Jedro

Že v pritožbi (in kar izhaja tudi iz tožbe) je tožnik za vsak posamezni strošek izčrpno in natančno pojasnil, zakaj gre za strošek v smislu posodobitve dejavnosti sobodajalstva, zato odločitve drugostopnega organa glede zavrnitev pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti in je tudi po oceni sodišča s tožbo zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) podana.

Hkrati pa se sodišče tudi strinja z razlogovanjem tožnika, da gre (vsaj v večjem delu) za investicije, ki bi jih kazalo obravnavati kot investicije v posodobitev dejavnosti sobodajalstva. Zagotavljanje hlajenja prostorov za goste v toplih mesecih v letu, možnost dostopa do brezžičnega interneta, opozarjanje glede nevarnosti požarov, možnost dodatne aktivnosti za goste (ponudba keramičnih delavnic z vreteni), usmeritev do lokacije namestitve z vidnimi znaki, namreč že na prvi pogled spadajo med osnovne pogoje, ki jih mora v današnjem času zagotoviti vsak, ki se ukvarja z oddajanjem namestitev (torej tudi sob) v turistični in sorodnih dejavnostih.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Tržič, št. 41010-0005/2018/89 (307) z dne 11. 6. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ vlogi tožnika za ukrep F Javnega razpisa za dodelitev spodbud za razvoj podjetništva in gospodarstva v Občini Tržič za leto 2018, št. 41010-0005/2018/15 (307) z dne 28. 3. 2017 (točno: 2018) (v nadaljevanju JR) delno ugodil (1. točka izreka), tožniku odobril sofinanciranje investicije, določene v vlogi, v višini do 778,73 EUR, pod pogoji iz 3. in 4. točke izreka te odločbe (2. točka izreka), odločil, da Občina Tržič in tožnik za dodelitev pomoči skleneta pogodbo o sofinanciranju - ukrep F, v roku 30 dni od pravnomočnosti te odločbe (3. točka izreka), da tožnik sredstva pomoči v višini 778,73 EUR prejme pod pogoji, določenimi v pogodbi o sofinanciranju - ukrep F (4. točka izreka), da ta odločba preneha veljati, če tožnik v roku 30 dni od pravnomočnosti te odločbe ne sklene z Občino Tržič pogodbe o sofinanciranju - ukrep F (5. točka izreka), in da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi je organ navedel, da je prejel vlogo tožnika za ukrep F po JR, ki ga je organ na podlagi 49 in 50. člena Pravilnika o dodeljevanju spodbud za razvoj podjetništva in gospodarstva v Občini Tržič (v nadaljevanju Pravilnik) objavil na spletni strani. Ugotovil je, da je vloga tožnika popolna in da tožnik izpolnjuje vse pogoje, zato je vlogo ocenil. Vloga tožnika je na podlagi meril prejela 29 od 60 točk, kar presega prag, določen z JR. Tožnik je podal vlogo za sofinanciranje upravičenih stroškov investicije, ki skupaj znašajo predvidoma 9.059,83 EUR, tožnik pa v okviru finančne konstrukcije pričakuje pomoč v višini 50 % upravičenih stroškov. Tožnik je uveljavljal stroške nakupa opreme, (ki jih organ našteje - op. sod.), ki niso neposredno povezani z opravljanjem dejavnosti sobodajalstva (druga alineja četrtega odstavka Ukrep F JR). Skupna višina upoštevanih upravičenih stroškov tako znaša 2.589,45 EUR brez DDV in ne dosega minimalne skupne vrednosti upravičenih stroškov, ki mora biti vsaj 6.000,00 EUR. Organ je nadalje ugotovil, da tožnik izpolnjuje pogoje za sofinanciranje promocijskih aktivnosti (brez investicije), kjer minimalna odobrena višina sofinanciranja na podlagi upravičenih stroškov znaša 1.000,00 EUR. Kot upravičene stroške (izdelava in predvajanje radijskega oglasa) je organ tožniku zato priznal znesek v višini 1.557,46 EUR brez DDV in sofinanciral 50%. Vloga izpolnjuje vse pogoje po 6. točki ukrepa F. 3. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da je namen ukrepa spodbujanje sobodajalstva z namenom spodbujanja razvoja turizma (44. člen Pravilnika). V 45. in 47. členu Pravilnika so določeni predmet ukrepa in upravičeni stroški. Ni sporno, da objekt ... (ki ga upravlja tožnik) deluje 11 let in 89 dni, torej ne gre za investicije, potrebne za začetek opravljanja dejavnosti, kot tudi ne za naložbe, potrebne za širjenje že obstoječe dejavnosti, tožnik sam pa je navedel, da gre za naložbe, potrebne za posodobitev že obstoječe dejavnosti. Gre pa tudi za objekt, ki že vrsto let deluje kot sodoben turistični prenočitveni objekt, ki ustreza zahtevam sodobnega časa. Izboljšave (kot so nabava in montaža klime, nabava in montaža naprav za Wifi, nabava in montaža požarnih javljalnikov in obešalnikov, investicije v vreteni in ponudbo keramičnih delavnic z vreteni, nabave in montaže usmerjevalne table) so sicer potrebne in zaželene, vendar vsaka izboljšava ni posodobitev. Gre sicer za opremo, ki je neposredno povezana z dejavnostjo sobodajalstva, vendar je odločitev o zavrnitvi investicije pravilna. Ker pa mora biti minimalna skupna vrednost upravičenih stroškov vsaj 6.000,00 EUR, je drugostopni organ zavrnil tudi pritožbo v delu zavrnitve stroškov sofinanciranja stroškov oglaševanja v višini 95,00 EUR brez DDV.

