Jedro

Sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka in ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je ocenilo, da lahko o spornem dejanskem stanju odloči že na podlagi pisnih dokazov, nobena od pravdnih strank pa v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP izvedbe naroka ni predlagala. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da mora pravdna stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, in to vnaprej, v svojih pisnih vlogah iz 452. člena ZPP. Morebitni dokazni predlog za zaslišanje strank še ne pomeni zahteve za razpis in izvedbo naroka, saj ni nujno, da sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42597/2016 z dne 28. 4. 2016 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo plačilo terjatve v znesku 1.329,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2016 do plačila in plačilo izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Toženka jih je dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v znesku 305,88 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V točki 2 pritožbe najprej povzema navedbe, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje in iz katerih izhaja, da se toženka oziroma njen direktor po uvodnih razgovorih ni odločila za vključitev v tečaj retorike. Zaradi tega je za uvodne razgovore bilo poravnanih 150,00 EUR, račun za stroške izvedbe tečaja retorike pa je toženka utemeljeno zavrnila.

- Toženka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika toženke, to pa pomeni, da je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke na glavni obravnavi. Z listinskim dokazom o zavrnitvi računa namreč toženka ne razpolaga, saj je bil račun ustno zavrnjen predstavnici tožnice. Ker je dokaz z zaslišanjem stranke na naroku enakovreden listinskemu dokazu, še posebej, če stranka z listino ne razpolaga, bi sodišče moralo opraviti narok. Sodišče prve stopnje je brez, da bi svojo odločitev obrazložilo, zavrnilo dokaz z zaslišanjem toženke, prav tako je nepravilno zaključilo, da (ne)vložitev pripravljalne vloge predstavlja strinjanje z nasprotnimi tožbenimi trditvami.

- Toženka ob koncu še dodaja, da je zmoten materialnopravni zaključek, da je ne glede na „odstop od seminarja“ dolžna poravnati tudi tisti del storitev, ki niso bile opravljene. V tem kontekstu se toženka sklicuje na pravilo sočasne izpolnitve iz 101. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker tožnica svojih obveznosti nesporno ni izpolnila, za svojo izvedbo ni upravičena zahtevati plačila.

- Toženka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje in obravnavanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku spora majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP), na kar je sodišče pravdni stranki pravilno opozorilo v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

5. Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka in ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je ocenilo, da lahko o spornem dejanskem stanju odloči že na podlagi pisnih dokazov, nobena od pravdnih strank pa v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP izvedbe naroka ni predlagala. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da mora pravdna stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, in to vnaprej, v svojih pisnih vlogah iz 452. člena ZPP. Morebitni dokazni predlog za zaslišanje strank še ne pomeni zahteve za razpis in izvedbo naroka, saj ni nujno, da sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodi.

6. Sicer pa toženka na vlogo tožnice (dopolnitev tožbe z dne 30. 6. 2016), v kateri je slednja zatrjevala in izkazala, da se je zakoniti zastopnik toženke štirih od skupno desetih srečanj udeležil, ni odgovorila. Takšno ravnanje pa zagotovo ne more biti v njeno korist, saj predstavlja priznanje (ne)prerekanih dejstev (drugi odstavek 214. člena ZPP).

7. Glede na dejansko stanje zadeve, ki ni predmet dopustnega pritožbenega preizkusa, sodišče druge stopnje soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da je bila med sedanjima pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba (619. člen OZ), s katero se je tožnica zavezala organizirati in izpeljati tečaj retorike, koristniki tečaja (med njimi tudi toženka oziroma njen zakoniti zastopnik) pa so se zavezali za opravljeno delo plačati. Tožnica je svojo obveznost (v celoti) izpolnila. Zgolj dejstvo, da se zakoniti zastopnik toženke ni udeležil vseh desetih srečanj (iz dejstev, ki jih toženka ni prerekala, izhaja, da se je udeležil štirih), pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne dopušča zaključka, da toženka finančnih obveznosti, povezanih z izvedbo tečaja, ni dolžna poravnati. Ob koncu sodišče druge stopnje le pripominja, da toženka ni zatrjevala, da se je, glede na to, da se njen zakoniti zastopnik ni udeležil vseh „srečanj“, s tožnico dogovorila za sorazmerno znižano plačilo.

8. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica ni upravičena do povrnitve njej nastalih pritožbenih stroškov. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na sprejeto odločitev, zato stroški za sestavo te vloge niso bili potrebni (155. člen ZPP).