Jedro

Besedna zveza "pravnomočnost stečaja" iz prve alineje prvega odstavka 60. člena ZRud-1 ne pomeni pravnomočnost sklepa o začetku stečajnega postopka, pač pa pravnomočnost sklepa o zaključku stečajnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0141-19/2006-DE-46 z dne 9. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo vlogo za prenos rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen–apnenec, na območju pridobivalnega prostora kamnoloma „A.“, z gospodarske družbe B. d.d. na tožnika (1. točka izreka) in odločila, da v postopku izdaje te odločbe (pravilno tega sklepa) ni bilo posebnih stroškov (2. točka izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je toženka ugotovila, da je bil nad družbo B. d.d. dne 14. 8. 2012 uveden stečajni postopek. Ker v roku enega leta od uvedbe stečajnega postopka, to je do 14. 8. 2013, nobena oseba ni prevzela nepremičnin oziroma stvarnih pravic na nepremičninah znotraj pridobivalnega prostora za namenom izkoriščenja, je rudarska pravica prenehala. Pri tem se sklicuje na 60. člen ZRud-1. Ker pravica, katere prenos tožnik zahteva, več ne obstaja, je toženka zavrnila tožnikovo vlogo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka pri svoji odločitvi napačno uporabila materialno pravo. Iz gramatikalne razlage 60. člena ZRud-1 že na prvi pogled izhaja, da enoletni rok za prevzem nepremičnin teče od pravnomočnosti zaključenega stečajnega postopka, ne pa od uvedbe začetka stečajnega postopka, kot to napačno tolmači toženka. Takšno stališče potrjuje tudi 51. člen istega zakona, saj se v stečajnem postopku rudarska pravica za izkoriščenje lahko prenese na prevzemnika, ki je od imetnika rudarske pravice za izkoriščanje prevzel nepremičnino oziroma stvarne pravice na nepremičninah znotraj pridobivalnega prostora. Premoženje na pravnega naslednika pa seveda lahko pride šele s prodajo premoženja v stečajnem postopku. Pred prodajo premoženja je treba opraviti vrsto predpisanih opravil, zato je jasno, da rok za prodajo premoženja ne more biti časovno vezan na začetek stečajnega postopka. Meni, da rudarska pravica v smislu 60. člena ZRud-1 preneha, če niti po enem letu po pravnomočnosti sklepa o končanju stečajnega postopka nihče ne prevzame nepremičnin oziroma stvarnih pravic na nepremičninah znotraj pridobivalnega prostora z namenom njihovega izkoriščanja. Pri tem se sklicuje tudi na 2. točko prvega odstavka 374. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da če premoženja ni mogoče unovčiti, se razdeli upnikom, če ti privolijo, da ga prevzamejo. Poleg tega navaja, da je bil stečajni postopek nad B. začet s sklepom z dne 14. 8. 2012, ki je postal pravnomočen šele s potekom pritožbenega roka, dne 19. 8. 2012. Tožnik pa je vlogo za prenos rudarske pravice vložil že 28. 8. 2013, torej pred iztekom enoletnega roka od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe (pravilno sklepa) ter vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, zaprosilu za prednostno obravnavo zadeve pa je priložila odgovor na tožbo, ki jo je priložila v zadevi IV U 18/2004, iz katerega je razvidna razlaga 60. člena ZRud-1, pripravljena s strani pravne službe.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da se z interpretacijo, kot je razvidna iz odgovora na tožbo v zadevi IV U 18/2004, ne strinja in za to navede razloge.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove vloge za prenos rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen-apnenec na območju pridobivalnega prostora kamnoloma “A.” z gospodarske družbe B. d.d nanj temelji na drugi točki prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

Toženka ugotavlja, da je v obravnavanem primeru rudarska pravice, katere prenos zahteva tožnik, ugasnila po samem zakonu in se pri tem sklicuje na prvo alinejo prvega odstavka v času odločanja veljavnega 60. člena ZRud-1 ki določa, da rudarska pravica za izkoriščanje ugasne, če je nad nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje opravljen stečaj, nobena oseba pa v enem letu po pravnomočnosti stečaja ne prevzame nepremičnin oziroma stvarnih pravic na nepremičninah znotraj pridobivalnega prostora z namenom izkoriščanja. Navaja, da je bil nad družbo B. d.d., dne 14. 8. 2013 uveden stečajni postopek, do 14. 8. 2013 pa nobena oseba ni prevzela nepremičnin oz. stvarnih pravic na nepremičninah znotraj pridobivalnega prostora z namenom izkoriščanja, zato je rudarska pravica za izkoriščanje ugasnila.

