Jedro

Tožeča stranka ni podala konkretiziranega nezakonitega ravnanja tožene stranke, vzročne zveze in tudi ne škode na strani tožeče stranke, zato ni podana nobena od predpostavk za odškodninsko odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 3.600,00 EUR odškodnine za povzročeno nepremoženjsko škodo, zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna prenehati z „vsakršnim ogovarjanjem tožnika, raznašanjem nepreverjenih informacij o tožniku, šikaniranjem tožnika in z vsakršnim omenjanjem tožnikovega imena, ki ni neposredno povezano z organizacijo v zvezi z opravljanjem dela v Prostovoljnem gasilskem društvu P. in neposrednimi navodili za opravljanje dela“ vključno s stroškovno odločitvijo, ter tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke, v znesku 1.279,96 EUR, v 15. dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

2. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in napačne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožeči stranki pripada odškodnina za povzročeno nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki je nastala po pravnomočnosti sodnega postopka v zadevi opr. št. P 246/2015; ter se sklicuje na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter navaja, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je prav tožena stranka s svojimi protipravnimi ravnanji povzročila enormno škodo tožniku. Navaja, da bo na karieri tožnika za vedno ostal madež, da je izgubil ves dosedanji ugled in spoštovanje, ki ga je užival kot dober delavec, član in predsednik društva, ter da je škoda za tožečo stranko nepopravljiva. Gre za ozek krog oseb, manjši kraj, kjer se ljudje poznajo in slab glas ne gre v pozabo. Navaja še, da je tožeča stranka imela hude psihične probleme, da duševno trpi, da ponoči ne more spati, da neprestano razmišlja in se obremenjuje zaradi ravnanja in šikaniranja tožene stranke. Navaja, da je pravnomočno končan postopek v korist tožeče stranke, kar pa ni dovolj, saj je tožena stranka ponovno podala dodatno obtožnico o kraji denarja, ki temelji na istem historičnem dogodku, nadalje širila neresnice, disciplinski postopek pred razsodiščem še danes ni končan, saj tožniku še ni bila vročena odločba o sprejetem sklepu, v pravdnem postopku pod opr. št. P 246/2015 pa ni bila zajeta tožba zaradi lažne ovadbe, saj je pristojno okrožno tožilstvo dokument o zavrženju le-te izdalo šele 6. 2. 2017. V tej ovadbi je bil tožnik s strani tožene stranke obtožen kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Navaja, da je predsednik odgovoren za delovanje društva v skladu s statutom in pravnim redom Republike Slovenije, v nadaljevanju pa se sklicuje še, da je tožnik predal ključe, dne 2. 11. 2015, zaradi česar mu je bil onemogočeno koriščenje garderobe, sobe za počitek, poveljniškega prostora, klubske sobe; posledično si mora prati gasilsko obleko doma, ker mu je onemogočen vstop do pralnice in onemogočena uporaba društvenega računalnika in samo preživljanje prostega časa v gasilskem domu. Prav tako mu je bila kršena pravica do informiranja preko telefona, do katerega imajo dostop vsi člani društva. Vsa ravnanja tožene stranke so protipravna, namen denarne odškodnine pa je satisfakcija - tolažba oškodovancu, da si z denarjem opomore od prizadetja njegove pravno varovane nepremoženjske dobrine. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava vidi tožeča stranka v tem, da so bile tožeči stranki kršene osebnostne pravice, da se le-te manifestirajo v obliki pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, tožnik pa je dokazal svoje tožbene trditve v smislu kršitve osebnostnih pravic; da je tožena stranka z žaljivimi in neresničnimi navedbami posegla v njegovo čast in dobro ime, pri tem pa je jasno da ne gre za subjektivno doživljanje s strani tožnika, temveč je v konkretnem primeru podana protipravnost dejanj tudi v objektivnem pogledu. Sklicuje se še na pravico do izjave, ki vsebuje dolžnost sodišča, da se opredeli do posameznih strankinih navedb, izpodbijani sodbi pa očita, da je neobrazložena oziroma samo navidezno obrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti in je zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje, kljub dejstvu, da je dopustilo možnost navajanja dejstev in dokazov, svojih ugotovitev ni obrazložilo in argumentiralo, kar onemogoča presojo navedb tožeče stranke v njenih pripravljalnih vlogah in navedb podanih na sami obravnavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka polemizira s pritožbenimi izvajanji tožeče stranke, predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in se zavzema za povrnitev stroškov nastalih v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/2 ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih ali v pritožbi uveljavljanih kršitev procesnih pravil. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje (v točkah 8 do 14), v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališča in jih ustrezno obrazložilo o vseh v pritožbi zatrjevanih ravnanjih tožene stranke. Pritožbeni očitki, da sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena, oz. da je samo navidezno obrazložena, ter je zato ni mogoče preizkusiti, pa so neutemeljeni. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z razlogi sodišča prve stopnje, oziroma z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, pa ne predstavljajo v postopku na drugi stopnji upoštevnih kršitev procesnih pravil. Tako se pokaže, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati krivdne odgovornosti tožene stranke kot fizične osebe in tudi ne elementov odškodninske odgovornosti in protipravnosti ravnanja tožene stranke in tudi ni vzročne zveze z zatrjevano škodljivo posledico, torej predpostavk odškodninske odgovornosti, določenih v 131. členu OZ1, v zvezi s 179. členom OZ. Kakor že povedano pa je sodišče prve stopnje o vseh zatrjevanih ravnanjih tožene stranke navedlo izčrpne razloge katerim ni kaj dodati.

