Jedro

Po presoji vrhovnega sodišča upravno sodišče v tej zadevi ni ugotovilo do stopnje zanesljivosti vseh pravno pomembnih okoliščin, da bi bilo možno sklepati, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države in s tem namerno zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek. Zato ni pravilna ugotovitev upravnega sodišča, da naj bi bil v tožnikovem primeru podan zadosten razlog za odločitev v pospešenem postopku in za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene po 1. alineji 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alinejo 36. člena ZAzil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (prva točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.8.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alineje 2. odstavka 35. člena, v povezavi s 5. alinejo 36. člena in 2. alineje 2. odstavka 35. člena, v povezavi z 2. alinejo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) ter odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. S sklepom (druga točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke. Tožena stranka je svojo odločitev pravilno oprla na podatke depeše PPP ... o ilegalnem prehodu državne meje, iz katere izhaja, da je bil tožnik prijet dne 12.6.2007 ob 20.55 uri na cestninski postaji ... potem, ko je na območje Republike Slovenije nezakonito vstopil, skrit v tovornem vozilu, skupaj s še dvema osebama iz Turčije, voznik pa jih je odložil v nekem gozdu ob 02.00 uri istega dne rekoč, da so v Italiji, tja pa so potem z "avtoštopom" nadaljevali svoje potovanje, vse dokler jih ni aretirala policija. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, da tožnik po nezakonitem vstopu v Republiko Slovenijo ni v najkrajšem možnem času zaprosil za azil, saj je to storil šele 6 dni po namestitvi v Centru za tujce, kjer je dne 18.6.2007 podal pisno vlogo. Prav tako kot pravilen ocenjuje tudi zaključek tožene stranke, ki na podlagi tožnikovega zatrjevanega namena priti v Italijo, meni, da prav ta zatrjevani tožnikov namen, da pride v Italijo in tam zaprosi za azil, izkazuje njegovo vedenje, da prošnja za azil, kljub nedovoljenemu vstopu v tujo državo, vsaj začasno zadrži odstranitev iz države. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je v tožnikovem primeru podan zadosten razlog za odločitev v pospešenem azilnem postopku in zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene iz razloga po 5. alineji 36. člena ZAzil (vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev).

Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS-1 navedenih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil prijet dne 12.6.2007 skupaj s še dvema ilegalnima prebežnikoma iz Turčije, ki so bili istega dne nastanjeni v Centru za tujce. Med tem, ko se ti dve osebi nista odločili zaprositi za azil in sta bili deportirani v matično državo, je vztrajal pri svoji nameri, da bo zaprosil za azil, zato tudi ni bil deportiran skupaj z že navedenima osebama. Čeprav je res, da je pisno namero napisal šele 18.6.2007, je mogoče logično sklepati, da je moral v času od nastanitve v Centru za tujce in celo pred 15.6.2007, ko je bil eden od sopotnikov deportiran, vsaj enkrat omeniti uradni osebi, da želi zaprositi za azil, saj bi tudi njega v nasprotnem primeru deportirali. Da je tožnik dejansko izrazil namero za azil dokazujejo tudi njegovi pogovori z inšpektorjem B., ki mu je tudi razložil ukrep omejitve gibanja. Do te okoliščine se sodišče ni opredelilo. Da je izrazil namero podati prošnjo za azil že pred 18.6.2007 je tudi okoliščina, da uradne osebe Sektorja za azil, ki so pristojne za formalen sprejem prošnje za azil, ne obiskujejo Centra za tujce vsak dan, kar bi omogočalo vsakemu, ki je izrazil namero, podati prošnjo za azil še isti dan, ampak obiskujejo center šele potem, ko prejmejo obvestilo, da želi neka oseba formalno podati prošnjo za azil. Že zaradi tega bi moralo prvostopno sodišče bolj upoštevati in se opredeliti do tožbenih ugovorov. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje potrjuje tudi dejstvo, da je že 15.6.2007 izročil inšpektorju dva pisna dokaza o preganjanju v matični državi. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da zaradi neustreznosti formata ti dve listini ne moreta šteti za dokaz, spregledala pa je tako kot sodišče, datum 15.6.2007. To dejanje je mogoče šteti kot njegovo namero za azil in zaključiti, da je ustno zaprosil za azil že prej. Odločitev je v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča, opr. št. Up 1229/06 z dne 7.2.2007, ki navaja, da najkrajši možni čas za vložitev prošnje ni nujno isti dan. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da njegovi tožbi ugodi. Zahteva tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča upravno sodišče v tej zadevi ni ugotovilo do stopnje zanesljivosti vseh pravno pomembnih okoliščin, da bi, bilo možno sklepati, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države in s tem namerno zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek. Zato ni pravilna ugotovitev upravnega sodišča, da naj bi bil v tožnikovem primeru podan zadosten razlog za odločitev v pospešenem postopku in za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene po 1. alineji 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alinejo 36. člena ZAzil .

Utemeljeni so tožnikovi ugovori, ki jih je uveljavljal že v tožbi in jih sedaj ponavlja tudi v pritožbi, da mu ni bilo omogočeno, da pojasni okoliščine, zakaj je podal prošnjo za azil šele šesti dan po namestitvi v Centru za tujce v ... Tožnik je namreč že v tožbi zatrjeval, da je izrazil namero vložiti prošnjo za azil že pred 15. 6. 2007, kar naj bi dokazovali njegovi pogovori z inšpektorjem B. Zatrjeval je tudi, da je navedenemu inšpektorju že dne 15.6.2007 izročil dve listini, in da je to dejanje mogoče šteti kot njegovo namero za azil. Upravno sodišče se do navedenih okoliščin ni opredelilo in tožnik to v pritožbi utemeljeno ugovarja.

Ker je bilo v obravnavanem primeru zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik predlaga, da se ga v tem postopku oprosti plačila sodnih taks. Vrhovno sodišče tožniku pojasnjuje, da ga je prvostopno sodišče v tej zadevi s sklepom že oprostilo plačila sodnih taks in da navedena oprostitev velja za celoten upravni spor.