Jedro

Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da priposestvovanje služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini ni mogoče, je napačno. Kot določa Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v 55. členu, velja navedeno stališče le za nepremičnino, ki je družbeno sredstvo v družbeno pravni osebi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje s kolesom, invalidskim in dostavnim vozičkom po betonski poti, za potrebe nepremičnin parc. št. 8/0 k. o. X in parc. št. 9/0 k. o. X, last vsakokratnega lastnika nepremičnine – stavbe A. k. o. X in za potrebe posameznih delov v stavbi A. k. o. X, v breme nepremičnine 6 k. o. X, last tožene stranke (II/1 točka izreka). Toženo stranko je obvezalo na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila tožečim strankam, s katerim se bodo lahko kot imetnice stvarne služnosti hoje in vožnje s kolesom, invalidskim in dostavnim vozičkom vpisale v zemljiško knjigo (II/2 točka izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka s postavitvijo betonskega zidu in kovinske ograje, gradbenim materialom in gradbeno mehanizacijo motila izvrševanje služnostne pravice po poti na parceli 6 k. o. X (II/3 točke izreka). Toženi stranki je prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico in toženo stranko obvezalo na odstranitev betonskega zidu, kovinske ograje in železnih drsnih vrat na vzhodu in izhodu poti (II/4 točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti 971,80 EUR pravdnih stroškov, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II/5 točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložitev sodišča prve stopnje je vsebinsko prazna in nesmiselna. Priposestvovanje nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, je izključeno. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, niti se ni opredelilo do njegovih navedb, da je bila nepremičnina 6 k. o. X vrnjena denacionalizacijskim upravičencem na podlagi pravnomočne delne odločbe UE Ljubljana, Izpostava Center št. 326-589/1993-69 z dne 21. 3. 2005. Solastniki so svoje deleže na nepremičnini 6 k. o. X na podlagi prodajne pogodbe z dne 25. 2. 2010 in aneksa k prodajni pogodbi z dne 22. 3. 2010 prodali tožencu, ki je postal izključni lastnik nepremičnine. Tožeče stranke niso mogle priposestvovati služnosti na nepremičnini, ker jim tega kogentni predpisi ne omogočajo (55. člen ZTLR), prav tako pa je bila obravnavana nepremičnina v denacionalizacijskem postopku dne 24. 5. 2005 vrnjena denacionalizacijskim upravičencem prosta vseh bremen. To pomeni, da bi ob upoštevanju zakonskih omejitev lahko priposestvovanje začelo teči šele 24. 5. 2005. Pogoj za nastanek stvarne služnosti ni podan, ker nikoli ni bil sklenjen pravni posel niti ni bila izdana odločba državnega organa, s katero bi se služnost ustanovila. Poleg tega je toženec dobroverni tretji, ki je nepremičnino kupil bremen prosto, zaupajoč v podatke zemljiške knjige, iz katerih obstoj kakršnekoli stvarne služnosti ni bil razviden. Še toliko bolj se je zanesel na podatke zemljiške knjige, ker so njegovi pravni predniki nepremično pridobili na originaren način. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pa tudi če bi priposestvovanje začelo teči 25. 7. 1997 (pa ni), ko je bila nepremičnina še predmet denacionalizacije, o dobrovernem priposestvovanju in desetletni dobi ni mogoče govoriti, saj tožniki niso imeli pravnega naslova (pravni naslov, odločba državnega organa) in niso bili dobroverni, zaradi česar bi hipotetično v poštev lahko prišla zgolj dvajsetletna priposestvovalna doba. Tudi do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar je sodba neobrazložena. Zgolj iz previdnosti toženec v pritožbi opozarja še na to, da je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine brez podlage; da ugotovitveni zahtevek v skladu z določilom 181. člena ZPP ni dovoljen ter da je na naroku dne 5. 11. 2015 na podlagi substitucijskega pooblastila T. K. tožnike zastopala M. P., ki ni vpisana v imenik odvetnikov. Vrednost spornega predmeta bi morala biti določena na 43.500,00 EUR, ne pa na 2.500,00 EUR, kot jo je opredelila tožeča stranka, prav tako pa se sodba nanaša na zahtevke devetih tožnikov, medtem, ko je prvotno tožbo vložilo dvanajst tožnikov, postopek pa je bil ustavljen zgolj za eno stranko, kar pomeni, da so se tri stranke v postopku izgubile. Zahtevek A. A., ki je po spremembi tožbe dodatno uveljavljala zahtevek, bi moralo sodišče zavreči, saj ni predložila pooblastila. Po oceni pritožnika bi se moralo sodišče prve stopnje potruditi in izgubljene tožnike poiskati ter odločiti tudi o njihovih zahtevkih oziroma tožbah.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana sodba glede ugoditve tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (II./2), zahtevka na ugotovitev motenja izvrševanja služnostne pravice (III./3) in zahtevka na prepoved poseganja v služnostno pravic ter na vzpostavitev prejšnjega stanja (IV./4) nima nobenih razlogov, kar pomeni, da pravilnost in zakonitost sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki narekuje razveljavitev odločitve v tem delu. Mogoče pa je preizkusiti odločitev prvostopenjskega sodišča glede II./1. točke izreka izpodbijane sodbe, s katero je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja stvarne služnosti v breme služeče nepremičnine parc. št. 6 k. o. X (prej 1/15 k. o. Y). Tožeča stranka je trdila, da je stvarno služnost priposestvovala, saj je navedeno nepremičnino od leta 1960 dalje uživala na podlagi odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana – Center št. 02-1-1717/6 z dne 6. 12. 1957, pot po nepremičnini pa je zgradila leta 1974. Tožena stranka je v postopku trdila, da priposestvovanje na navedeni nepremičnini ni bilo možno. Nepremičnina je bil najprej v družbeni lastnini, v uporabi Občine Ljubljana Center, nato je bila predmet denacionalizacijskega postopka in leta 2005 prosta vseh bremen vrnjena denacionalizacijskim upravičencem, ki so nepremičnino leta 2010 prodali tožencu, ki je bil ob pridobitvi lastninske pravice dobroveren in se je zanesel na podatke zemljiške knjige.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je imela na parc. št. 1/15 k. o. Y (sedaj 6 k. o. X pravico uporabe Občina Ljubljana – Center; - da je bila z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana – Center št. 02/1-1716/6 z dne 6. 12. 1957, med drugim na parceli 1/15 k. o. Y (sedaj parcela 6 k. o. X) Stanovanjski zadrugi ... dodeljena pravica do brezplačnega uživanja za nedoločen čas, pod pogojem, da si zadruga na njem zgradi stanovanjski blok (zgradba na B. 4 je bila zgrajena leta 1974), zadrugi pa se je dovolilo, da v zemljiški knjigi vknjiži lastninsko pravico na sezidani hiši, s prenosom lastninske pravice na hiši pa se prenese tudi pravica brezplačnega uživanja dodeljenega zemljišča za nedoločen čas; - da je bila v letu 1974 na nepremičnini 1/15 k. o. Y že zgrajena pot in se je uporabljala za potrebe nepremičnine objekta – zgradbe na B. 4 v Ljubljani; - da je tožeča stranka služnostno pravico izvrševala dobroverno v skladu z odločbo Ljudskega odbora Ljubljana – Center ter da je tožena stranka dne 17. 5. 2010 preprečila dostop po poti, namera pravnih prednikov tožene stranke o preprečitvi poti pa je bila prvič izražena v dopisu z dne 4. 7. 2008. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je priposestvovalna doba začela teči 25. 7. 1997 in se je iztekla do 17. 5. 2010. Zavzelo je stališče, da do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) priposestvovanje služnosti ni teklo, ker je bila nepremičnina v družbeni lastnini.

