Jedro

Sodišče prve stopnje je v delu, v katerem tožba ni sklepčna, utemeljeno izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Utemeljeno je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov za prehrano med delom za čas, ko tožnik ni več delal. Ker ni več delal, mu stroški prehrane med delom niso nastali in ni upravičen do povračila le-teh.

Izrek

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani del sklepa (1. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 9. 2009 med tožnikom in drugotoženo stranko (točka I/1 izreka). Zahtevek tožnika, da se ugotovi obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas med njim in drugotoženo stranko tudi za čas od 14. 4. 2009 do 31. 8. 2009, je zavrnilo (točka I/2 izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni solidarno obračunati in pristojnim organom plačati davke in prispevke, nato pa tožniku solidarno izplačati neto znesek iz naslova plač v višini 2.387,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz točke II/a izreka, iz naslova potnih stroškov v višini 4.315,22 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz točke II/b izreka, iz naslova regresa za prehrano v znesku 60,00 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz točke II/c izreka, iz naslova dnevnic za delo v tujini v višini 4.565,00 EUR in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz točke 2/č izreka, iz naslova nadurnega dela v višini 512,85 EUR in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz točke II/d izreka, iz naslova neplačanega regresa od obračunanega bruto zneska v višini 229,73 EUR, po plačilu davkov neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 9. 2000 dalje do plačila (točka II/e izreka), vse v 8 dneh, pod izvršbo. Zahtevek tožnika, da sta prva in drugotožena stranka dolžni tožniku izplačati iz naslova nadurnega dela za mesece junij, julij in avgust 2009 še znesek 407,34 EUR ter odškodnino za neizrabljeni letni dopust v višini 70,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila ter višji zahtevek za izplačilo regresa, je zavrnilo (točka II/2 izreka). Kar zahteva tožnik drugače in več kot mu je priznano pod točko 1a, b, c, č, d, e, je zavrnilo (točka II/3 izreka). Drugotoženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna obračunati in pristojnim organom plačati davke in prispevke v skladu z veljavnimi predpisi, nato pa tožniku izplačati neto znesek iz naslova neizplačanih plač za mesece november in december 2009 ter januar, februar, marec, april, maj 2010 v višini 4.178,23 EUR in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz točke III/a izreka, iz naslova potnih stroškov v višini 1.967,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz točke III/b izreka, iz naslova stroškov za prehrano v višini 90,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska in datuma zapadlosti, razvidnih iz točke III/c izreka, iz naslova dnevnic za delo v tujini v višini 4.675,00 EUR in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz točke III/č izreka, iz naslova nadurnega dela v znesku 603,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti do dneva plačila (točka III/d izreka), iz naslova neplačanega regresa v bruto višini 1.370,27 EUR od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz točke III/e izreka, iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust v neto višini 646,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do dneva plačila (točka III/f izreka), vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Zahtevek tožnika, da mu je drugotožena stranka dolžna izplačati iz naslova stroškov za prehrano 540,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje, iz naslova nadurnega dela neto 236,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obračun bruto zneska regresa v višini 229,73 EUR s pripadki ter izplačilo neto regresa v višjem znesku kot izhaja iz točke e, ter zakonske zamudne obresti od bruto zneska regresa in zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2009 v višini neto 204,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila, je zavrnilo (točka III/2). S sklepom je tožbo za plačilo odškodnine v višini 850,00 EUR za neizrabljeni letni dopust za leto 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do dneva plačila, zavrglo (1. točka izreka sklepa). Odločilo je, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožniku povrniti stroške postopka, solidarno v višini 340,12 EUR, vse v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, vse pod izvršbo, ter da je drugotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 381,34 EUR, vse v roku 15 dni, po prejemu te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, vse pod izvršbo (2. točka izreka sklepa).

