Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upravni postopek pred izdajo prvostopenjskega akta je vodila ista pooblaščena uradna oseba kot je vodila postopek odločanja na drugi stopnji. Tako je v danem primeru podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki je narekovala odpravo izpodbijanega upravnega akta.
Tožbi se ugodi tako, da se sklep o razporeditvi sredstev Sveta Fundacije za šport št. D3-10-143 z dne 4. 2. 2010 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se tožeči stranki ne dodelijo sredstva za prijavljeni program „...“ na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3). V obrazložitvi navaja, da je Fundacija za šport na podlagi določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji dne 16. 10. 2009 v Uradnem listu RS, št. 81/09, objavila javni razpis Fundacije za šport za sofinanciranje v športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2010 (v nadaljevanju Javni razpis), katere predmet je sofinanciranje izvajalcev programov športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v letu 2010. Na področju D3 so razpisana sredstva v višini 800.000,00 EUR, skupna višina zaprošenih sredstev na področju D3 pa znaša 6.452.118,00 EUR. Pristojna strokovna komisija Fundacije je predlog delitve sredstev na področju D3 pripravila na podlagi določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 92/07, v nadaljevanju Pravilnik) in sicer je programe prosilcev ovrednotila na podlagi meril, določenih v 23. členu Pravilnika. Skladno z navedenimi merili so bile pri vrednotenju programa „...“ prijavitelju Zveza A. dodeljene naslednje točke: status kandidata – 10 točk, možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom – 3 točke, prostorska razpršenost programov – 3 točke, skupno 16 točk. V 23. členu Pravilnika je tudi določeno, da se uvrstijo v izbor programov, ki jih sofinancira Fundacija, programi, ki zberejo najmanj 21 do 29 točk. Glede na dobljeno število točk (16 točk) ga strokovna komisija ni uvrstila v nadaljnjo obravnavo, s katero bi opredelila višino dodeljenih sredstev.
Komisija za pritožbe je kot drugostopenjski organ s sklepom opr. št. D3-10-143 z dne 21. 4. 2010 odločila, da se pritožbi Zveze A. delno ugodi, na podlagi ponovno izvedenega točkovanja program „...“ na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3) skladno z merili s Pravilnikom o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji je program „...“ zbral skupaj 19 točk, zato v letu 2010 Fundacija za šport ne dodeli sredstev Zvezi A. za program ... na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije. V nadaljevanju tožena stranka utemeljuje svojo odločitev.
Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklepa upravnih organov in navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka na podlagi 6. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je pri vodenju postopka na drugi stopnji sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena. Po določbi 4. točke 35. člena ZUP pooblaščena uradna oseba ne sme opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji. Iz obeh izpodbijanih sklepov toženca in Komisije za pritožbe je nedvomno razvidno, da je postopka na obeh stopnjah vodila ista pooblaščena oseba, to je B.B. Zato je potrebno izpodbijani sklep Komisije za pritožbe že iz tega razloga odpraviti na podlagi 2. toke 1. odstavka 3. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi uveljavlja tudi kršitve 1. odstavka 210. člena ZUP, 3. odstavka 210. člena ZUP, 2. odstavka 251. člena ZUP in 36. člena ZUP. Upravna akta 1. in 2. stopnje izpodbija tudi iz vsebinskih razlogov in sicer po določbi 1. in 3. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta ni bil pravilno uporabljen Pravilnik o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji ter dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, odpravi upravna akta prve in druge stopnje, ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek oziroma odpravi akt druge stopnje in zadevo vrne organu druge stopnje v ponoven postopek, ali pa s sodbo samo odloči o stvari ter tožencu naloži povračilo stroškov upravnega spora.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v danem primeru ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 6. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Navaja, da B.B. opravlja zgolj naloge tehnične podpore za sprejemanje odločitev tako za organ prve, kot druge stopnje. Tožena stranka ima namreč zaposleni le dve osebi, direktorja ter svetovalko direktorja B.B. V postopku B.B. ni odločala, prav tako ni opravljala nobenih dejanj. Pritožbo tožeče stranke zoper odločitev prve stopnje je obravnavala Komisija za pritožbe. To je pristojni organ v skladu s pravili Fundacije. Komisija za pritožbe pa potrebuje ustrezno tehnično podporo za svoje delo, ki je v skladu z organizacijo tožene stranke po katalogu del opravlja B.B. v okviru svojih delovnih zadolžitev. Postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev Fundacije je urejen v 11. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije (Uradni list RS, št. 44/96, v nadaljevanju ZLPLS). Zoper odločitev sveta Fundacije, s katero je odločeno o vlogi na javni razpis za razporeditev sredstev, je dopustno vložiti pritožbo v roku 15 dni. Organ, pristojen za odločanje o pritožbi, pa je določen s pravili Fundacije, njegova odločitev je dokončna. Odločba druge stopnje je tudi oblikovana v skladu z 210. členom ZUP, saj obsega naziv, uvod, izrek in obrazložitev. Dejansko res ne vsebuje pravnega pouka o pravnem sredstvu, vendar ta pomanjkljivost ne more biti razlog za nezakonitost odločbe. Odločitev organa druge stopnje o pritožbi, kljub temu, da je poimenovan kot sklep, predstavlja jasen izraz volje. Strokovna komisija Fundacije je v skladu s 35. členom Pravilnika ovrednotila vlogo tožeče stranke. Strokovna komisija je odločala v skladu z merili in usmeritvami, določenimi v 23. členu Pravilnika. Ob reševanju pritožbe je Komisija za pritožbe spremenila odločitev organa prve stopnje, tudi v tem primeru je organ druge stopnje primerno pojasnil razloge za svojo odločitev. Po presoji tožene stranke izpodbijani drugostopenjski akt izpolnjuje vse pogoje iz 214. člena ZUP.
