Jedro

Iz namena instituta začasnega skrbnika zapuščine izhaja, da naj bi to nalogo opravljala oseba, ki bon epristransko zastopala vse dediče. V primeru, da je edina ustanoviteljica družbe z omejeno odgovornostjo delniška družba kot pravna oseba, ta družba z omejeno odgovornostjo ne bi spadala v zapuščinsko maso po pokojni ifzični osebi, tudiče bi bila ta fizična oseba edini delničar tuje delniške družbe. Tako v tem primeru ni izkazana verjetnost, da bopredlagateljici - dedinji nastala terajtev do avtomobilov,ki so last družbe z omejeno odgovornostjo.

Izrek

Pritožbi M. M. R. se ugodi, izpodbijani sklep opr.št. III D 560/99 z dne 5.11.1999 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba P. M. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnj, opr.št. III D 560/99 z dne 23.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 5.11.1999 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se do zaključka zapuščinskega postopka za začasnega skrbnika zapuščine postavi V. P., rojenega, stanujočega in odločilo, da je njegova naloga, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in zastopa dediče. Z izpodbijanim sklepom z dne 23.12.1999 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog P. M. za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče družbi PI d.o.o. prepovedalo odtujitev dveh avtomobilov, ki so last družbe PI, in sicer Chrysler Jeep Cherokee, letnik 1998 in Mercedes - Benz, tip S 500, letnik 1999 in da bi se v primeru kršitve te prepovedi zastopniku družbe PI M. Š. izrekla denarna kazen v znesku 1.000.000,00 SIT.

Zoper sklep o postavitvi začasnega skrbnika zapuščine z dne 5.11.1999 se je pravočasno pritožila M. M. R., hči zapustnika P. R. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku ( v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da so navedbe sodišča o nepristranosti odvetnika V. v celoti neutemeljene. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da se je pojavilo vprašanje nepristranosti začasnega skrbnika zapuščine odvetnika V., ki sodišča ni opozoril na zapustnikovo partnerko P. M., za katero je kot zapustnikov osebni odvetnik gotovo vedel. Zakon o dedovanju (ZD) nikjer ne določa, da je dolžnost začasnega skrbnika zapuščine opozarjati sodišče na partnerje zapustnikov. Prav tako pritožnica navaja, da je nedopustno mnenje sodišča, da naj bi odvetnik V. kot zapustnikov osebni odvetnik gotovo vedel za P. M., saj prvostopno sodišče te trditve z ničemer ne obrazloži. Odvetnik V. je s svojimi ra-vnanji zastopal vse dediče in ni favoriziral nobenega od njih ter ni izvršil nikakršnih ravnanj, s katerimi bi oškodoval kateregakoli od dedičev. Dedinja M. M. R. je odvetnika V. predlagala za začasnega skrbnika po pok. P. R., ker je bil pooblaščenec gospodarskih družb zapustnika in je zelo dobro poznal poslovanje družb v lasti zapustnika, tako da je strokovno usposobljen zastopati interese vseh dedičev in kot dober gospodarstvenik skrbeti za zapuš-čino. Sodišče je skladno z 210. člen-om ZD P. M. napotilo na pravdo, ker je njeno pravico štelo za manj verjetno. Zato je nelogična odločitev sodišča prve stopnje, da je za začasnega skrbnika zapuščine imenovalo V. P., ki je osebni prijatelj P. M. in ne zapustnika, kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Od V. P. ni mogoče pričakovati, da bo enakopravno zastopal obe dedinji. Poleg tega ni seznanjen s poslovanjem družb pokojnika, poslovni partnerji ga ne poznajo i-n ne razpolaga s strokovnimi znanji. Glede na to, da biva v kraju P., pa zaradi krajevne odmaknjenosti od kraja L., upoštevaje dinamiko poslovanja družb zapustnika, ki zahtevajo vsakodnevno prisotnost na sedežu družbe, tudi ni primeren za začasnega skrbnika zapuščine.

Nadalje navaja tudi, da bi z imenovanjem V. P. za začasnega skrbnika, bila P. M. seznanjena s poslovnimi dogodki, poslovnimi strankami, poslovno dokumentacijo in s poslovanjem družb preko skrbnika P., ki je njen pri-jatelj, kar pa ni dopustno, saj bo P. M. s tem prišla do podatkov, pomembnih v pravdnem postopku zaradi dokazovanja izvenzakonske skupnosti in s tem dokazovanja dedne pravice.

Prvostopno sodišče bi, v kolikor obstaja utemeljen sum o pristranskosti Z. V. oziroma V. P., bilo dolžno imenovati za skrbnika zapustnikovega premoženja enako, kot je to storilo s sklepom III D 560/99 z dne 27.10.1999, s katerim je odredilo popis zapustnikovega premičnega premoženja, ki se nahaja na W. 4 v kraju L., notarja D. J. iz L. oziroma drugega notarja iz liste notarjev, podrejeno pa oba predlagana začasna skrbnika zapuščine skupaj.

Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 23.12.1999 o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pa se je pritožila P. M., ki se je prijavila v zapuščinski postopek kot dedinja po zapustniku, saj naj bi z njim živela v izvenzakonski skupnosti in je za ugotovitev le te že sprožila pravdni postopek. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje izpodbijani sklep utemeljuje z dejstvom, da naj družba PI ne bi spadala v zapuščino po pok. P. R. Ta ugotovitev je po mnenju pritožnice v direktnem nasprotju z nesporno ugotovitvijo v tem zapuščinskem postopku - obe dedinji sta namreč na naroku dne 22.10.1999 potrdili, da predstavlja navedena družba del zapuščine po pok. P. R., kar je bilo na zapisnik nesporno ugotovljeno. Zato dedinja P. M. v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi ni posebej utemeljevala, zakaj in na podlagi katerih predpisov spada družba PI v zapuščino. Sodišče je torej zmotno ugotovilo dej-ansko stanje in procesno nepravilno ugotavljalo med strankama navedeno nesporno dejstvo, ki sta ga obe dedinji priznali. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZPP se namreč priznanih dejstev ne ugotavlja. Če se je sodišče že spustilo v preverjanje, ali navedena družba spada v zapuščino, pa bi vsaj moralo pribaviti švicarske predpise in jih uporabiti. Pok. P. R. je bil namreč tihi družbenik in edini delničar švicarske družbe AG E, ki je izključna l-astnica družbe PI. Dejstvo, da je- bil pokojni P. R. dejanski edini lastnik oziroma delničar družbe AG E, je razvidno iz družbene pogodbe o tihi družbi, katera pa dedinji P. M. ni dostopna, saj še vedno ni bil opravljen popis poslovne dokumentacije pokojnikovih družb. Ob navedenem je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo predlogu ugoditi, ker so izkazane vse predpostavke iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju :ZIZ). Predlaga, da v ponovnem postopku sodišče n-a podlagi prvega odstavka 228. člena ZPP naloži zastopniku družbe PI M. Š. in direktorju družbe AG E W. H., da predložita pogodbo o tihi družbi - AG E. in ju tudi zasliši kot priči. Pritožba M. M. R. je utemeljena, pritožba P. M. pa ni utemeljena.

O pritožbi M. M. R.: V skladu z določbo prvega odstavka 131. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče v primeru, če so dediči neznani ali je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi začasnega skrbnika zapuščine, ki je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, prav tako pa je njegova naloga, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče. S sklepom z dne 24.9.1999 je sodišče prve stopnje za začasnega skrbnika zapuščine postavilo odvetnika Z. V. Ta sklep je nato sodišče druge stopnje razveljavilo, z napotilom, da bo v nadaljnem postopku sodišče moralo zaslišati obe prijavljeni dedinji in raziskati okoliščine, od katerih je odvisno, ali je sedaj postavljeni skrbnik zapuščine primeren za zastopanje interesov obeh dedinj, ne pa samo zapustnikove hčere, ki ga je predlagala za začasnega skrbnika.

Takšno napotilo je bilo dano sodišču prve stopnje iz razloga, ker iz namena instituta začasnega skrbnika zapuščine izhaja, da naj bi to nalogo opravljala oseba, ki bo nepristransko zastopala vse dediče. Glede na to, da se P. M. ne strinja s postavitvijo odvetnika Verstovška za začasnega skrbnika zapuščine, M. M. R. pa ne s postavitvijo V. P., obe pa pri tem navajata razloge, ki bi utegnili vzbujati dvome o nepristranosti obeh, prej postavljenega odvetnika V. in v izpodb-ijanem sklepu postavljenega začasnega skrbnika V. P. ( z gotovostjo tega namreč ni mogoče reči glede na to, da te navedbe niso podkrepljene z dokazi in so do sedaj še neraziskane) bo v nadaljnem postopku potrebno ponovno zaslišati obe dedinji in v primeru, da se ne bosta strinjali glede osebe začasnega skrbnika, za opravljanje teh nalog imenovati osebo, ki ne bo povezana z nobeno od obeh dedinj, vseeno pa strokovno tako usposobljena, da bo lahko kvalitetno opravljala naloge začasnega skrbnika -zapuščine. V tej smeri bi veljalo preučiti tudi predlog pritožnice, v katerem predlaga, da se za začasnega skrbnika zapuščine postavi eden izmed notarjev.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrača zadevo sodišču v dopolnitev postopka in novo odločitev.

O pritožbi P. M.: Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, iz katerih je le to zavrnilo predlog P. M. za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se družbi PI prepovedala odtujitev dveh avtomobilov, ki so last družbe PI. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejanskega stanja, kot je razvidno iz sodnega registra. Iz rednega izpiska sodnega registra je namreč razvidno, da je ustanoviteljica družbe PI deln-iška družba E AG s sedežem v Švici, pokojni P. R. pa je tu naveden le kot zastopnik družbe PI. Glede na navedeno so torej nerelevantne trditve pritožbe o tem, da je bil P. R. edini delničar in tihi družbenik delniške družbe E. AG, saj bi tudi v primeru, da so te trditve resnične, spadale v zapuščinsko maso le delnice zapustnika v tej družbi, ne pa tudi družba PI in predlagani avtomobili, ki so njena last. Pravilen je torej zaključek sodišča -prve stopnje, da družba PI ne spada v zapuščinsko maso po pok. P. R. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 272. člena ZIZ), ko je ugotovilo, da terjatev predlagateljice začasne odredbe ni verjetno izkazana oziroma ni izkazano, da ji bo nastala terjatev do navedenih avtomobilov.

V zapuščinskem postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti, in enako v tistem, ki se opravi na predlog stranke, prevladuje preiskovalno načelo. Le sodišče je tisto, ki je odgovorno za pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zato pri preizkušanju in ugotavljanju resničnosti trditev ni vezano na dispozicije strank.

Zaradi tega tudi ne velja pravilo, da se priznana dejstva ne dokazujejo. S preiskovalnimi pooblastili mora sodišče preizkusiti tudi nesporne trditve strank. Zato ne držijo navedbe p-ritožbe, ki trdi, da je sodišče prve stopnje procesno nepravilno ugotavljalo med strankama nesporno dejstvo, ki sta ga obe dedinji na naroku priznali, to je, da v zapuščino po pok. P. R. spada tudi družba PI.

Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s čl. 366 ZPP in 163. členom ZD paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD pritožbo P. M. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.