Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III so v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je torej treba najprej ugotoviti, ali takšna ravnanja, zaobjeta s tožnikovo izjavo, dosegajo minimalno stopnjo resnosti. Tožnik v azilni dom ni bil nameščen, ker je Republiko Hrvaško zapustil že po kratkem času. Zato v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 14. 11. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (5. 11. 2025) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 20. 10. 2025 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka 7. 11. 2025 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevo za ponovni sprejem tožnika in od nje 14. 11. 2025 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena navedene uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za angleški jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (26. 11. 2025). Iz njih je razvidno, da se noče vrniti v Republiko Hrvaško, ker v Republiki Sloveniji veliko ljudi govori angleško. V Republiki Hrvaški so mu odvzeli prstne odtise in ni vedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito, saj ni govoril z nikomer. Tam je bil le kratek čas, ponoči so ga prijeli, naslednji dan pa je odšel v Republiko Slovenijo. O hrvaškem postopku za priznanje mednarodne zaščite ne ve ničesar.

4.Tožena stranka najprej pojasnjuje, da si tožnik ne more izbirati pristojne države članice za obravnavanje svoje prošnje, saj se taka država določi na podlagi meril v III. poglavju Uredbe Dublin III. Ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 111/2023 iz tožnikovih izjav (ne ve ničesar o postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški; v Republiki Hrvaški ni imel težav; ozemlje države je zapustil po kratkem času in pot nadaljeval v Republiko Slovenijo) niso razvidni utemeljeni zadržki glede predaje Republiki Hrvaški.

5.Tožnik ni izkazal, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Iz izpiska iz baze Eurodac namreč izhaja, da je 20. 10. 2025 v Zagrebu vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ali zanjo izrazil namen, kar potrjuje tudi dejstvo, da mu ni bilo omejeno gibanje. V nasprotnem primeru, če tožnik ne bi izrazil vsaj namere za vložitev prošnje, bi bil v Republiki Hrvaški obravnavan kot oseba, ki je na ozemlju te države brez dovoljenja za prebivanje in bi mu najverjetneje bilo omejeno gibanje. Glede tega se tožena stranka sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni pomembno, ali je prosilec ob prihodu v Republiko Hrvaško vložil namero ali prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj je odločilno nesporno dejstvo, da je v prišel v to državo. V obeh primerih je namreč vzpostavljena njena odgovornost, le na drugi pravni podlagi.

6.Po presoji tožene stranke tožnik na osebnem razgovoru ni navedel dejstev in okoliščin, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna, čeprav je imel to možnost. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob predaji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so v tej državi sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, pa tožnik ni navajal.

Tožnikove trditve

7.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8.Tožnik poudarja, da na Hrvaškem, kjer je prespal le na policijski postaji, ni bil seznanjen z razlogi za odvzem prstnih odtisov in azilnim postopkom, saj ni vložil prošnje. Ker "zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz določil Uredbe", je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Slovenija, saj je "od 5. 11. 2025 do izdaje izpodbijane odločbe potekel najmanj 2- mesečni rok".

9.Hrvaške uradne osebe niso bile prijazne do tožnika in so mu kršile "osnovne pravice o pojasnilni dolžnosti" glede odvzema prstnih odtisov in postopka v angleškem jeziku ali v jeziku, ki ga tožnik razume. Tudi, če je na Hrvaškem podpisal morebitno prošnjo, mu to ni bilo znano in obrazloženo. "To je razvidno tudi iz navedb tožeče stranke, ki meni, da v RS veliko ljudi govori angleško. Navedeno pomeni, da pred organi na Hrvaškem ni bila razumljena in ni razumela organov na Hrvaškem". Že zato so na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

10.Tožeča stranka je na osebnem razgovoru "po svojih zmožnostih izrazila način postopka na Hrvaškem, saj je več kot očitno, da nihče ni upošteval njene volje, je ni seznanil o postopkih, je ni seznanil v njenem jeziku in več kot očitno je, da se organi do tožeče stranke niso obnašali človeško, kar je razvidno iz izjave tožeče stranke, da so ljudje v Sloveniji bolj prijazni kot na Hrvaškem". Tožena stranka tožnika ni vprašala, zakaj meni, da so ljudje v Sloveniji bolj prijazni in ali so mu bile kršene kakšne pravice, poleg tega bi morala bolj določno zastavljati vprašanja. Zato je bila kršena tožnikova pravica do izjave.