V pripravljalni vlogi tožeča stranka glede na navedbe iz odgovora na tožbo dodatno navaja, da je B.B. postopek vodila, zato ni jasno, kaj tožena stranka razume pod nalogami tehnične podpore. Ni verjetno, da svetovalka direktorja tožene stranke, ki ima med zahtevanimi pogoji po predloženem katalogu delovnih mest opravljen tudi strokovni izpit iz upravnega postopka, ne bi ločila med tehnično podporo in vodenjem postopka. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka, ker je ista oseba vodila postopek tako na prvi kot drugi stopnji. Predlaga, naj sodišče pozove toženo stranko, da predloži zapisnik organa prve in druge stopnje, s katerim je kolegijski organ določil uradno osebo za vodenje postopka do izdaje odločbe (2. odstavek 29. člena ZUP) ter pisno poročilo ter predlog upravnega akta.
K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.
Sodišče uvodoma poudarja, da je kljub temu, da je tožeča stranka s tožbo predlagala odpravo tako prvostopenjskega, kot tudi drugostopenjskega akta, presojalo zgolj zakonitost prvostopenjskega akta, saj je le ta s tem, ko je drugostopenjski organ smiselno zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločitev prvostopenjskega organa, postal dokončen. Z njim pa je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.
Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi prišlo do bistvenih kršitev določb postopka iz 3. odstavka 27. člena ZUS-1, saj je pritožbeni postopek vodila oseba, ki je odločala v postopku na prvi stopnji. Po 3. odstavku 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb podana vselej v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drugi zakon, ki ureja postopke izdaje upravnega akta. ZUP med absolutno bistveno kršitev med drugim uvršča tudi procesni položaj, ko je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena (6. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). V skladu s 4. točko 35. člena ZUP predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji. Iz podatkov upravnih spisov oziroma prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa izhaja, da je upravni postopek pred izdajo prvostopenjskega akta vodila ista oseba kot je vodila postopek odločanja na drugi stopnji in sicer B.B. Sodišče se ne more strinjati z navedbo tožene stranke, da je v postopku pred organom prve in druge stopnje B.B. zgolj opravljala naloge tehnične podpore. Iz obeh izpodbijanih aktov je nedvomno razvidno, da je postopka na obeh stopnjah vodila ista pooblaščena uradna oseba. Tako je tudi po presoji sodišča bila v danem primeru podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki je narekovala odpravo izpodbijanega upravnega akta.
Ostali tožbeni ugovori po presoji sodišča niso utemeljeni, kajti dejstvo, da sta izpodbijana akta poimenovana kot sklepa in ne kot odločbi, ni kršitev, ki bi lahko imela vpliv na zakonitost in pravilnost odločitve. Tudi dejstvo, da drugostopenjski akt nima pravnega pouka, čeprav ga 4. odstavek 14. a člen ZLPLS izrecno predvideva, v konkretnem primeru ni vplivalo na zakonitost odločitve, kajti tožeča stranka je pravilno izkoristila možnost sodnega varstva v upravnem sporu. Po presoji sodišča tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da v obravnavani zadevi o pritožbi tožnika ni odločal pristojni organ, saj je v njem odločala Komisija za pritožbe, ki je opredeljena v Pravilniku kot podzakonskemu aktu, morala pa bi biti opredeljena z zakonom. Na podlagi določbe 14. a člena ZLPLS je postopek odločanja vloga za razporeditev sredstev fundacije urejen s tem zakonom in Pravilnikom iz 2. odstavka 11. člena tega zakona. Na podlagi določbe 2. odstavka 14. a člena ZLPLS je zoper odločitev, s katero je odločeno o vlogi na javni razpis za razdelitev sredstev Fundacije dovoljena pritožba v roku 15 dni. V postopku odločanja o vlogah za razporeditev sredstev se določbe ZUP smiselno uporabljajo, če ZLPLS in Pravilnik ne določata drugače. V 3. odstavku 14. a člena ZLPLS pa je določeno, da se organ Fundacije, pristojen za odločanje o pritožbi, določi s pravili Fundacije. Tako gre po presoji sodišča pri Komisiji za pritožbe, ki skladno s 36. členom Pravilnika odloča o morebitnih ugovorih, za drugostopenjski organ, določen skladno z zakonom.
Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in prvostopenjski akt odpravilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (3. točka 1. odstavka in 3. odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.
Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da v zadevi meritorno odloči, saj po presoji sodišča za tovrstno odločanje v danem primeru pogoji, opredeljeni v določbi 65. člena ZUS-1, niso podani.
K 2. točki izreka: Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu presodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. V skladu s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se tožniku priznajo stroški upravnega spora v višini 350 EUR, ker je bila zadeva rešena zunaj glavne obravnave in je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.