7. Tožeča stranka je pot uporabljala in vzdrževala brez nasprotovanja občine, in kasneje denacionalizacijskih upravičencev vse do 4. 7. 2008, zato je bila po mnenju pritožbenega sodišča do navedenega dne dobroverna, saj se je njena dobra vera opirala na odločbo Občinskega ljudskega odbora iz leta 1957, na podlagi katere je bila pravnemu predniku tožeče stranke dodeljena pravica do brezplačnega uživanja parcele za nedoločen čas.

8. Vendar pa pritožba utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do ugovora toženca, da je dobroverni pridobitelj, ki je zaupal v podatke zemljiške knjige, ter da je bila obravnavana nepremičnina predmet denacionalizacijskega postopka, ki je bila na podlagi pravnomočne delne odločbe EU Ljubljana, izpostava Center št. 326-589/1993-69 z dne 21. 3. 2005 vrnjena denacionalizacijskem upravičencem bremen prosta, ni opredelilo, s čimer je storilo uveljavljeno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z drugim odstavkom 44. člena SPZ namreč pravica pridobljena s priposestvovanjem ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javno knjigo pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. V konkretnem primeru se ne postavlja vprašanje konkurence dveh originalno pridobljenih pravic, kot na to zmotno opozarja pritožba, temveč naj bi tožeča stranka služnostno pravico pridobila originalno na podlagi priposestvovanja, medtem ko je toženec lastninsko pravico pridobil na pravno poslovni podlagi. Vsekakor pa je pri konkurenci obeh načinov pridobitve odločilna dobrovernost strank(1). Posledično torej to pomeni, da je vprašanje dobrovernosti pri pridobitvi lastninske pravice eno izmed ključnih dejanskih vprašanj, od katerih je odvisna odločitev o predmetu spora(2). Ker o tem dejstvu tožeča stranka ni podala nikakršnih navedb, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v skladu z določilom 258. člena ZPP opraviti materialno procesno vodstvo in tožečo stranko pozvati na dopolnitev dejanskih navedb glede dobrovernosti toženca, kot pridobitelja, da bo lahko o zadevi ponovno odločilo.

9. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da priposestvovanje služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini ni mogoče,(3) je napačno. Kot določa Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR v 55. členu, velja navedeno stališče le za nepremičnino, ki je družbeno sredstvo v družbeno pravni osebi. Opredelitev pojma družbenega sredstva v družbeno pravni osebi, je vseboval 265. člen Zakona o združenem delu, v nadaljevanju ZZD. V skladu z navedeno določbo so bila družbena sredstva, ki jih upravljajo delavci ali drugi delovni ljudje v družbeni pravni osebi tiste stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so bile materialni pogoj za njihovo delo oziroma materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 34/2000 zavzelo stališče, da tako opredeljen pojem „družbena sredstva v družbeni pravni osebi“ izraža načelo pripadnosti takega sredstva v upravljanje določeni družbeni pravni osebi. Prepoved iz 55. člena ZTLR se je zato nanašala le na tista družbena sredstva, ki jih je imela v upravljanju družbeno pravna oseba(4). Za izključitev možnosti priposestvovanja stvarne služnosti torej ne zadošča, da je bila nepremičnina družbena lastnina v uporabi družbene pravne osebe, temveč je potrebno, da je bila služeča nepremičnina družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, o čemer pa sodba sodišča prve stopnje zaradi zavzetega napačnega materialnopravnega stališča nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker je trditveno in dokazno breme, da tožeča stranka služnosti na nepremičnini ni mogla priposestvovati, ker je bila nepremičnina družbeno sredstvo v družbeno pravni osebi na toženi strani, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tudi v tem delu opraviti materialno procesno vodstvo in toženo stranko pozvati na dopolnitev manjkajočih navedb v tej smeri.

10. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo z dne 18. 11. 2003 ugotovilo vrednost spornega predmeta 2.500,00 EUR, vendar svoje odločitve ni obrazložilo. V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do ugovora tožene stranke glede ugotovljene vrednosti spornega predmeta. Opredeliti pa se bo moralo tudi do zatrjevanega nepravilnega zastopanja tožečih strank ter glede zatrjevanja, da je tožbene zahtevke uveljavljalo dvanajst tožnikov, med tem ko se sodba nanaša le na devet tožnikov.

11. Ker opisanih kršitev pritožbeno sodišče ne more opraviti samo, je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo tudi v tem delu ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

13. Ves čas postopka ponavljajoča napoved toženca, da bo po končanem postopku uveljavljal odškodnino zoper tožnike, ki v tem postopku uveljavljajo svoje pravice, je povsem neprimerna. Že Ustava RS vsakemu posamezniku zagotavlja sodno varstvo pravic, zato uveljavljanje pravic v sodnem postopku (uspešno ali pa tudi neuspešno) še ne predstavlja zlorabe procesnih pravic in protipravnega ravnanja. Odškodninska obveznost tožnikov zaradi vložitve tožbe bi bila lahko podana šele takrat, če bi škoda izvirala iz neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali če bi tožniki zlorabili postopek za drugačen namen, pri čemer bi morali ravnati z izključnim ali očitnim namenom, da škodujejo tožencu, za kar pa v tej pravdi ne gre.

Op. št. (1): Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko spodbudi posestno stanje ali izjavo tretje osebe, glej Juhart, M., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 89, Tratnik, M. Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 270, sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 397/2006 in II Ips 67/2012 in sodba Višjega sodišča I Cp 3469/2012. Op. št. (2): Če je bil pridobitelj pri pridobitvi lastninske pravice seznanjen z izvenknjižnimi pravicami tretjega, mu pravno varstvo ne gre, ne glede na to, za kakšno vrsto pridobitve lastninske pravice (odločba, pravni posel) gre.

Op. št. (3): Le v času veljavnosti ODZ ni bilo mogoče priposestvovati služnostne pravice na nepremičnini, ker ODZ ni urejal pogojev za pridobitev služnostne pravice na nepremičnini v družbeni lastnini, ker te oblike lastnine ni poznal, zato v obdobju pred uveljavitvijo ZTLR priposestvovalna doba ni mogla pričeti teči. Op. št. (4): Glej tudi VSL sodbo II Cp 1470/2011. „Med takšna nekdanja družbena sredstva pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogla spadati parcela, preko katere je bil zgolj možen dostop do stanovanjske hiše, in že na prvi pogled ni služil delu delavcev oziroma poslovanju družbeno pravne osebe, temveč podobno kot v primerih funkcionalnih zemljišč le stavbam, ki so v lasti fizičnih oseb in na katerih so imele pravico uporabe.“