Jedro

Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je sorazmerno visoka, vendar še vedno v mejah kriterijev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po drugem odstavku 179. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v I. in III. točki izreka, tako da se v tem delu glasi:

I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 18.092,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 9. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni, tožbeni zahtevek še za plačilo 1.834,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 170,00 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 62,12 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 19.935,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek še za plačilo zneska 25.064,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2013 dalje do plačila. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 37,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, da jo v tem delu spremeni in prisojeno odškodnino zniža, o stroških postopka odloči glede na uspeh o postopku, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo preostale dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodni izvedenec, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, ni bil izvedenec ustrezne stroke. Za ugotovitev obstoja vseh treh postavk negmotne škode bi moralo zaslišati vse tožnikove lečeče zdravnike, ki so tožnika zdravili. Sodni izvedenec ni bil specialist nevrolog, zato sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na del mnenja, v zvezi s katerim izvedenec ni bil specialist. EMG raziskava, ki spada v okvir nevrološke stroke, ni pokazala nevroloških težav tožnika, sodišče prve stopnje pa je kljub temu ugotovilo, da pri tožniku obstaja mravljinčenje. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o omejeni gibljivosti poškodovanega zapestja, saj je to ugotovitev oprlo na nekonsistentno mnenje izvedenca, ki je upošteval "ameriške tabele", medtem ko je kot cenzor ocenjeval tožnikovo invalidnost pri zavarovalnici R. po tabelah, ki jih je ta zavarovalnica uporabljala. Po tabeli zavarovalnice je bila ugotovljena boljša gibljivost tožnikovega zapestja od tiste, ki jo je ugotovil izvedenec v sodnem postopku. Do teh razlik se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je napačna in tudi neprepričljiva, saj niso bili izvedeni vsi bistveni dokazi oziroma dokazi niso bili pravilno ocenjeni. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je izvedenec izjavil, da do poškodbe mavca ne bi prišlo, če bi se tožnik držal navodil. Prav tako ni bilo ugotovljeno, kolikokrat je bil tožnik na fizioterapiji, kar je pomembna postavka za negmotno škodo iz naslova prestanih fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, kolikokrat je sploh obstajala potreba po tem, da tožnik vozi avto, čeprav je tudi na to dejstvo oprlo svojo odločitev o višini odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode. Ob tem tožnik niti ni navajal, da ni imel bolniškega staleža na domu in da se zato ne bi smel oddaljevati od doma. Sodišče je pri odmeri te odškodnine očitno upoštevalo tudi bodoče bolečine, ki pa po OZ spadajo v okvir zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Tako sta bili za isto škodo tožniku prisojeni odškodnini po dveh različnih postavkah. Prav tako ni jasno, pri katerih težjih delih bodo prisotne bolečine, pri čemer tožnik niti ni pojasnil, za katera težja dela gre. V tožbi je navajal, da je trpel hude bolečine 10 dni, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da so te bolečine trajale 17 dni. Ob tem izpovedbe tožnika glede navedenega niti ni ocenilo. Tožnikove težave so tudi posledice poškodbe rame, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Pri sporni nesreči pri delu je tožnik utrpel poškodbo zapestja. Tožnik je v svoji izpovedbi pretiraval, česar sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ocenilo. Prisojena odškodnina po vsaki od posameznih oblik vtoževane nepremoženjske škode je previsoka. Iz naslova telesnih bolečin bi bil tožnik upravičen kvečjemu do odškodnine v višini 5.000,00 EUR, iz naslova strahu pa do višine 1.000,00 EUR (sodba VSL 0084167). Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je dosojena v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izvedenskega mnenja invalidske komisije z dne 25. 7. 2012, niti ni ocenilo zmanjšanja grobe moči tožnikove desne roke, poleg tega pa ni ugotavljalo, kako to dejstvo vpliva na tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Prav tako ni razmejilo, kolikšen del zmanjšanja življenjskih aktivnosti gre na račun poškodbe rame, kolikšen del pa na poškodbo zapestja. Glede na predhodno poškodbo rame ni verjetno, da bi tožnik pred poškodbo zapestja opravljal fizična dela, ki jih je navajal, oziroma da bi se ukvarjal s športom. V postopku ni bilo ugotovljeno, kolikšen del tožnikovega življenja so te aktivnosti zapolnjevale pred poškodbo. Dvigovanje težjih bremen je bilo tožniku onemogočeno že zaradi poškodbe rame. Prav tako ni bilo ugotovljeno, kolikšen del življenjskih aktivnosti je tožniku zavzelo kolesarjenje, kar je bistveno za odmero višine odškodnine. Zaradi poškodbe rame je malo verjetno, da bi se tožnik pred sporno nesrečo sploh ukvarjal s kolesarjenjem, enako malo verjetno pa je tudi, da bi pral svoje vozilo, tako da ni jasno, v čem se glede navedenega kaže zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje ne pojasni, če tožnik vozilo sedaj vozi v avtopralnico. Pri odločanju o višini odškodnine je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo tožnikovi poškodbi rame. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi tožnik sploh trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tako da do te odškodnine niti ni upravičen. Pri odmeri odškodnine za to obliko škode bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi mesečne zneske izplačane invalidnine pa tudi izplačana dnevna nadomestila zavarovalnice R. v višini 786,00 EUR in v višini 168,00 EUR, vse v valorizirani vrednosti. Sodišče prve stopnje se je izreklo le glede izplačevanja nadomestila za invalidnost, pri čemer pa ga ni odštelo od dosojene odškodnine iz naslova škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v valorizirani višini. Tožena stranka je imela pri zavarovalnici R. sklenjeno zavarovalno pogodbo za nezgodno zavarovanje oseb na ministrstvu, zato bi bilo treba prejeto zavarovalnino v valorizirani višini odšteti od prisojene odškodnine (odločba VSRS, opr. št. VIII Ips 132/2001, II Ips 116/2006). Ta zavarovalnina je bila namreč izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, zavarovalna premija pa je bila izplačana iz sredstev tožene stranke. To nezgodno zavarovanje je bilo sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, zato kumuliranje odškodnine in zavarovalnine ni bilo možno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v zvezi z zavarovalnino, izplačano na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja v višini 1.800,00 EUR z dne 23. 1. 2013, upoštevaje ustrezno valorizacijo tega zneska).

