Jedro

V avtomobilu speči tožnik sicer ni zaznal, da so v vozilo vstopili voznik in dva sopotnika, vendar mu ni mogoče slediti, da se zaradi spanca ni uspel ubraniti vožnje z vinjenim voznikom in se pripeti z varnostnim pasom, saj se je z zaužitim alkoholom in zaradi utrujenosti (čez dan je fizično delal pri postavljanju bazena) sam spravil v stanje, v katerem za svojo varnost ni bil sposoben poskrbeti. V takih okoliščinah mu ni mogoče slediti, da ni prispeval k nastanku škode in izključiti pravila o deljeni odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 19.647,10 EUR nadomesti z zneskom 23.147,10 EUR in znesek 944,47 EUR z zneskom 1.406,85 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 139,06 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Za škodo, ki jo je tožnik utrpel kot sopotnik v nesreči z vozilom, zavarovanim pri toženi stranki, je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 19.647,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Že pred pravdo je tožeča stranka tožniku plačala 26.700,00 EUR odškodnine, kar valorizirano na dan zaključka glavne obravnave znaša 26.902,90 EUR. Kar je tožnik zahteval več, je bilo zavrnjeno. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 944,47 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku po temelju ugodeno v celoti, odškodnina pa zvišana. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ocenjuje, da tožnik k nastali škodi ni prispeval. Pritrjuje ugotovitvi, da je tožnik videl, da voznik pije tudi alkoholne pijače, ni pa videl in vedel koliko alkohola je zaužil. Tega ni mogel vedeti, ker je predčasno odšel spat v avtomobil, kjer je zaradi utrujenosti legel in zaspal. Preden so odšli v drugi lokal, so se pogovarjali, da bodo šli domov s taksijem, vendar je voznik A. G. kasneje S. L. prepričal v nasprotno. Tožnik bi imel zmožnost zavestno odločiti o vožnji z voznikom G. samo, če bi ga ob prihodu v avto zbudili. Tudi varnostni pas bi imel možnost uporabiti samo v primeru, da bi ga zbudili. Vpliv alkohola na nastanek prometne nesreče ni izkazan. Voznik je kot vzrok prometne nesreče navajal prehod divjadi čez cesto. Tudi iz kazenske sodbe se vzročna zveza med prometno nesrečo in stopnjo voznikove alkoholiziranosti ni ugotavljala. Tudi če bi tožnik pristal na vožnjo z G., ga to zaradi odsotnosti vzročne zveze ne more bremeniti. Priča N. D. voznikove alkoholiziranosti ni zaznala – po njeni izpovedbi je vozil normalno in ga ni zanašalo. Za telesne bolečine in nevšečnosti priznano odškodnino označuje za prenizko. Pritrjuje ugotovitvi, da bo tožnik telesne bolečine trpel tudi v bodoče. Opozarja na ugotovitev izvedenca, da tekom let lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja ter da bo občasna fizikalna terapija potrebna tudi v bodoče. Pričakovati je zgodnejše spremembe v ledvenem predelu hrbtenice zaradi obrabe. Za telesne bolečine in nevšečnosti priznano odškodnino v višini 25.000,00 EUR ocenjuje za prenizko in meni, da ugotovljena dejstva utemeljujejo odškodnino v višini 38.000,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je skupaj z voznikom A. G. in S. L. posedal in pil alkoholne pijače v prvih treh lokalih. V zadnjem – četrtem lokalu – ni bil in ni videl kaj voznik G. v tem lokalu pije oziroma počne. Po odhodu iz tretjega lokala je šel spat v avto. Ker je že pred tem videl, da G. pije pivo in žgano pijačo, ni mogoče slediti pritožbi, da se nevarnosti vožnje z G. ni zavedal. Očitno je bil G. opit že v tretjem lokalu (prvem lokalu v S.), saj je S. L. izpovedal, da so se že v tem lokalu, torej v tožnikovi navzočnosti pogovarjali, da bi odšli domov s taksijem, vendar je bil G. prepričljiv, da je za vožnjo sposoben. Od povprečno skrbnega človeka je pričakovati, da bo v takih okoliščinah presodil, da je vožnja nevarna. V takih primerih se v sodni praksi upošteva oškodovančev prispevek k nastali škodi (171. čl. Obligacijskega zakonika).

