Jedro

Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR-1 je poudarek na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru, kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti.

Utemeljeno toženec v pritožbi opozarja na neutemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi predpriprave pregleda cistern. Iz cenika tožeče stranke za preglede vozil in cistern izhaja, da pripravo cisterne na pregled izvede samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Da zato tožeči stranki zaradi predpriprave pregleda ni nastala škoda, je toženec izpostavil v pripravljalni vlogi. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala niti ni npr. zatrjevala, da bi del plačila za predpripravo pregleda cistern pripadal samostojnemu podjetniku, preostali del pa tožeči stranki. Zato je treba v ugotovljenih okoliščinah šteti, da tožeča stranka ni bila prikrajšana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in ji iz tega naslova ne pripada odškodnina v obliki izgubljenega dobička.

Pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in škodo v obliki izgubljenega dobička gre za rekonstrukcijo oškodovančevega poslovanja, ki bi najverjetneje nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka - kršitve konkurenčne klavzule, oziroma za sklepanje, kakšen bi bil oškodovančev dobiček v prihodnjem obdobju, ki se opravi na podlagi preteklih ter v času škodnega dogodka predvidljivih okoliščin. Opraviti je treba primerjavo oškodovančevega dejanskega položaja s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo. Na ta način se oblikuje hipotetični scenarij "nekršitve". Predpostavka za priznanje odškodnine za povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička je obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno. Z vidika procesnega prava zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.

Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku 20.000,00 EUR, če ne spoštuje konkurenčne klavzule. Zmotno je pritožbeno stališče toženca, da v pogodbi o zaposlitvi določena obveznost povrnitve škode v dejanskem znesku ali pavšalnem znesku predstavlja alternativno obveznost, tj. obveznost z več predmeti, pri čemer je dolžnik dolžan dati le enega, da bi bil prost obveznosti (384. člen OZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je s pogodbo o zaposlitvi v tem delu dogovorjen le en predmet obveznosti, tj. plačilo denarne odškodninske obveznosti, le višina te obveznosti je bila določena različno.

Navedeno pogodbeno določilo o povrnitvi škode zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule je nejasno. Razumeti ga je mogoče kot povrnitev škode v dejanskem znesku, lahko pa tudi kot povrnitev škode v pavšalnem znesku. Ker je pogodbena določba nejasna, jo je treba razlagati v skladu s 83. členom OZ, ki določa, da je treba v primerih, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2018 dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več (plačilo 227,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2018 dalje do plačila), se zavrne."

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec plačati tožeči stranki 11.774,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2018 dalje in 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2018 dalje. S sklepom ni dopustilo spremembe tožbe z dne 2. 11. 2020 in njene dopolnitve z dne 17. 11. 2020. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 3.992,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (sodba in sklep I Pd 907/2018 z dne 30. 4. 2021). Takšno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep Pdp 444/2021 z dne 21. 6. 2022).

2. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju dopustilo spremembo tožbe z dne 2. 11. 2020 in dne 17. 11. 2020. Z izpodbijano sodbo je tožencu (tožniku po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec) naložilo, da tožeči stranki (toženki po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožeča stranka) plača 20.227,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 227,54 EUR od 28. 4. 2018 dalje in od zneska 20.000,00 EUR od 17. 7. 2018 dalje (II. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več (za plačilo razlike nad 227,54 EUR in 20.000,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek toženca za znižanje pavšalne odškodnine z 20.000,00 EUR na 9.092,00 EUR (IV. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka povrniti tožencu 10.491,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) in da sta zavezanca za plačilo sodne takse tožeča stranka v 86,26 % in toženec v 13,74 % (VI. točka izreka).