6. Sicer pa tožeča stranka ne zatrjuje krivdne odgovornosti toženca kot fizične osebe (temveč odgovornost društva in njenih organov), prav tako ne izkazuje nepretrgane vzročne zveze med ravnanjem tožnika in nastalo škodo in niti ni jasno, kako in s čim naj bi tožena stranka vplivala na tretje osebe in organe društva; tožeča stranka tekom postopka ni dokazala, da bi tožena stranka s svojimi ravnanji kogarkoli prisilila v dejanja, zato toženec zanje ne more odgovarjati. Tožeča stranka ni podala konkretiziranega nezakonitega ravnanja tožene stranke, vzročne zveze in tudi ne škode na strani tožeče stranke, zato ni podana nobena od predpostavk za odškodninsko odgovornost. Tožeča stranka tudi ni pojasnila, kako bi mu naj tožena stranka preprečila dostop do informacij o poslovanju društva. V postopku zaslišane priče pa so jasno izpovedale, da se je tožena stranka na sestanku tožniku opravičila, da je izobesila opravičilo, sicer pa tožnik vtožuje odškodnino od tožene stranke za katero je jasno, da ni vplivala na ravnanja ostalih članov društva, s katerimi bi kakorkoli škodovali tožeči stranki. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, sodišče je tožečo stranko celo pozvalo k konkretiziranju trditvene podlage, izvedlo dokazni postopek; svojo odločitev pa je nato tudi ustrezno obrazložilo.

7. Tožeča stranka v pritožbi ne pove zakaj bi mu bila kršena pravica do informiranja preko telefona, saj je za telefon bil zadolžen T. K., vse preostale pritožbene trditve pa ostajajo na splošni ravni zatrjevanja kršitve pravic tožeči stranki. Tako se pokaže, da pritožba ostaja na pavšalni ravni, brez navedbe konkretnih kršitev, tožeča stranka pa v postopku na drugi stopnji ponavlja trditve, ki jih je že podala tekom postopka na prvi stopnji ter navaja v pritožbi, da je tožena stranka s svojo funkcijo kot predsednik društva neposredno namerno vplivala na ravnanja celotnega društva in njenih organov, ki so tožeči stranki povzročili zatrjevano škodo. Glede na navedeno izhaja, da tožeča stranka ne zatrjuje neposredne krivdne odgovornosti tožene stranke kot fizične osebe. Prav tako ne izkazuje nepretrgane vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, niti ni jasno, kako in s čim bi naj tožena stranka vplivala na tretje osebe in organe društva. Zlonamerna ravnanja so tako „splošen očitek“ toženi stranki, da se nanj sploh ne da odgovoriti. Tekom postopka tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka s svojimi ravnanji kogar koli prisilila v dejanja, zato tudi tožena stranka ne more ugotoviti in odgovoriti, v katera dejanja bi kdo bil prisiljen. Tožeča stranka ni podala konkretiziranega nezakonitega ravnanja tožene stranke, podane vzročne zveze, niti škode na strani tožeče stranke. Podana ni nobena od postavk za odškodninsko odgovornost. Tožeča stranka ni pojasnila, kako bi naj npr. tožena tožnika preprečila, da bi dobil informacije o poslovanju društva. Pogoj prisotnosti tožene stranke (spet v funkciji predsednika društva) ni zapisan v nobenem od aktov društva, tekom postopka pa se je ugotovilo, da je tožeča stranka zelo dobro seznanjena s poslovanjem društva (razpolaga z akti, zapisniki, poročili o delu društva in to je tudi priložil kot dokaz). Zaslišane priče so natančno izpovedale, kakšno funkcijo so imele v Prostovoljnem gasilskem društvu P., tako je npr. priča P. K. izpovedal, da toženec ni član disciplinskega razsodišča in ne more vplivati na ta organ. Ta priča je podrobno izpovedala, kako se nabavili čelade, kako so jih razdelili, izpovedal je, da se je tožena stranka na sestanku opravičila tožeči stranki. Gre za pričo, člana PGD P., s katerim tožeča stranka ni v sporu. Ta priča je izpovedala, da je sam hotel dati ključe tožniku, ki pa jih ni hotel sprejeti. Glede čelade je konkretno izpovedal K. B., gospoda PGD P, da je sam nastavil čelado tožeče stranke, povedal je, da imajo vsi člani ključe, da imajo vsi dostop do informacij in da tožeča stranka ni bila izločena z nobenim ravnanjem tožene stranke. K. B. je izpovedal tudi glede daril, da je tožnik imel možnost, da prejme darilo, pa ga ni hotel imeti. Tako se pokaže, da tožena stranka ni z ničemer vplivala na ravnanja ostalih članov, s katerimi bi se kakor koli škodovalo tožniku.