11.Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami se tožnik ne strinja s stališčem tožene stranke glede obstoja upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti. V azilnem domu sicer ni prespal, vendar je splošno poznano, da so tam nečloveške razmere. Poleg tega obstaja tveganje, "da bo tožeča stranka, ki bo vrnjena na Hrvaško po dublinskem postopku, zavrnjena in vrnjena brez vsebinske obravnave njene prošnje", kar je razvidno že iz tožnikovih navedb, da mu nihče ni pojasnil, zakaj je dal prstni odtis. Tožnik bo brez vsebinske obravnave vrnjen v Bosno in Hercegovino (BiH), v primeru predaje izvorni državi pa bo usmrčen zaradi svoje homoseksualnosti.

V nadaljevanju se tožnik sklicuje na različne sodbe in članke, iz katerih naj bi bil razviden obstoj sistemskih pomanjkljivosti, kar bi morala preveriti že tožena stranka.

Trditve tožene stranke

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa. Izpostavlja, da iz zapisnika o osebnem razgovoru niso razvidne tožnikove navedbe, (1) da so v Republiki Sloveniji ljudje prijazni in jih veliko govori angleško, (2) da gre iz tega sklepati na tožnikovo mnenje, da pristojne osebe v Republiki Hrvaški do njega niso bile prijazne, (3) da mu niso pojasnili, zakaj so mu bili odvzeti prstni odtisi in (4) da na Hrvaškem ni bil razumljen in ni razumel postopkov pred pristojnimi organi.

V obravnavani zadevi niso pomembne tožnikove navedbe o stanju v izvorni državi. Poleg tega se priloženi članek nanaša na Zanzibar, ki je del Tanzanije in ne Gambije, ki je tožnikova izvorna država.

Sodba Upravnega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023 ne izkazuje upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti, saj jo je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenilo tako, da je zavrnilo tožbo. Članki in poročila, ki jih tožnik omenja v zvezi z navedeno sodbo Upravnega sodišča, se večinoma nanašajo na "push-backe". Glede na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023 pa je pri ugotavljanju obstoja sistemskih pomanjkljivosti bistveno ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožena stranka v zvezi s tem izpostavlja sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallenu E-1488/2020 z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je pri dublinskih predajah treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, za obravnavo katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do azilnega postopka. Vprašanje, ali je bilo za prosilca za mednarodno zaščito izjemno težko priti na teritorij Republike Hrvaške, ni več primarno. Ni podlage za utemeljeno sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve nanašajo na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

Spletni članki in poročila se nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila na meji, pri čemer gre za tujce, ki so nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Podobno velja za poročilo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanje (CPT), poleg tega je navedeni vir starejšega datuma in kot tak neprimeren za oceno stanja v letu 2026.

Iz navedb tožene stranke še izhaja, da v obravnavani zadevi s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila tožena stranka dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaški.

Tožnikova pripravljalna vloga

Tožnik trdi, da sklicevanje tožene stranke na sodbo I Up 155/2023 ni primerljivo z obravnavano zadevo, saj v citirani odločbi pritožnik v Republiki Hrvaški ni vložil prošnje za mednarodno zaščito.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, ter prilogi sodnega spisa (od A4 do A15), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)2. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.3

Iz tožbenih navedb ("zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz določil Uredbe", zato je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Slovenija, saj je "od 5. 11. 2025 do izdaje izpodbijane odločbe potekel najmanj 2-mesečni rok") je uvodoma smiselno razvidno, da je ta presoja napačna, ker je tožena stranka podala zahtevo za ponovni prevzem tožnika po preteku določenega roka. Zato je najprej treba presoditi, ali je tožena stranka Republiki Hrvaški pravočasno predložila to zahtevo. V nasprotnem primeru, če navedena zahteva ne bi bila predložena v določenem roku, bi prešla odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje na toženo stranko.

1.Glede tega je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) že sprejelo stališče, da morajo biti postopki za sprejem in ponovni sprejem oseb obvezno izvedeni v skladu s pravili, določenimi med drugim v poglavju VI Uredbe Dublin III, in da morajo biti izvedeni zlasti ob spoštovanju več zavezujočih rokov. Člen 23(2) Uredbe Dublin III tako določa, da se zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe poda čim hitreje oziroma v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac, kot je opredeljeno v členu 9(5) Uredbe Eurodac. SEU je v zvezi z navedenim rokom poudarilo, da je zakonodajalec Unije določil učinke izteka tega roka, tako da je v členu 21(1), tretji pododstavek, Uredbe Dublin III in v členu 23(3) te uredbe pojasnil, da je, kadar navedena zahteva ni podana v navedenem roku, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica prosilka.

2.V tem pogledu med strankama ni sporno, (1) da je tožnik pri toženi stranki 5. 11. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, (2) da je bil ob takratnem preverjanju Centralne evidence Eurodac vanjo vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, (3) da je tožena stranka tej državi 7. 11. 2025 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika na podlagi (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III in (4) da je tožena stranka v zvezi s tem 14. 11. 2025 prejela pritrdilni odgovor Republike Hrvaške.