5. Ni mogoče slediti pritožniku, da se nevarne vožnje z vinjenim voznikom ni mogel ubraniti in da tudi varnostnega pasu ni mogel uporabiti, ker se ob prihodu voznika G. in sopotnikov (L. in D.) v avto ni prebudil. Ker je bil tožnik, preden je šel v avtomobil spat, z voznikom in L. kar v treh gostinskih lokalih in videl, da voznik pije alkoholne pijače, bi moral biti pozoren na svojo varnost in za svoj prevoz domov poskrbeti že preden je šel v avto spat. Ker je tudi D. izpovedala, da se ob tem, ko je skupaj z voznikom G. in L. prišla v avto, tožnik ni zbudil, kljub temu, da se je stisnila na zadnji sedež (poleg ležečega tožnika), je nedvomno res, da se tožnik ob začetku vožnje ni zavestno odločil, da se pelje z voznikom in da takrat tudi varnostnega pasu ni mogel pripeti. Vendar pa bi za vse to moral poskrbeti že pred tem. Mogel in moral bi predvideti, da bo bodo odšli z istim vozilom, kot so se pred tem že vso noč vozili po lokalih - z vozilom v katerem je spal. Moral bi biti kritičen do svojega stanja in predvideti tudi možnost, da se zaradi spanca pred začetkom vožnje ne bo mogel privezati z varnostnim pasom. Ob prihodu treh ljudi v avtomobil, v katerem je spal, ob tem, da je sopotnica sedla celo k njemu na zadnji sedež, bi bilo pričakovati, da se bo zbudil in dojel dogajanje okrog sebe. Ker tega ni zaznal, je očitno, da se je z zaužitim alkoholom in zaradi utrujenosti (čez dan je fizično delal pri postavljanju bazena) sam spravil v stanje, v katerem za svojo varnost ni bil sposoben poskrbeti. V takih okoliščinah pa ni mogoče slediti tožniku, da ni prispeval k nastanku škode in izključiti pravila o deljeni odgovornosti in tožnikovem prispevku k nastali škodi (prvi odstavek 171. čl. in tretji odstavek 153. čl. Obligacijskega zakonika). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnikov 30 % prispevek k nastali škodi pravilno ovrednoten.

6. Pri obravnavi tožnikovega zahtevka je sodišče vezano na kazensko sodno, s katero je voznik A. G. obsojen (14. čl. ZPP). S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 15449/2012 z dne 7.11.2013 je bil G. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ker je kršil Zakon o pravilih cestnega prometa (ZprCP) s tem, da je v krvi imel 0,74 g/kg alkohola in s tem, da v levem ovinku ni vozil v ustrezni oddaljenosti od desnega roba vozišča in je z vozilom zapeljal čez bankino desnega roba vozišča po obcestnem gozdnatem območju navzdol, kjer je vozilo pričelo nekontrolirano drseti, trčilo v drevo in se odbilo, pri tem pa je prišlo do delnega prevračanja in kotaljenja, pri čemer je iz vozila vrglo tožnika, ki je utrpel hude telesne poškodbe. Na ugotovitev kazenskega sodišča, da je vzrok nesreče tožnikova kršitev cestno prometnih predpisov (alkoholiziranost, vožnja v neustrezni oddaljenosti od desnega roba vozišča), je to sodišče vezano. Izpoved N. D., da voznik navzven ni kazal znakov alkoholiziranosti, ni pomembna. Enako velja za trditev, da ne obstaja vzročna zveza med stopnjo voznikove alkoholiziranosti in prometno nesrečo, saj je s sodbo ugotovljena medsebojna povezanost voznikove alkoholiziranosti in tožnikovih hudih telesnih poškodb. Da bi do nastanka škode prišlo zaradi kakšnega zunanjega, samostojnega vzroka, da torej voznikova alkoholiziranost na nastanek škode ni vplivala, tožnik ni izkazal. Pritožnik sam navaja, da je voznik (obdolženec) prečkanje srne omenjal že v kazenskem postopku, pa to dejstvo med vzroki prometne nesreče v izreku sodbe ni omenjeno.