4. Tožnik je v tožbi navedel, da ni jasno, kaj pomeni navedba drugostopnega organ, da objekt ustreza zahtevam sodobnega časa. Dejstvo je, da je treba tudi delujoče objekte ves čas posodabljati. Zato ni jasno, zakaj sporne investicije ne pomenijo kot investicijo, namenjeno posodobitvi obstoječih zmogljivosti. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj nabava in montaža usmerjevalne table ter stroški oglaševanja dejavnosti na dveh tekaških dogodkih ne ustrezata definiciji oglaševanja. Tožnik s prvostopno odločbo tudi ni bil seznanjen z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je bilo odločeno o investiciji. Organ je navedel le, da stroški niso neposredno povezani z dejavnostjo opravljanja sobodajalstva. S tem je bila tožniku odvzeta možnost učinkovitega pravnega varstva. Šele z drugostopno odločbo je bil tožnik seznanjen z argumenti. Ker izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, drugostopna odločba pa navaja spremenjene razloge za zavrnitev vloge, je podana kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, posledično 14. in 22. člena Ustave RS. Pred izdajo prvostopne odločbe tožniku tudi ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku in predlaganje dodatnih dokazov v smeri, da gre za investicije, namenjene posodobitvi dejavnosti. S tem je organ kršil 9. člen ZUP. Ker pa je obrazložitev organa pomanjkljiva, tožnik ne ve, zakaj te investicije in uveljavljani stroški ne predstavljajo stroške, povezane z opravljanjem dejavnosti sobodajalstva. Tožnik je to pojasnil že v prijavnem obrazcu za vsako posamezno investicijo. V zvezi z nabavo in montažo klima naprav je tožnik navedel, da gre za neprenosni klimi za sobo 6 in zajtrkovalnici, ki sta namenjeni izključno gostom objekta ... Gre nedvomno za primer posodobitve namestitvenih objektov, zlasti ko je govora o namestitvah v poletnih mesecih. Smiselno enako velja za nabavo in montažo naprav za Wifi, saj gre za Wifi, namenjen izključno gostom. Gre za izboljšan dostop do interneta. Signal Wifi je danes osnovna dobrina, ki jo gostje zahtevajo. Nabava in montaža požarnih javljalnikov in obešalnikov je tudi namenjena izključno gostom z namenom zagotavljanja večje varnosti gostov in objekta, v primeru obešalnikov pa tudi gre za zagotavljanje večjega udobja gostom. V zvezi z investicijo v vreteni in ponudbo keramičnih delavnic z vreteni je tožnik pojasnil, da gre za pritegnitev gostov iz višjega cenovnega razreda, ki iščejo kombinacijo aktivnih in kreativnih počitnic. Tožnik je namreč spoznal, da mora ponuditi tudi aktivnosti za primer slabega vremena. Strošek nabave in namestitve usmerjevalne table pa je potreben, ker so gostje že večkrat zašli. Stroška oglaševanjaobjekta ... med lokalnim prebivalstvom sta tudi povezana s sobodajalstvom in prepoznavnostjo prenočitvenega objekta v lokalnem okolju. Vse to lahko tudi potrdita na zaslišanju zakonita zastopnika tožnika A.A. in B.B. Zato je jasno, da te investicije izpolnjujejo pogoje iz 45. ter 47. člena Pravilnika ter 2. in 4. točke JR za ukrep F. Vse te investicije so tudi v skladu s priloženo strategijo razvoja turizma v občini. Na identičnem razpisu leta 2016 je občina tožniku priznala investicijo v Wifi usmerjevalnike ter strošek nakupa elektro stimunlacije MyAPR (bistvena podobnost z investicijo v lončarska vretena, saj gre za dodatno ponudbo), v letu 2017 pa stroške nakupa in namestitve komarnikov. Očitno je občina na tem razpisu arbitrarno določila pogoje mimo besedila JR. Tožnik je glede na navedeno predlagal, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi ugodi tožbi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da vlogi tožnika ugodi (1. točka izreka) in se tožniku odobri sofinanciranje investicije v višini do 4.529,91 EUR (2. točka izreka), pod pogojem iz 3. in 4. točke izreka (enako kot v izpodbijani odločbi), podredno, da odločbo odpravi in vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa (ki ji je pritrdil drugostopni organ) o delni ugoditvi vloge tožnika za ukrep F JR z odobritvijo sofinanciranja investicije v višini do 778,73 EUR, pod tam navedenimi pogoji. Tožnik namreč ugovarja, da izpolnjuje pogoje za odobritev sofinanciranja tudi za stroške iz naslova posodobitve dejavnosti sobodajalstva, ne zgolj za stroške iz naslova promocijskih aktivnosti.