3.Ob upoštevanju navedenih izhodišč in nespornih dejstev je bila tožena stranka dolžna podati zahtevo za ponovni sprejem tožnika, ki temelji na dokazih, pridobljenih iz sistema Eurodac, v dveh mesecih od 5. 11. 2025, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, torej do 5. 1. 2026. Ker je to kot rečeno storila že 7. 11. 2025, tožbeni ugovor očitno ni utemeljen.

4.V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

5.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Poleg tega tožba ne nasprotuje ugotovitvi v izpodbijanem sklepu, da Republika Hrvaška tožnika ni obravnavala kot tujca, ki je na njenem ozemlju brez dovoljenja za prebivanje, in da mu iz tega razloga ni omejila gibanja, kar bi bilo glede na takšen tek stvari utemeljeno pričakovati tudi po presoji sodišča, saj države članice osebe ne smejo pridržati le zato, ker je prosilka v skladu z Direktivo 2013/32/EU (člen 8(1) Direktive 2013/33/EU). Oboje pa potrjuje pravilnost presoje tožene stranke, da ima tožnik v Republiki Hrvaški položaj prosilca za mednarodno zaščito. Táko stališče navsezadnje utrjujejo tudi omenjene tožbene navedbe glede pravočasnosti vložitve zahteve za ponovni sprejem, saj tožnik s tem implicitno priznava, da je v smislu člena 23(1) Uredbe Dublin III odgovornost Republike Hrvaške za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito že obstajala, ker je v zvezi s tem v tej državi na podlagi tožnikove prošnje že tekel postopek za priznanje mednarodne zaščite. V teh okoliščinah pa tožnik le z zatrjevanjem, da na Hrvaškem ni vložil prošnje, ni ovrgel učinka pozitivnega rezultata iz sistema Eurodac, in toženi stranki zaradi ugotovitve resničnega dejanskega stanja (prvi odstavek 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) ni bilo treba predložiti prošnje za mednarodno zaščito ali namere zanjo, ki jo je tožnik vložil v tej državi; zato je sodišče zavrnilo tudi s tem povezan dokazni predlog. Ker je torej vzpostavljena odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

6.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, smiselno izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

7.Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

8.SEU je v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

9.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju (hrvaškega) azilnega sistema.

10.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

11.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je torej treba najprej ugotoviti, ali takšna ravnanja, zaobjeta s tožnikovo izjavo, dosegajo minimalno stopnjo resnosti.

12.Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu z vidika meril Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji, saj vanj ni bil nameščen, ker je Republiko Hrvaško zapustil že po kratkem času. Zato v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

13.V zvezi z vsebino svojih izjav v upravnem postopku tožnik posplošeno trdi, da bi mu morala tožena stranka postavljati bolj določna vprašanja (8. točka obrazložitve te sodbe). Zato lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), ravno tako le na splošno najprej ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III. To pomeni, da je bila tožniku v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

14.V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, pri čemer je upoštevalo tožnikovo dokazno gradivo v upravnem sporu, ki je sicer obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Kot prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, je tožnik namreč izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane navedbe je tožena stranka prav tako podala šele v odgovoru na tožbo. Ker teh novih okoliščin toženi stranki ni bilo treba vključiti v podlago za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, kar pomeni, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta v tem pogledu ni bila pomanjkljiva, je sodišče upoštevalo tudi njene navedbe o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.

15.Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

16.Z vidika presoje upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na stališče glede uporabe Uredbe Dublin III v zvezi s Hrvaško, ki izhaja iz sodbe Upravnega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023, saj je bila s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena tako, da je bila tožba zavrnjena, Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11.2023 zavrnilo ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča. Zato sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč, ki so bile podlaga navedeni sodbi Upravnega sodišča

, v takih okoliščinah pa sodišče ni pridobivalo "dokaznih listin iz spisa I U 333/2023, na katere se sodišče sklicuje pod točkami od 25 do 41 sodbe" in je zavrnilo ta dokazni predlog. Iz tožbenih navedb je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III glede na okoliščine konkretnih zadev (in ne na splošno) upoštevala prisilna vračanja ("push-back") v Bosno in Hercegovino (BiH), vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so le nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),²⁶ ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Ob upoštevanju navedenega na presojo tožnikovega primera ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se ravno tako nanaša na ravnanje "push back" (priloga A10 spisa). Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU kot rečeno izhajati iz načela medsebojnega zaupanja.