V zadevi je sporno, ali je rudarska pravica prenehala po samem zakonu, kar je odvisno od razlage citirane prve alineje prvega odstavka 60. člena v času odločanja veljavnega ZRud-1. Po mnenju tožnika je treba navedeno določbo razlagati tako, da pomeni besedna zveza „pravnomočnost stečaja“ pravnomočnost sklepa o zaključku stečajnega postopka, toženka pa meni, da pomeni „pravnomočnost stečaja“ pravnomočnost sklepa o uvedbi stečajnega postopka.

Po presoji sodišča toženka za razlago določbe prve alineje prvega odstavka 60. člena v času odločanja veljavnega ZRud-1 tako, da besedna zveza „pravnomočnost stečaja“ pomeni pravnomočnost sklepa o začetku stečajnega postopka, ni imela podlage v zakonu.

Ne ZRud-1, ne ZFPPIP namreč ne določata, da “pravnomočnost stečaja” pomeni pravnomočnost sklepa o začetku stečajnega postopka. Ugovor tožnika, da izpodbijani sklep temelji na napačni uporabi materialnega prava je zato utemeljen.

Takšnemu stališču pritrjuje že samo besedilo navedene določbe, ki predvideva, da je nad nosilcem rudarske pravice „opravljen stečaj“. Pojem opraviti po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni uspešno končati, kar v konkretnem primeru pomeni, da mora biti nad nosilcem rudarske pravice stečaj zaključen, ne pa šele predlagan. Pravnomočnost stečaja v nadaljnjem besedilu pa posledično pomeni pravnomočnost sklepa o zaključku stečajnega postopka.

Poleg tega sodišče ugotavlja, da je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu, objavljenem v Uradnem listu RS št. 111/2013, ki velja od 28. 12. 2013, navedena določba spremenjena. Iz spremenjene določbe med drugim izhaja, da rudarska pravica za izkoriščanje ugasne med drugim, če je nosilec rudarske pravice lastnik zemljišč, ki jih obsega pridobivalni prostor, pa ta zemljišča niso prodana v dveh letih od začetka stečajnega postopka (tretja alineja 2. točke prvega odstavka 60. člena ZRud), oziroma, če je bilo premoženje iz prejšnjega leta prodano, vendar rudarska pravica ni bila prenesena na novega lastnika premoženja v roku iz tretjega odstavka 51. člena tega zakona. Iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu (ZRud-1C), objavljenega dne 26. 11. 2013 v Poročevalcu državnega zbora EPA 1610-VI, izhaja, da je cilj spremenjene določbe, da v primeru, ko je nad koncesionarjem začet stečajni postopek, ta največ v roku dveh let od začetka stečaja prenese nepremičnino in rudarsko pravico na drugo pravno ali fizično osebo, ki nadaljuje z izkoriščanjem, s prenosom pa prevzame tudi obveznost izvedbe sanacije pridobivalnega prostora po končanem izkoriščenju. Če v zakonsko predpisanem roku tak prenos ni izveden, rudarska pravica ugasne. S takšno spremembo zakona želi zakonodajalec preprečiti povečanje negativnih vplivov na okolje, saj je praksa pokazala, da je cilj koncesionarjev, zoper katere je začet stečajni postopek, pogosto ta, da se v čim večji meri izčrpa mineralna surovina v nahajališču, ne glede na posledice posega na okolje, saj stroškov sanacije zaradi prenehanja družbe ne bodo trpeli. Glede na navedeno pojasnilo zakonodajalca, iz katerega smiselno izhaja, da želi zakonodajalec s spremembo zakona rok za prenos rudarske pravice in posledično ugasnitev pravice za izkoriščenje po zakonu skrajšati, je sklepati, da je prejšnja ureditev določala daljši rok. Če bi bila pravilna razlaga toženke, da je prejšnja ureditev določala za prenos rudarske pravice in posledično ugasnitev pravice za izkoriščanje enoletni rok od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka, pa bi nova zakonska ureditev navedeni rok skrajšala za polovico. Kaj takega pa iz navedenega Poročevalca DZ ne izhaja.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).