Jedro

Toženka je tožniku v spornem obdobju brez pravne podlage obračunavala nižjo osnovno mesečno plačo od plače, dogovorjene in določene v pogodbi o zaposlitvi, saj toženka ni dokazala obstoja dogovora o nižji plači. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo terjatev iz naslova razlike v plači.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku za obdobje od 1. 2. 2013 do 28. 3. 2014 obračuna bruto razlike v plači v skupnem znesku 2.154,27 EUR, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega neto zneska, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V presežku (za plačilo celotnih bruto zneskov brez odredbe davkov in prispevkov ter zahtevanih zamudnih obresti za čas pred 16. dnem v mesecu) je zahtevek zavrnilo (I. tč. izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača odpravnino 1.573,20 EUR neto s pp (II. tč. izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2013 v znesku 783,66 EUR, od tega zneska odvede davek in tožniku izplača razliko med vsoto pripadajočega neto zneska in zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas 2. 7. 2013 do 17. 12. 2014 ter 17. 12. 2014 plačanimi 645,60 EUR, od te razlike pa še zakonske zamudne obresti od 17. 12. 2014 do plačila, kar je zahteval več ali drugače pa je zavrnilo (III. tč. izreka). Ugodilo je tudi zahtevku za obračun regresa za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 131,53 EUR in odvod davka, kar je zahteval tožnik več ali drugače pa je zavrnilo (IV. tč. izreka). Zavrnilo je tožbena zahtevka za plačilo denarnega povračila za 10 dni odpovednega roka v znesku 327,75 EUR bruto s pp in za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni dopust v znesku 163,87 EUR bruto s pp (V. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (VI. tč. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno le zoper ugodilni del, ker zoper zavrnilni del nima pravnega interesa) se pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Toženka trdi, da je prvostopno sodišče odločilo, da ni uspela izkazati ustnega dogovora o znižanju plače in da njen direktor ni znal pojasniti vsebine tega dogovora, kar pa ni res. Direktor res ni vedel točnega datuma sklenitve dogovora, je pa povedal, da so bile plače nižje od leta 2013 dalje. Poleg tega je toženka v potrditev svojih navedb predlagala zaslišanje petih prič, kar pa je sodišče zavrnilo in s tem toženki onemogočilo, da potrdi navedbe o sklenitvi dogovora. Te priče bi prav tako potrdile, da je tožnik sam podal odpoved delovnega razmerja, zaradi česar je nepravilna tudi odločitev za plačilo odpravnine.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka. Navaja, da znižanja plače in prenehanja delovnega razmerja ni nikoli želel. Plača je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi, ki se sklepa v pisni obliki. Enako velja, da mora biti tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v pisni obliki. Zato je dokazovanje s pričami brez pravnega pomena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Pritožba se sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, vendar ne pojasni, v čem je ta kršitev podana. Zato se o tem očitku pritožbeno sodišče ne more izjasniti. Ob tem glede na preizkus po uradni dolžnosti le ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba je ustrezno obrazložena, navedeni so vsi odločilni razlogi za odločitev, razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Tudi izrek je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe.

7. V zvezi z obstojem dogovora o znižanju plače je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka tožniku v spornem obdobju brez pravne podlage obračunavala nižjo osnovno mesečno plačo od plače, dogovorjene in določene v pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 5. 2012, saj toženka ni dokazala obstoja dogovora o nižji plači. Vendar se je prvostopno sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali s strani toženke zatrjevani ustni dogovor o znižani plači res obstoji oz. ali je bil takšen ustni dogovor sklenjen. Res je, da na podlagi 4. odst. 15. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) ter 4. odst.17. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) pisnost pogodbe o zaposlitvi ali če v njej niso izražene vse sestavine, ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe. Vendar je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 28. 5. 2012 (A8) in v njenem 10. členu je bila določena tudi osnovna bruto plača. V kolikor je prišlo med strankama do dogovora o spremembi višine plače, je to pomenilo spremembo pogodbe. Stranki pa sta se v tej pogodbi izrecno dogovorili, da bosta v primeru "... drugih sprememb sklenila aneks k tej pogodbi oz. novo pogodbo." Navedeno pomeni, da bi morala biti sprememba plače izražena v pisni obliki, česar pa toženka ni dokazala. Zato bi bilo tudi zaslišanje predlaganih prič povsem nepotrebno. Ne glede na vse navedeno pa je v celoti ustrezen in pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tudi zaslišani direktor toženke ni znal in vedel povedati, za kolikšno plačo naj bi se s tožnikom dogovoril. Poleg tega je direktor tudi sam priznal, da bi zaradi znižanja plače moral s tožnikom skleniti novo pisno pogodbo o zaposlitvi oz. da bi dogovor moral biti pisno sklenjen.

Na podlagi navedenega je prvostopno sodišče utemeljeno priznalo tožniku terjatev iz naslova razlike v plači in je pritožba v tem delu neutemeljena.

8. Neutemeljena je pritožba tudi zoper odločitev v II. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje, kjer je bila tožniku prisojena odpravnina po 1. odst. 108. čl. ZDR-1 zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Odpravnina je bila pravilno odmerjena od osnove 983,25 EUR, kolikor bi moral prejeti v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je v 6. tč. obrazložitve sodbe pravilno navedlo in obrazložilo vsa odločilna dejstva za prisojeno odpravnino in pritožbeno sodišče k temu nima več kaj dodati.

Kolikor se pritožba nanaša na sam obstoj pravne podlage za vtoževano odpravnino, ko toženka trdi, da je tožnik sam podal odpoved delovnega razmerja, pritožbeno sodišče poudarja, da je v 1. odst. 83. čl. ZDR-1 določeno, da delavec sicer lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, vendar je v 1. odst. 87. čl. ZDR-1 predpisana obveznost, da mora biti odpoved izražena v pisni obliki. V nasprotnem odpoved nima nobenega pravnega učinka. Toženka eventuelne redne odpovedi, podane pisno s strani tožnika, v spis ni predložila. Je pa tožnik predložil redno odpoved iz poslovnega razloga, ki jo je 26. 2. 2014 pisno podala toženka (A6). Zato ni mogoč drugačen zaključek, kot da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi te odpovedi in ima temu ustrezno pravico do odpravnine. Obveznosti pisne oblike odpovedi ne bi mogle nadomestiti niti eventuelne izpovedi predlaganih prič, da je tožnik sam ustno podal odpoved, zaradi česar je prvostopno sodišče tudi v tej smeri utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič.

9. Dejansko in materialnopravno pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča glede prisojenega regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014. Tožniku je za leto 2013 na podlagi 161. čl. ZDR pripadal celotni regres najmanj v višini minimalne plače po 1. odst. 131. čl. ZDR. Od bruto zneska je potrebno plačati akontacijo davka. Ker je toženka plačala le 645,60 EUR neto, je tožniku dolžna plačati še neto razliko. Za leto 2014 pa je tožniku pripadal le sorazmerni del regresa (4. odst. 131. čl. ZDR-1), ki ga je tožniku plačala, plačati pa mora tudi akontacijo davka po predhodnem obračunu.

10. Tožnik je v sporu v pretežni meri uspel, zato je na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP prvostopno sodišče materialnopravno pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

11. Ker niso podani razlogi, iz kateri se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.