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (točka II/2 izreka) v delu zahtevka iz naslova nadurnega dela v višini 102,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v točki III/2 izreka, v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo regresa za prehrano in iz naslova nadurnega dela, zoper izrek o stroških postopka, ter zoper sklep o zavrženju tožbe za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2010 (1. točka izreka sklepa), iz pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu, podredno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zavrnilo del tožnikovega zahtevka iz naslova nadurnega dela pri obeh toženih strankah. Sodišče prve stopnje je namreč napačno obračunalo nadurno delo, upoštevajoč določbo 143. člena ZDR, ki v zaščito delavca omejuje nadurno delo na 20 ur mesečno. Citirana določba je namenjena zaščiti delavca. Tožnik je zaradi zmotnega tolmačenja oškodovan že drugič. Ne samo, da je opravljal težko nadurno delo preko zakonske omejitve, temveč mu tudi sodišče opravljenega nadurnega dela ni v celoti priznalo, kljub temu da je iz predloženih dokazov ugotovilo, da je bilo nadurno delo opravljeno, sodišče prve stopnje pa ga ni obračunalo v skladu s predpisi o obračunavanju nadurnega dela, temveč ga je obračunalo kot „navadno uro“. Tožnik priznava svojo napako glede izračunane vrednosti nadure, vendar pa opozarja tudi na računsko napako, ki jo je zagrešilo sodišče. Izračun nadure tožnika pri drugotoženi stranki je dobro obrazložen, vendar je sodišče vrednost ure zmotno zaokrožilo navzdol in gre za očitno računsko pomoto. Iz navedenega izhaja, da bi sodišče moralo tožniku obračunati nadure v zneskih, kot jih je zahteval. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo zahtevek zoper drugotoženo stranko iz naslova plač, v nasprotju s tem pa je zavrnilo zahtevek zoper drugotoženo stranko v višini 540,66 EUR s pripadki iz naslova regresa za prehrano od sredine decembra 2009 in kot razlog navedlo, da tožnik v tem času dejansko ni delal, zato mu ti stroški niso nastali. Stroški iz naslova prehrane so tožniku v tem času prav gotovo nastali. Izpodbijana sodba je v tem delu protispisna, sodišče prve stopnje pa je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v pritožbi navaja, da mu drugotožena stranka od decembra 2009 ne zagotavlja dela, delovnega razmerja mu ni odpovedala, temveč ga je pustila v negotovosti, na čakanju na delo. Tožnik ne more trpeti posledic, če se drugotožena stranka umika svojim dolžnostim. Do 31. 3. 2010 mu ni posredovala pisnega obvestila o odmeri letnega dopusta, kot bi to v skladu z določbo drugega odstavka 160. člena ZDR morala storiti. Do vložitve tožbe je tožnik nedvomno pridobil pravico do celotnega letnega dopusta ter tudi samo pravico do izrabe le tega, česar drugotožena stranka niti ni zanikala. Ker dopusta po krivdi drugotožene stranke ni mogel izrabiti, je upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust in njegov zahtevek ni preuranjen. Poudarja, da je sodišče tožniku sicer priznalo pravico do celotnega regresa za letni dopust za leto 2010, zato bi moralo šteti, da je imel tudi pravico do izrabe celotnega letnega dopusta. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izpodbijana sodba v tem delu protispisna. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških v zavrnilnem delu, saj bi sodišče prve stopnje lahko odločilo, da morata toženi stranki tožniku povrniti vse stroške postopka. Sodišče prve stopnje je tudi v nasprotju z ZOdvT punktum štelo le do 30.000,00 EUR in ne do 35.000,00 EUR, kot je priglasil tožnik, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Tožnik je kot glavno terjatev zahteval tudi bruto zneske oziroma je na neto zneske zahteval tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov pristojnim organom v skladu z veljavnimi predpisi, kar vsekakor presega punktum do 25.00,00 EUR. Znano je, da v Republiki Sloveniji velja sistem bruto plač in je tožnik pravilno določil vrednost predmeta v višini „35.000,00 EUR“. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je upoštevalo, da se glede na določbo drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalje) zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo (prvi odstavek 318. člena ZPP), priznava dejanske tožbene navedbe, zaradi česar izreče sodišče sodbo brez tega, da bi izvedlo dokazni postopek, ki ga sicer mora izvesti, pri čemer je izdaja zamudne sodbe dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izdajo ugodilne in zavrnilne sodbe.