7. Podlaga za odločitev organa je Pravilnik in na njegovi podlagi izdan JR.

8. Pravilnik v 44. členu določa namen ukrepa spodbujanja sobodajalstva (tj. spodbujanje sobodajalstva z namenom spodbujanja razvoja turizma na območju Občine Tržič). Po 45. členu Pravilnika sta predmeta ukrepa: - podpore za naložbe, ki so potrebne za začetek opravljanja dejavnosti sobodajalstva ali za posodobitev in širjenje že obstoječe dejavnosti; - sofinanciranje stroškov oglaševanja. 47. člen Pravilnika pa določa upravičene stroške, ki so: - stroški gradbenih in obrtniških del za ureditev prostorov in zunanje ureditve prostorov, namenjenih oddaji; - stroški opreme, ki je potrebna in neposredno povezana z opravljanjem dejavnosti oddajanja sob; - oglaševalski stroški sobodajalca. V pretežnem delu vsebinsko enake določbe ima tudi JR za ta ukrep. In sicer je namen ukrepa F spodbujanje razvoja turizma na območju Občine Tržič in povečanje prenočitvenih kapacitet na območju občine, predmeta ukrepa sta identično opredeljena kot v 45. členu Pravilnika, upravičeni stroški pa so: - stroški gradbenih in obrtniških del, ki so neposredno povezani z ureditvijo prostorov in zunanje ureditve prostorov, namenjenih oddaji sob za turistične namene (nastanitvenim kapacitetam); - stroški opreme, ki je potrebna in neposredno povezana z opravljanjem dejavnosti sobodajalstva; - oglaševalski stroški sobodajalstva.