7. Višini za telesne bolečine in nevšečnosti prisojene odškodnine pritožnik oporeka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Izpostavlja intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter številne nevšečnosti, ki so ga spremljale, pa tudi dejstvo, da ga bodo bolečine in nevšečnosti (bodoče terapije) spremljale tudi v bodoče. Ocenjuje, da je za telesne bolečine in nevšečnosti določena odškodnina prenizka. Za telesne bolečine in nevšečnosti določena odškodnina predstavlja dobrih 25 povprečnih neto plač. Glede na tožnikove individualne značilnosti, zlasti mladost (v času škodnega dogodka je bil star 22 let) in dejstvo, da bo lahke telesne bolečine občasno trpel tudi v bodoče in da bo tudi v bodoče imel nevšečnosti (z izvajanjem fizioterapij), se po sodišču prve stopnje določena odškodnina pokaže za prenizko. Tudi v sodni praksi se obdobje, v katerem bo oškodovanec v bodoče trpel (bodoče bolečine in nevšečnosti), vrednoti kot dejavnik, ki vpliva na višino odškodnine. Upoštevajoč dejstvo, da je bil v škodnem dogodku prizadet tožnikov kostno mišični sistem, dihala, obtočila, živčevje (politravma), so bolečine izvirale iz različnih virov in v času zdravljenja tožnikove sposobnosti hromile na več področjih. Tudi nevšečnosti so bile za tožnika, ki ni funkcioniral na več področjih svoje biti, zelo neprijetne in njegova odvisnost od tuje pomoči velika. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da primerno satisfakcijo za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja in jih bo trpel tudi v bodoče, predstavlja denarna odškodnina v višini 30.000,00 EUR in ne zgolj 25.000,00 EUR, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Ker je tožnikov prispevek k nastali škodi 30 %, je odškodnino za škodo, ki jo je pritožbeno sodišče ovrednotilo za 5.000,00 EUR više kot prvostopenjsko sodišče, treba povišati za 3.500,00 EUR (70 % od 5.000,00 EUR). S takó določeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti sta ustrezno upoštevani temeljni načeli, ki ju 179. čl. Obligacijskega zakonika predpisuje kot podlago za napolnitev pravnega standarda pravična denarna odškodnina. Tudi primerjava odškodnine, določene za celotno škodo (71.500,00 EUR), z odškodninami za podobno škodo pokaže, da sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine po spremembi odločitve ustrezno upoštevani in posledično za nastalo škodo določena odškodnina ustrezno umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 358. čl. ZPP.

8. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Uspeh tožeče stranke, ki je s tožbo uveljavljala 46.00,00 EUR odškodnine in tekom postopka zahtevek povišala na 59.000,00 EUR, uspela pa v višini 23.147,10 EUR, je 45 %. Tožeči stranki je v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 3.581,30 EUR stroškov (specifikacija je razvidna iz 70. točke prvostopenjske sodbe), upravičena pa je do povrnitve 1.611,45 EUR. Toženi stranki je v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 371,97 EUR stroškov (specifikacija je razvidna iz 73. točke prvostopenjske sodbe), glede na uspeh pa je upravičena do povrnitve 204,60 EUR. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.406,85 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

9. Uspeh strank v pritožbenem postopku je merilo za odločitev o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka je izpodbijala odločitev v višini 19.950,00 EUR, uspela pa v višini 3.500,00 EUR, kar je 17 % uspeh. V pritožbenem postopku so ji nastali stroški s sestavo pritožbe (tar. št. 3210 Odvetniške tarife) v višini 670,40 EUR in 147,40 EUR DDV, skupaj 817,80 EUR stroškov. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 139,06 EUR stroškov pritožbenega postopka.

10. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 889/2015 prenesena iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.