Po stališču tožnika bi sodišče moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo. Določba 318. člena ZPP ne zapoveduje izdajo zgolj enotne ugodilne zamudne sodbe oziroma ne prepoveduje izdaje tudi delne zavrnitve odločitve. V konkretnem primeru je tožnik vložil tožbo zaradi plačila dnevnic, plač, prispevkov, potnih stroškov, regresa za letni dopust in regresa za prehrano, odškodnine za neizrabljeni dopust in plačilo nadurnega dela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o delu zavrnitve zahtevkov za plačilo nadur ter plačilo regresa za prehrano (za čas, ko ni delal) v višini 540,66 EUR je pravilna. Tožnik je opravil večje število nadur od zakonsko dopustnih. Po določbi 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) lahko traja nadurno delo največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. Tožnik je torej lahko opravil mesečno 20 nadur in bil upravičen do plačila nadur do 20 nadur. Po uveljavljeni sodni praksi je delavec v primeru večjega števila dejansko opravljenih nadur od zakonsko dovoljenih, upravičen do izplačila nadur v višini, določeni v kolektivni pogodbi le za takšno število nadur, kot jih dopušča zakon. Če pa delavec opravi večje število nadur od zakonsko dovoljenih, mu pripada za te nadure plačilo brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa (torej kot za ure dela v polnem delovnem času). Ker je tožnik vse nadure vtoževal ob upoštevanju urne postavke, povečane za 30 %, je sodišče prve stopnje višji zahtevek za plačilo nadur pravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pri višini nadur tudi pravilno upoštevalo višino urne postavke v mesecu maju in septembru 2009 in je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče pri izračunu naredilo računsko napako.

Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo regresa za prehrano od decembra 2009 dalje. Regres za prehrano, v skladu z določbo 130. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano, ne predstavlja nadomestila, temveč povračilo materialnega stroška v zvezi z delom. Ker tožnik od decembra 2009 dalje ni delal, tudi ni upravičen do povračila stroškov za prehrano, ker mu stroški dejansko niso nastali, saj ni opravljal dela.

Ob preizkusu pravilnosti odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški postopka pravilno odmerjeni. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti stroške postopka glede na uspeh v sporu, v skladu z odločbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo vrednost predmeta do 30.000,00 EUR in ne do 35.000,00 EUR, kot je to navedel tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da stroške terjatve (opisni zahtevek za plačilo davkov in prispevkov), ni mogoče upoštevati pri vrednosti predmeta. Od navedene vrednosti spornega predmeta pa je pravilno tudi obračunalo nagrado v skladu z Odvetniško tarifo (OdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je tožbo za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2010 zavrglo kot preuranjeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavrglo, ni pa ocenilo ali je tožba v tem delu sploh sklepčna. Vprašanje sklepčnosti je vprašanje materialnega prava, hkrati pa predstavlja procesno predpostavko za izdajo zamudne sodbe. Za sklepčnost tožbe je potrebno, da iz zatrjevanih dejstev, za katere se šteje, da so priznana in zato resnična, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je v tožbi navedel, da je bil pri drugotoženi stranki v delovnem razmerju več kot šest mesecev, zato ima v skladu z določbo 161. člena ZDR, pravico do celotnega dopusta. Ker mu tožena stranka ni omogočila koriščenje letnega dopusta, zahteva izplačilo odškodnine. V kolikor tožnik v tožbi navede dejstva, pa iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je takšna tožba nesklepčna, zato mora sodišče ravnati v skladu z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP in tožniku s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožnik v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje je torej tožbo kot preuranjeno nepravilno zavrglo, ne da bi stranko v skladu z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP pozvalo na odpravo nesklepčnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu (1. točka izreka sklepa) ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).