9. Prvostopni organ je odločitev o delni ugoditvi vloge sprejel na podlagi zaključka, da priglašeni stroški iz naslova posodobitve dejavnosti sobodajalstva predstavljajo stroške nakupa opreme, ki niso neposredno povezani z opravljanjem dejavnosti sobodajalstva, kar je (tudi po oceni sodišča) drugostopni organ pravilno opredelil kot napačni zavrnilni razlog, hkrati pa iste sporne stroške iz prvega predmeta ukrepa (v pritožbi navedene v točkah 1 - 5) zavrnil iz razloga, ker naj ne bi predstavljali naložb, ki so potrebne za posodobitev obstoječe dejavnosti, stroške iz točke 6 - 7 (nabava dveh oglasnih tabel) iz drugega predmeta ukrepa pa iz razloga, ker gre za stroške v višini 95,00 EUR brez DDV, kar pa je manj od minimalne skupne vrednosti upravičenih stroškov, ki mora biti po JR (drugi odstavek 6. točke ukrepa F) dosežena, da je vlagatelj upravičen do sofinanciranja. Drugostopni organ je v podkrepitev svoji odločitvi povzel opredelitev pojma posodobitev (kar po SSKJ 1970-1991 pomeni prilagoditi zahtevam sodobnega časa), ugotovil še, da namestitveni objekt ... že vrsto let deluje kot sodoben turistični prenočitveni objekt, tj. kot objekt, ki (že) ustreza zahtevam sodobnega časa in dodal, da gre sicer za izboljšave, ne pa za posodobitve.

10. Tak zaključek drugostopnega organa pa je po presoji sodišča napačen oziroma vsaj preuranjen, čemur ugovarja tudi tožnik.

11. Stroški, ki jih je tožnik uveljavljal v smislu predmeta ukrepa posodobitve dejavnosti (stroški iz točk 1 - 5), namreč so: stroški nabave in montaže dveh klim, nabave in montaže dveh naprav za brezžični dostop do interneta, nabave in montaže požarnih javljalnikov in obešalnikov, investicije v vreteni in ponudbo keramičnih delavnic z vreteni, stroški nabave in montaže usmerjevalnih tabel. Že v pritožbi (in kar izhaja tudi iz tožbe) je tožnik za vsak posamezni strošek izčrpno in natančno pojasnil, zakaj gre za strošek v smislu posodobitve dejavnosti sobodajalstva, zato odločitve drugostopnega organa glede na zgoraj povzeto zavrnitev pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti in je tudi po oceni sodišča s tožbo zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) podana.

12. Hkrati pa se sodišče tudi strinja z razlogovanjem tožnika, da gre (vsaj v večjem delu) za investicije, ki bi jih kazalo obravnavati kot investicije v posodobitev dejavnosti sobodajalstva. Zagotavljanje hlajenja prostorov za goste v toplih mesecih v letu, možnost dostopa do brezžičnega interneta, opozarjanje glede nevarnosti požarov, možnost dodatne aktivnosti za goste (ponudba keramičnih delavnic z vreteni), usmeritev do lokacije namestitve z vidnimi znaki, namreč že na prvi pogled spadajo med osnovne pogoje, ki jih mora v današnjem času zagotoviti vsak, ki se ukvarja z oddajanjem namestitev (torej tudi sob) v turistični in sorodnih dejavnostih.

13. V zvezi s stroški iz točk 6 - 7 pa sodišče sodi, da tožnik nima prav, da se drugostopni organ glede njih ni opredelil, saj se je (kot izhaja iz 8. točke obrazložitve), vendar pa (in kot je smiselno ugovarjal tudi tožnik) ni jasen razlog zavrnitve teh stroškov. Organ je namreč navedel, da uveljavljani stroški v višini 95,00 EUR brez DDV ne dosegajo potrebne minimalne skupne vrednosti upravičenih stroškov (ki morajo biti vsaj 6.000,00 EUR), pri čemer pa gre za stroške v zvezi z oglaševanjem (kot navaja tožnik, gre za oglaševanje med lokalnim prebivalstvom na lokalnih tekaških prireditvah pri Športni zvezi ... in Planinskemu društvu ... z namenom dvigniti prepoznavnost objekta ... gostom in mimoidočim), torej (vsaj na prvi pogled) za istovrstne stroške, ki pa so bili v delu priznani s prvostopno odločbo (izdelava radijskega oglasa in njegovo predvajanje) in za katere mora po navedbi organa v prvostopni odločbi minimalna skupna vrednost znašati 1.000 EUR, iz drugega odstavka 6. točke ukrepa F JR pa izhaja, da mora biti ta vsaj 2.000,00 EUR. Sodišče zato tudi za ta del odločitve sodi, da je ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