Na tožnikov položaj ne vplivajo niti članki z naslovi "Amnesty International report 2021/22" (priloga A8 spisa), "Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito" (priloga A9 spisa), "Several hundred people demonstrated on Saturday in Bern against the return of asylum-seekers to Croatia” (priloga A13 spisa), "Posodobljeno AIDA poročilo o Hrvaški” (priloga A14 spisa) in "Zločin na periferiji" (priloga A7 spisa), ki se prav tako nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite ter neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Vračanje osebe s tem statusom v BiH ("push back") pa ne bi bilo logično, saj mora Republika Hrvaška spoštovati pravila skupnega evropskega azilnega sistema, zato ni verjetno, da se bo to v primeru predaje tej državi zgodilo tudi tožniku. Poleg tega gre za starejše objave, ki ne odražajo trenutnih razmer.

Presoje sodišča ne more spremeniti vsebina članka z naslovom "Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental healt problems" (priloga A12 spisa), ki se nanaša na dostop do psihološke pomoči, saj tožnik ni zatrjeval, da bi v Republiki Hrvaški potreboval takšno pomoč. Tožbenih trditev o obstoju sistemskih pomanjkljivosti ne potrjuje niti članek z naslovom "Poročilo odbora Sveta Evrope izpostavlja nasilje varnostnih sil v BiH" (priloga A11 spisa), saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški in ne BiH. Poleg tega sta oba članka starejšega datuma in kot taka nista izraz sedanjega stanja. Za tožnikov primer nista pravno pomembna niti članka z naslovoma "Na Zanzibarju aretirali dvajset ljudi zaradi očitkov o homoseksualnosti" (priloga A4 spisa) in "Obvestilo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve glede varnosti potovanj v Gambijo" (priloga A5 spisa), saj se očitno ne nanašata na položaj prosilcev za mednarodno zaščito v postopku predaje po Uredbi Dublin III; prvi članek namreč obravnava položaj homoseksualcev na Zanzibarju, ki niti ni del tožnikove izvorne države, ampak Tanzanije, drugi pa daje priporočila slovenskim državljanom glede potovanja v Gambijo.

Iz navedenega je torej razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo, saj se navedene sodbe nacionalnih sodišč, ki obravnavajo tak položaj in s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno. Sistemskih pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, pa tožnik ni zatrjeval (problematiziral). Tovrstnih pomanjkljivosti ne vzpostavljajo niti (1) tožnikove navedbe glede odvzema prstnih odtisov, saj gre za ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena Uredbe (EU) št. 603/2013²⁷, niti posplošene tožbene navedbe, da hrvaške uradne osebe niso bile prijazne do tožnika, pri čemer tožnik tega ni trdil ne v upravnem postopku ne na glavni obravnavi v upravnem sporu.

V zvezi s posplošenimi in neizkazanimi tožnikovimi trditvami, da bo Republika Hrvaška kršila načelo nevračanja, saj bo tožnika izročila izvorni državi, sodišče najprej pojasnjuje, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment).²⁸ ESČP je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.²⁹ Glede na navedeno se bo postopek vrnitve v izvorno državo, ko tožnik v Republiki Hrvaški ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška, tožnikova trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena.

Na odločitev ne more vplivati niti posplošena tožnikova trditev, da mu v Republiki Hrvaški v policijskem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji. V azilnem domu se namreč sploh ni nastanil, ampak je Hrvaško zapustil že po kratkem času, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine³⁰, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.³¹

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

3S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe v bistvu zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan (glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, Mengesteab, z dne 26. 7. 2017, 93. točka obrazložitve).

4Glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C-670/16, EU:C:2017:587, točki 49 in 50, ter z dne 25. januarja 2018, Hasan, C-360/16, EU:C:2018:35, točka 60.

5Če ta zahteva temelji na dokazih, ki niso pridobljeni iz sistema Eurodac, se zaprošeni državi članici pošlje v treh mesecih od datuma, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III vložena prošnja za mednarodno zaščito.

6Sodba z dne 13. 11. 2018, X, C-47/17 in C-48/17, točka 60.

7Rok, ki je določen po mesecih se konča s pretekom tistega dneva v mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno, oziroma z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok (druga poved drugega odstavka 100. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

8UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

9Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

10Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami (sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 30. 10. 1991, 102. točka obrazložitve, in Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, 73. točka obrazložitve).

11Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

12Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

13Glasi se: "Kadar država članica, v kateri je oseba iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je v skladu s členom 20(5) in členom 18(1)(b), (c) ali (d) za obravnavanje prošnje pristojna druga država članica, lahko zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica."

14Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje

15Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

16Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.<br>

17Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.<br>

18SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).<br>

19ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali. <br>

20SEU je v nedavni odločitvi v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024 ponovilo, da morajo zatrjevane pomanjkljivosti dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.<br>

21Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).<br>

22

V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.

V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

Glede tega se tožbene navedbe nanašajo na točke od 30 do 37 sodbe I U 333/2023.

Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (26. točka obrazložitve).

Prav tam.

V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).