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev, razlogi o teh dejstvih pa niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Izrek izpodbijane sodbe je razumljiv in ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe.

6. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje nadalje neutemeljeno očita, da ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo izvedbo ostalih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, zakaj določenih dokazov ni izvedlo, pojasnilo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zavrnitev dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke pa tudi v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka je v postopku predlagala tudi zaslišanje dr. A.A., vendar pa je sodišče prve stopnje tudi ta dokazni predlog obrazloženo zavrnilo. Navedlo je, da je podatke o tožnikovem zdravstvenem stanju ugotovilo na podlagi listin, ki sta jih stranki vložili v spis in na podlagi dokaza s sodnim izvedencem medicinske stroke. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi niti ne navaja, na ugotovitev katerih odločilnih dejstev bi lahko vplivala izpovedba te priče. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita tudi opustitev dokaza z zaslišanjem (preostalih) lečečih zdravnikov, pri čemer pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožena stranka ta dokazni predlog oblikovala v skladu z 236. členom ZPP (z navedbo podatkov o imenih in priimkih teh lečečih zdravnikov). Že ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo temu dokaznemu predlogu tožene stranke. Glede na to smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neobrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlog ni podana.

7. Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča za izdelavo izvedenskega izvida in mnenja utemeljeno imenovalo sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je po specialnosti tudi travmatolog. Glede na to je tožena stranka po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno predlagala postavitev drugega izvedenca (nevrološke specialnosti). Ker je sodni izvedenec v pisnem izvidu in mnenju ter tudi v svoji izpovedbi pojasnil svoje ugotovitve in jih po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje tudi ustrezno utemeljil, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu postaviti drugega izvedenca.

8. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 45.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2013 dalje do plačila, ki jo je utrpel ob nesreči pri delu z dne 22. 4. 2011. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je do nesreče pri delu prišlo pri izvajanju tedenskega pregleda vozil, ko je moral tožnik (po navodilu nadrejenega) vozilo, ki je bilo zaradi slabega akumulatorja nevozno, usposobiti za premik. Pri spuščanju kabine motorja, ki je bila zaradi polomljenih torzijskih vzmeti težja kot običajno, je ta kabina nekontrolirano padla in poškodovala tožnikovo desno roko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za nastalo škodo podala krivdna odgovornost tožene stranke (kar sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi niti ni bilo sporno).

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik utrpel zdrobljen zlom spodnjega dela desne koželjnice, ki sega v sklep, z odlomljenim stiloidnim nastavkom podlahtnice. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je prisodilo odškodnino v protivrednosti osmih povprečnih neto plač (8.178,56 EUR), iz naslova odškodnine zaradi strahu v protivrednosti dveh in pol povprečne neto plače (2.555,80 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v protivrednosti devetih povprečnih neto plač (9.200,88 EUR). Ker je pravilno ugotovilo, da tožnik k nastanku škode ni soprispeval (tožena stranka tej ugotovitvi v pritožbi niti ne oporeka), mu je prisodilo odškodnino za vtoževano nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 19.935,24 EUR (v protivrednosti devetnajst in pol povprečnih neto plač) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2013 dalje do plačila (ko je zakoniti zastopnik tožene stranke prejel tožnikov odškodninski zahtevek - A7, A8). Od prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa sodišče prve stopnje ni odštelo valoriziranega zneska zavarovalnine, ki jo je tožnik prejel od zavarovalnice R., niti nadomestila za invalidnost po odločbi ZPIZ, kljub temu, da je tožena stranka to ugovarjala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) sicer sorazmerno visoka, vendar še vedno v mejah kriterijev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po drugem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ta določa, da je višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Navedena določba opredeljuje po eni strani načelo individualizacije višine odškodnine (konkretno prizadetost oškodovanca glede na posamezne oblike nepremoženjske škode in vpliv te prizadetosti glede na spol oškodovanca, njegovo starost, poklic, ...), po drugi strani pa tudi načelo objektivne pogojenosti te odškodnine (upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe in primerljive sodne prakse). Glede na to se tožena stranka v zvezi z višino prisojene odškodnine po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljeno sklicuje na sodbo VSL0084167 z dne 6. 4. 2016. 11. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v protivrednosti osmih povprečnih neto plač. Ugotovilo je, da tožnik zaradi imobilizacije z mavcem in posledično slabše gibljivosti desnega zapestja več kot en mesec in pol ni bil sposoben za nobeno delo z desno roko, nato pa je bila njegova delovna sposobnost bistveno zmanjšana še praktično vse leto (slabša gibljivost desnega zapestja, zatekanje, bolečine, mravljinčenje četrtega in petega prsta). Glede na tožnikovo izpovedbo in zaključke sodnega izvedenca je ugotovilo, da je tožnik trpel stalne hude telesne bolečine 7 dni, občasne hude telesne bolečine 10 dni, stalne srednje hude bolečine 21 dni, občasne srednje hude telesne bolečine prav tako 21 dni. Tožnik je trpel bolečine srednje intenzitete približno dva meseca, nato pa enako obdobje še lahke telesne bolečine. V zvezi s temi ugotovitvami so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo izpovedbe tožnika, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje intenziteto in trajanje telesnih bolečin ugotovilo tudi na podlagi tožnikove izpovedbe.

12. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik trpel številne nevšečnosti tekom zdravljenja (naravnava zloma po lokalni anesteziji; imobilizacija z mavcem dobrih 5 tednov; 7 x RTG slikanje, ki je bilo škodljivo; MR desnega zapestja; številne fizioterapije in razgibavanje doma in v Termah Lendava, kar je bilo boleče; 7 aksialnih blokad, ki so bile prav tako boleče; zdravljenje v ambulanti zaradi bolečin; EMG preiskava, ki je bila boleča; 21 kontrol pri specialistih; 29 kontrol pri osebnem zdravniku; 7 mesecev bolniškega staleža z vsemi omejitvami; potrebna pomoč druge osebe pri nekaterih fizičnih delih in vožnji avtomobila). Tožnik je po poškodbi dva do tri mesece potreboval pomoč pri oblačenju, sam ni mogel voziti avtomobila v času, ko je imel nameščen mavec, pri navedenih opravilih pa mu je pomagal brat. Ostala običajna opravila je tožnik sicer izvajal sam, vendar bolj počasi.

13. Ob upoštevanju ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da višine prisojene odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ni mogoče preizkusiti zato, ker tožnik ni pojasnil, kolikokrat je bil na fizioterapiji, kolikokrat je obstajala potreba po tem, da uporablja avtomobil oziroma da ni jasno, ali bi moral biti tožnik v času bolniškega staleža doma. Dejstvo, da tožnik ni točno navedel števila fizioterapij, ki jih je zaradi zdravljenja poškodbe opravil (točnega števila teh fizioterapij ni ugotavljalo niti sodišče prve stopnje), nima odločilnega vpliva na prisojo višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Fizioterapije so bile namreč le ena od številnih nevšečnosti, ki jih je med zdravljenjem trpel tožnik, sodišče prve stopnje pa je odškodnino za to obliko nepremoženjske škode odmerilo ob upoštevanju vseh ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Enako velja tudi za število voženj z avtomobilom, ki jih tožnik zaradi poškodbe ni mogel opraviti sam. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da število voženj z avtomobilom, ki jih tožnik ni mogel izvajati sam, za toženo stranko v postopku pred sodiščem prve stopnje očitno niti ni bilo sporno, saj tožniku ob njegovem zaslišanju v zvezi z navedenim ni zastavila nobenega vprašanja. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, iz katere je razbrati, da ni jasno, ali je moral biti tožnik v času bolniškega staleža doma ali pa se je lahko oddaljil od doma (kar bi pomenilo, da je potreboval avtomobil), pritožbeno sodišče le dodaja, da je že iz ugotovitev sodišča prve stopnje o številu obiskov pri specialistih in pri osebnem zdravniku razvidno, da je moral tožnik tudi v času bolniškega staleža zapustiti dom, tako da tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju telesnih bolečin zares navedlo, da bodo občasne lahke telesne bolečine prisotne trajno in se pojavljajo predvsem pri obremenitvah desne roke s težjim delom ali ob spremembi vremena (mnenje sodnega izvedenca, izpovedba tožnika), pri tem pa iz obrazložitve (16. točka) izhaja, da teh bolečin ni upoštevalo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. To pa pomeni, da je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bodoče bolečine upoštevalo tako pri prisojeni odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot pri odškodnini za duševne bolečine v posledici zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

14. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je izvedenec izjavil, da do poškodbe mavca ne bi prišlo, če bi se tožnik držal navodil, je treba izpostaviti, da iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi prav poškodba mavca vplivala na podaljšanje zdravljenja oziroma na spremembo zdravljenja. To pomeni, da tudi ta pritožbena navedba ni odločilnega pomena za pravilnost prvostopenjske sodbe.