8. Glede navedenih konkretnih očitkov je toženec že v odgovoru na tožbo navajal, da s temi očitki nima on sam nič, da so bili drugi člani društva zadolženi za posamezna vprašanja (čelade, daril, ključi, disciplinski postopek …), ne držijo navedbe tožeče stranke v pritožbi, da dejanski stan ni bil dovolj razčiščen. Celo več, sodišče je pozivalo tožečo stranko, da konkretizira trditveno podlago (narok dne 29.05.2018), ko je le-ta že imel pooblaščenko in v zvezi z vsemi očitki, ki so se dali konkretizirati, izvedlo dokazni postopek in v celoti in popolno ugotovilo dejansko stanje.

9. Tožena stranka je tudi v celoti izpolnila sodno poravnavo, saj se je (kot je bilo ugotovljeno tekom postopka), opravičila za svoje ravnanje pred večjim številom članov, kar je potrdila tudi tožeča stranka sama. Opravičilo je bilo objavljeno, kar je kot nesporno potrdila tožeča stranka, pri tem pa dodala, da objava ni rdeča nit te tožbe. Tožena stranka je v skladu s poravnavo tudi plačala odškodnino, kar je nesporno.

10. Tožeča stranka še v pritožbi ne konkretizira, kako mu je npr. bila kršena pravica do informiranja preko telefona (toženec je zatrjeval, da je za to v PGD P. bil zadolžen T. K., kar je ta osebno potrdil s svojo izpovedbo) s strani toženca, tudi vse ostale pritožbene navedbe ostajajo na splošni ravni zatrjevanja kršitve pravic tožeče stranke.2

11. Po povedanem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določil člena 353 ZPP.

12. Glede na neuspešno pritožbo in ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve na drugi stopnji, nosita pravdni stranki sami svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).

1 (1) Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. (2) Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo. (3) Za škodo ne glede na krivdo se odgovarja tudi v drugih z zakonom določenih primerih. 2 Toženec je tudi ves čas zatrjeval, da je tožnik vložil odškodninski zahtevek za razsojeno zadevo, saj je predmet poravnave P 246/2015 odškodnina in opravičilo za trditve toženca, da je tožnik zadržal zase sredstva iz naslova refundacije šolnine. Enaka vsebina je bila predmet kazenske ovadbe, z dne 14. 9. 2015 ter tudi sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, z dne 21. 9. 2015, poravnava pa je bila sklenjena 3. 6. 2016. Tožnik ni dokazal, da bi bila podana kakšna dodatna, druga obtožnica o kraji denarja. Refundacija šolnine pa je bila predmet poravnave in torej ne gre za neko drugo, novo zadevo med pravdnima strankama, tem več za zadevo, o kateri je že bilo razsojeno.