14. Sodišče pa zavrača tožbeni ugovor o kršitvi 9. člena ZUP prvostopnega organa. Pri tovrstnih postopkih gre po ustaljeni sodni praksi za javnopravno stvar in ne za odločanje o pravicah prijaviteljev. V takšnih zadevah pa se upravni postopek uporablja „le“ smiselno, kolikor ta področja niso urejena s posebnim predpisom (4. člen ZUP). Javni razpis predstavlja materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev, znotraj katerega je določen postopek ter kriteriji oziroma merila za dodeljevanje sredstev. Kot že povedano, se je v tem primeru postopek izvedel na podlagi JR in Pravilnika. V 51. členu Pravilnika je določeno, da postopek vodi komisija, ki jo vodi župan (prvi odstavek), v nadaljevanju opredeljuje njene naloge, med drugim, da pregleda in obravnava prispele vloge (druga alineja drugega odstavka) in odloči o dodelitvi sredstev po tem pravilniku z odločbo; o pritožbi zoper odločbo odloča župan (tretji odstavek). V JR, poglavju XIII z naslovom Obravnava vlog in postopek odobritve, je postopanje organa opredeljeno bolj podrobno in sicer bo: komisija opravila pregled prispelih vlog, pred njihovim ocenjevanjem bo preverila, če je prijava v skladu s splošnimi določili in pogoji razpisa, ki so opisani v točki IV razpisa. V primeru, da prijava ne bo ustrezala splošnim pogojem in določilom, vloga ne bo dana v ocenjevanje in bo s sklepom zavrnjena. Komisija bo pisno pozvala tiste vlagatelje, katerih vloge ne bodo popolne, da jih v roku 8 dni dopolnijo. Nepopolne vloge, ki jih vlagatelji do postavljenega roka ne bodo dopolnili ali bodo neustrezno dopolnjene, bodo s sklepom zavržene. Po preverjanju skladnosti vlog z javnim razpisom in razpisno dokumentacijo bo komisija ustrezne vloge ocenila na podlagi pogojev in meril, ki so navedeni v razpisni dokumentaciji javnega razpisa.

15. Iz povzetega tako izhaja, da sta Pravilnik in JR predvidevala pozivanje komisije vlagateljev le v fazi predhodnega preizkusa vloge (če je bila ta nepopolna), ne pa pred izdajo prvostopne odločbe v smislu naknadnega opredeljevanja oziroma pojasnjevanja glede vsebine vloge. Vlagatelji so morali že v fazi prijave na JR navesti vsaj dejstva in priložiti ustrezne listine za izkazovanje pogojev po JR, komisija pa je morala na tej podlagi vloge oceniti in izdati ustrezne odločbe. In tako je bilo postopano tudi v obravnavanem primeru. Morebitno drugačno postopanje v posameznih primerih bi lahko privedlo do neenakopravnega obravnavanja vlagateljev, kar pa bi pomenilo kršitev 14. člena Ustave RS.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ta odpraviti ugotovljene kršitve pravil postopka, popolno ter pravilno ugotoviti dejansko stanje, tudi s presojo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, in v zvezi s priznanimi investicijami tožnika v letih 2016 in 2017 na podlagi javnih razpisov ter o zadevi ponovno odločiti. Sodišče še dodaja, da je izpodbijano odločbo zaradi načina odločitve odpravilo v celoti, tak je bil pa tudi podredni tožbeni predlog.

17. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za odločitev v sporu polne jurisdikcije, saj za tako odločanje glede na trenutno stanje stvari niso podani pogoji po 65. členu ZUS-1. 18. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni nejavni seji (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tega zakona, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

19. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).