15. Glede na izpovedbo tožnika in listinsko dokumentacijo (npr. poškodbeni list z dne 16. 5. 2011, 20. 6. 2011, izvedensko mnenje sodnega izvedenca, izpovedba sodnega izvedenca), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je pri tožniku obstajalo mravljinčenje v četrtem in petem prstu, kot posledica zapleta v smislu kompleksnega reigonalnega bolečinskega sindroma (KRBS). Pritožbeno zatrjevanje, da raziskava EMG tega mravljinčenja ni pokazala, za odločitev o obstoju te nevšečnosti ni bistvena, saj je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivih izpovedb tožnika in sodnega izvedenca utemeljeno zaključilo, da je do tega mravljinčenja dejansko prišlo. Tako je izvedenec izrecno pojasnil, da je mravljinčenje subjektivni občutek in da lahko le oškodovanec pove, če mravljinčenje ima ali ne. EMG raziskava pokaže le električno prevodnost živca od enega mesta draženja do drugega konca, pri čemer pa je navedel, da je EMG le groba preiskava in ne more zaznati tistih tankih živčnih končičev, ki so prizadeti. Izvedenec je svoje mnenje podkrepil tudi s trditvijo, da je mravljinčenje zelo značilno za zaplet KRBS, ki je nastal pri tožniku. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da tožnik mravljinčenja četrtega in petega prsta desne roke ne občuti.

16. Po zaključku pritožbenega sodišča je primerna tudi odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku iz naslova prestanega strahu. To odškodnino v višini protivrednosti dveh in pol povprečnih neto plač je utemeljilo s tem, da je tožnik utrpel kratkotrajen primarni strah (zaradi nesreče se je močno prestrašil, vendar pri tem ni utrpel strahu za življenje, saj zadobljene poškodbe niso bile življenjsko nevarne). Poleg tega je utrpel tudi strah hujše stopnje, vse do prihoda v bolnišnico, kjer so mu razložili, kakšno poškodbo je utrpel (poškodovano zapestje ga je močno bolelo, njegova gibljivost pa je bila močno zavrta), sekundarni strah pa je trajal dobra dva meseca, ko se je stanje po fizioterapiji začelo izboljševati, gibljivost sklepa je bila boljša, zmanjševale pa so se tudi bolečine. Glede na zgoraj ugotovljena dejstva je prisojena odškodnina iz naslova strahu tudi po zaključku pritožbenega sodišča primerna.

17. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v protivrednosti devetih povprečnih neto plač. To svojo odločitev je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točkah 16., 17. in 18. obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da so tožniku ostale trajne posledice v smislu omejene gibljivosti desnega zapestja, slabše grobe moči. To svojo ugotovitev je oprlo na izvedensko mnenje, na ugotovitve izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 15. 7. 2012, na zaključek lečečega travmatologa, ki izhaja iz poškodbenega lista z dne 16. 5. 2012 in na izpovedbo tožnika. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini za to obliko nepremoženjske škode ni upoštevalo izvedenskega mnenja invalidske komisije z dne 25. 7. 2012. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnik, ki je bil tudi zaradi te poškodbe razvrščen tudi v III. kategorijo invalidnosti (odločba ZPIZ z dne 15. 9. 2012 - A6) s priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, v bodoče ne bo mogel več kolesariti, da bo z desnico zaradi obravnavane poškodbe težje opravljal težka fizična dela (npr. obdelovanje zemlje, kmetijska dela), kjer je potrebno dviganje in prenašanje težkih bremen nad 15 kilogramov, da bo težje opravljal fina dela, kjer je potrebna večja spretnost prstov in roke, pri čemer je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik desničar in da je bil ob nesreči pri delu star 33 let. Izvedenec je ugotovil tudi, da je pričakovati hitrejšo obrabo poškodovanega sklepa zaradi neravnine sklepne površine in poškodbe sklepnega hrustanca. Glede na zgornje ugotovitve je po zaključku pritožbenega sodišča tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v protivrednosti devetih povprečnih neto plač ustrezna. Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ni jasno, pri opravljanju katerih težjih del bo imel tožnik probleme, saj je ta težja dela primeroma navedlo že sodišče prve stopnje. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bo trpel, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja prav nasprotno.

18. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ni pravilna, ker je izvedenec ugotovil gibljivost sklepa po "ameriški tabeli", čeprav je ta isti izvedenec kot cenzor zavarovalnice R. (po pozivu sodišča prve stopnje nobena od strank iz tega razloga ni predlagala izločitev sodnega izvedenca) gibljivost sklepa presojal glede na tabele zavarovalnice. Ker je izvedenec ustrezno obrazložil, da niti ni pomembno, na podlagi katere tabele so opravljene meritve, temveč so pomembne orientacijske vrednosti in simetrično merjenje obeh sklepov (poškodovanega in nepoškodovanega), kar je upošteval (in tudi na podlagi primerjave gibljivosti obeh sklepov ugotovil, za koliko je zmanjšana gibljivost poškodovanega zapestja tožnika) so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo zmanjšane gibljivosti poškodovanega sklepa. Glede na to, da je iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z razmejitvijo posledic med poškodbo leve rame in poškodovanim zapestjem, da je ugotovilo, da je na tožnikovo invalidnost bistveno vplivala poškodba leve rame, medtem ko je opustitev kolesarjenja, težje opravljanje težkih fizičnih del (obdelovanje zemlje, kmetijska dela, dolgotrajne teže opravljanja finih del, ...) pripisalo posledici obravnavane poškodbe (pri tem se je oprlo na izpovedbo tožnika in na podano izvedensko mnenje in izpoved izvedenca), tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri določitvi višine te odškodnine ni razmejilo posledic poškodbe tožnikove rame in sporne poškodbe.

19. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo nadomestila za invalidnost, ki je vezano na nemožnost opravljanja enakega dela na istem delovnem mestu zaradi poškodbe. Navedeni prejemki bi se lahko upoštevali le pri odmeri odškodnine zaradi izgube dohodka (tako tudi VS RS v odločbi opr. št. VIII Ips 191/2012). Pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje od odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti odšteti tudi invalidnino, pa so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče z ozirom na 337. člen ZPP ni moglo upoštevati. Tožena stranka namreč ni pojasnila, da navedb, iz katerih bi izhajalo, da naj se pri določitvi višine odškodnine upošteva tudi tožnikova invalidnina, brez svoje krivde ni mogla podati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

20. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje od odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odšteti zavarovalnino iz naslova trajnih posledic v višini 1.800,00 EUR (v valoriziranem znesku), ki jo je tožnik dne 23. 1. 2013 prejel od zavarovalnice R. po polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja tožene stranke. Zavarovalnina, ki je izplačana na podlagi nezgodnega kolektivnega zavarovanja, se všteva v odškodnino, če je zavarovalna premija plačana iz sredstev delodajalca. Domneva se, če ni dokazano nasprotno, da je v tem primeru sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo. Zato je potrebno prejeto zavarovalnino iz naslova nezgodnega kolektivnega zavarovanja odšteti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (tako tudi odločbe Vrhovnega sodišče RS, opr. št. VIII Ips 154/2012, VIII Ips 132/2001, ...). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in zavarovalnino, ki jo je tožnik prejel 23. 1. 2013 v višini 1.800,00 EUR, v valoriziranem znesku (ki znaša na dan izdaje izpodbijane sodbe 1.834,20 EUR) odštelo od prisojene odškodnine (5. alineja 358. člena ZPP).

21. Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo treba ponovno odločiti o stroških postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel do 40 %. Glede na skupne stroške tožnika, ugotovljene po sodišču prve stopnje v višini 2.936,57 EUR, mu glede na uspeh pripada povračilo stroškov v višini 1.174,63 EUR. Glede na stroške, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo in priznalo toženi stranki in glede na uspeh tožene stranke (60 %), je tožena stranka upravičena do povrnitve dela njenih stroškov v znesku 1.344,63 EUR. Po pobotanju teh stroškov je dolžan tožnik toženi stranki povrniti del njenih pravdnih stroškov v višini 170,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

22. Ker razen z vštevanjem zavarovalnine v odškodnino pritožba tožene stranke ni bila utemeljena, je pritožbeno sodišče v preostalem njeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe s pritožbo uspela do 9 %, ji je dolžan tožnik povrniti del njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo priglašene stroške v višini nagrade za pritožbo v znesku 620,40 EUR (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi; ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) ter materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002). Glede na že ugotovljeni uspeh tožene stranke s pritožbo (9 %), je dolžan tožnik povrniti toženi stranki 62,12 EUR njenih pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.