33 in 35 k.o..., ki sta predmet razlastitve v tem postopku. Prvostopno sodišče je tudi ocenilo, da ne gre za kolizijo med ZUreP-1 in Zakonom o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocest (ZUDVGA), kot v tožbi zmotno zatrjuje tožnik, saj se postopek razlastitve uvede in vodi na podlagi ZUreP-1 in tudi ZUDVGA, ki v 1. členu med drugim določa, da se postopki za pridobitev nepremičnin vodijo po predpisih s področja razlastitve. Razlastitev sedaj ureja ZUreP-1, pred njegovo uveljavitvijo pa je bila podlaga za razlastitev v Zakonu o stavbnih zemljiščih (ZSZ). Zato ni podlage za sklepanje, da prostorski izvedbeni načrt, ki po določbah ZUreP-1 ostane v veljavi, glede razlastitve nima enakega pravnega učinka kot ga bodo imeli izvedbeni načrti, sprejeti na podlagi ZUreP-1. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka, in sicer na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da javna korist, ki je po določbi 93. člena ZUreP-1 pogoj za uvedbo postopka razlastitve, v tem primeru ni izkazana. Izkazana bi bila le, če so nepremičnine predvidene za razlastitev v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Državni oziroma občinski lokacijski načrt na podlagi določb ZUreP-1 še ni sprejet, zato je sklicevanje prvostopnega sodišča, da je v obravnavani zadevi podlaga za razlastitev v ZUDVGA ter na tej podlagi izdane Uredbe o lokacijskem načrtu, nepravilno. ZUreP-1 res določa, da je podlaga za razlastitev lahko določena tudi v drugih zakonih in ne samo v ZUreP-1, vendar tožnik meni, da je navedeni zakon pravzaprav le tehnični zakon in zato ne more biti podlaga za razlastitev. ZUDVGA v 1. členu le navaja, da se postopki za pridobitev nepremičnine vodijo po predpisih s področja razlastitve, to pa je po določbah ZUreP-1, po katerem morajo biti razlastitve predvidene v državnem ali občinskem lokacijskem načrtu. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je lokacijski načrt, ki ni bil sprejet po določbah ZUreP-1, lahko pravni temelj razlastitve, saj v njegovih predhodnih določbah ni določbe o tem, da se veljavni lokacijski načrti opredeljujejo kot veljavni pravni temelj razlastitve.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot sta tožniku pravilno pojasnila že prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka, je v 3. odstavku 93. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/2002, 1/2003 - popr. in 58/2003 - ZZK-1) določeno, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja iz 1. odstavka tega člena, izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Po 92. členu ZUreP-1 je namreč razlastitev dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (2. odstavek).

Za obravnavani nepremičnini ni sporno, da sta navedeni v Uredbi, ki še vedno velja. To veljavnost ji je dala določba 2. odstavka 170. člena ZUreP-1, ki določa, da po uveljavitvi ZUreP-1 ostanejo v veljavi vsi prostorski izvedbeni načrti, sprejeti na podlagi 41. člena in 45.a do 45.j člena ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in 26/90 ter Uradni list RS, št. 3/91-I, 18/93, 71/93, 44/97 in 9/01), ki je veljal do uveljavitve ZUreP-1. Obravnavana Uredba pa je bila sprejeta na podlagi 3. odstavka 41. in 45.j člena ZUN. Takšni prostorski izvedbeni akti so na podlagi navedene določbe ostali v veljavi in imajo enako pravno veljavo in pravne posledice, kot jih bodo imeli akti, ki bodo sprejeti na podlagi ZUreP-1. To pa zato, ker je že 2. odstavek 22. člena ZSZ (Uradni list RS, št. 44/97), ki je pred ZUreP-1 urejal razlastitev, določal, da je javna korist izkazana, če je razlastitev nepremičnine potrebna zaradi gradnje objektov javne infrastrukture ali objektov za potrebe obrambe, kadar tako gradnjo določa prostorski izvedbeni načrt. Da je avtocesta oziroma spremljajoči objekti za avtocesto objekt javne infrastrukture pa je izhajalo iz 3. člena ZSZ.

Ker sta torej v Uredbi, ki je ostala v veljavi na podlagi 2. odstavka 170. člena ZUreP-1, navedeni tudi obravnavani parceli, je s to Uredbo zanju ugotovljena javna korist za gradnjo (3. odstavek 93. člena ZUreP-1), s čemer je podana tudi pravna podlaga za razlastitev, kakršno določa 92. člen v zvezi s 3. odstavkom 93. člena ZUreP-1. Zato je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče v obravnavanem primeru svojo odločitev pravilno oprlo na dejansko stanje, ki ga je po njegovi presoji pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi, ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.