3. Tožeča stranka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper II., III., V. in VI. točko izreka sodbe. Glede konkurenčne prepovedi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev v povezavi z dejanskim opravljanjem dejavnosti toženca kot samostojnega podjetnika. Že registracija podjetja izkazuje, da je imel toženec resen namen kršitve konkurenčne prepovedi. Registracija samostojnega podjetnika toženca v času delovnega razmerja pri tožeči stranki izkazuje toženčevo kršitev konkurenčne prepovedi. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je toženec pred zaključkom delovnega razmerja pri tožeči stranki izvajal ADR preglede oziroma sodeloval pri njihovem izvajanju. Iz podatkov o opravljenih pregledih po datumu prenehanja delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki izhaja, da je toženec opravljal konkurenčno dejavnost že pred tem. Zgolj dejstvo, da je toženec po prenehanju delovnega razmerja registriral isto dejavnost, kot jo opravlja tožeča stranka, ne pomeni, da ni kršil konkurenčne prepovedi. V primeru kršitve konkurenčne prepovedi je treba presojati dejansko dejavnost in ne registrirane dejavnosti. Zaradi tega je prišlo do neutemeljenega odstopa od ustaljene sodne prakse, ki je sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Uveljavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo kršitev konkurenčne prepovedi v A. dne 17. 4. 2018, so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nepravilno presojalo kršitev konkurenčne prepovedi zgolj na podlagi nepravilnih ugotovitev o preusmerjanju poslovnih strank. Kršitev konkurenčne prepovedi zajema različna ravnanja, za katera je podala obširne trditve, sodišče prve stopnje pa je presojalo zgolj očitano preusmerjanje strank. Pri tem ni upoštevalo napotkov iz prvega odstavka 362. člena ZPP, zato je podana kršitev te določbe. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo protipravno ravnanje toženca podano le, če bi bile za vsako od podjetij, ki jih izpostavlja tožeča stranka, dokazane okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je podjetje zaradi protipravnega ravnanja toženca opravilo ADR pregled pri konkurenčni družbi B. d. o. o. in ne pri tožeči stranki. Izpodbijana sodba pravzaprav zmotno temelji na določbi 143. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, ki opredeljuje nelojalno konkurenco. Toženec je aktivno sodeloval in pripomogel k temu, da so poslovne stranke tožeče stranke opravile preglede pri konkurenčnem podjetju. Prehoda takšnega števila poslovnih strank, kot ga je izkazala tožeča stranka, ni mogoče pripisati naključju. Nobenega dvoma ni, da je toženec izjemno olajšal konkurenčnemu podjetju pridobivanje strank tožeče stranke. Nelogično je presojanje kršitve konkurenčne prepovedi zgolj na podlagi dokaza o tem, da je bil določen ADR pregled opravljen prav zaradi posredovanja toženca. Glede konkurenčne klavzule navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo glede veljavnosti pogodbene določbe o pavšalni odškodnini. Dogovor o pavšalni odškodnini je po 180. členu ZDR-1 veljaven le, če takšno možnost predvideva kolektivna pogodba. Ker tožeče stranke v času zaposlitve toženca pri njej ni zavezovala nobena kolektivna pogodba, pogodbeno določilo o pavšalni odškodnini ni veljavno. Zato bi moralo sodišče prve stopnje naložiti tožencu povrnitev dejansko nastale škode. Nelogično je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec avtomatično dolžan plačati nižji znesek škode, s čimer se neutemeljeno zmanjšuje njegova odgovornost in se ga varuje kot šibkejšo stranko, ne glede na višino škode, ki jo je naklepno povzročil tožeči stranki, in določbe ZDR-1, ki varujejo tožečo stranko kot delodajalca. Pri tem se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča RS III Ips 33/2011, ki se nanaša veljavnost določila o pavšalni odškodnini v posojilni pogodbi. Ker ZDR-1 izrecno ureja institut pavšalne odškodnine v delovnih razmerjih, se pravila civilnega prava (o razlagi pogodb) ne smejo uporabljati. Pavšalna odškodnina se po 180. členu ZDR-1 lahko odmeri takrat, ko bi ugotavljanje dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. Sodišče prve stopnje je kršilo 11. člen ZPP s tem, ko je izvedlo dokazni postopek z izvedenko o višini dejanske škode, nato pa je tožencu naložilo le plačilo pavšalnega zneska odškodnine. Ker je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno s tem, da dejanska škoda presega pavšalni znesek odškodnine, izvedba dokaznega postopka predstavlja nepotrebno odlašanje. Zato je sodišče prve stopnje poseglo v pravico tožeče stranke iz 23. člena Ustave RS. Poleg tega sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo napotka pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, da dopolni dokazni postopek in ugotovi, ali in v kakšni višini je tožeča stranka oškodovana zaradi kršitve konkurenčne klavzule. S tem je kršilo prvi odstavek 362. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ji je kršilo ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS s tem, ko je tožencu naložilo povrnitev pavšalnega zneska odškodnine, čeprav ji je povzročil veliko škodo. Toženec je konkurenčno klavzulo kršil 1430-krat. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec ni bil obogaten za delo, ki ga je opravljal za konkurenčno družbo. Prilaga pogodbo, ki jo je toženec sklenil s konkurenčno družbo in s katero se je seznanila na pripravljalnem naroku v gospodarskem sporu 9. 5. 2023. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da bi tožeča stranka morala dokazati, da bi vse stranke, ki jim je toženec opravil pregled, ta pregled naročile pri njej. Izpodbija neobrazloženo stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ji ne pripadajo nekateri od priglašenih stroškov. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev glede sodne takse. Izračuna višine sodne takse ni mogoče preveriti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženec se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper II. in V. točko izreka sodbe. Glede konkurenčne prepovedi navaja, da je bila tožeča stranka prekludirana z navedbami glede cene predpriprave pregledov v A., predložitvijo cenika in dokaznim predlogom za postavitev izvedenke. V zvezi s tem uveljavlja kršitev določbe 286. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Nesklepčen je zahtevek za povrnitev škode, saj predpripravo pregleda po ceniku tožeče stranke opravi samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Iz navedb in dokazov tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, ali je tožeča stranka zaradi opravljene predpriprave pregleda kakorkoli oškodovana. Tožeča stranka ni dokazala, da bi sama opravila predpripravo pregleda v A. oziroma da bi ustvarila kakršenkoli prihodek, če bi ga opravil samostojni podjetnik. Če bi predpripravo pregleda za tožečo stranko opravil samostojni podjetnik, potem ni prikrajšana. Tožeča stranka ni podala trditev, da bi npr. del plačila za predpripravo pregleda pripadal samostojnemu podjetniku, preostanek pa njej. Zato ni upravičena do povrnitve škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Uveljavlja postopkovni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da je bila višina stroškov (goriva, pnevmatik, porabljenega materiala in dela) med strankama sporna, saj jih je prerekala. Tožeča stranka ni dokazala višine stroškov. Izpodbijana sodba nima ustrezne obrazložitve o načinu izračuna stroškov po višini. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenka je strošek ocenjevala po porabljenem času, čeprav o tem ni bilo ustreznih trditev. Sodišče prve stopnje se do tega ugovora ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in nastalo škodo. Niti za en ADR pregled ni dokazala, da bi ga opravila sama, če ga ne bi opravilo konkurenčno podjetje ob pomoči toženca. Vzročna zveza obstaja le v primeru, če bi naročniki opravo ADR pregleda naročili pri tožeči stranki, a ga prav zaradi ravnanja toženca niso. Do tega ugovora se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na nedoslednost med ugotovitvijo, da je tožeči stranki nastala škoda, saj je zaradi toženčevega dela za konkurenčno podjetje izgubila stranke in prihodek, in ugotovitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi vse preglede, ki jih je opravil toženec za konkurenčno podjetje, opravila sama. Sodišče prve stopnje bi moralo navesti, kateri pregled bi opravila tožeča stranka, a ga ni prav zaradi ravnanja toženca. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da je v pogodbi o zaposlitvi določena alternativna obveznost povrnitve škode. Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 496/2000. Ker se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do argumentov toženca o alternativni obveznosti, je kršilo pravico do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

5. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali pritožbene navedbe in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in v tistem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Po prvem odstavku 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenile za delodajalca konkurenco. Sodišče prve stopnje je kršitev konkurenčne prepovedi presojalo ob upoštevanju te določbe, zato ne držijo pritožbene navedbe tožeče stranke, da izpodbijana odločitev temelji na določbah Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

9. Po navedeni določbi je poudarek na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 10/2009 in VIII Ips 224/2013), kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da registracija poslovnega svetovanja sama po sebi ne pomeni kršitve konkurenčne prepovedi. Posledično so neutemeljene pritožbene trditve tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do registracije podjetja toženca kot bistvenega dejstva v tem sporu.

10. Toženec je bil samostojni podjetnik od 11. 1. 2018 dalje. Glede na to, da konkurenčna prepoved omejuje konkurenčno delovanje na čas trajanja delovnega razmerja, je za spor o plačilu odškodnine zaradi njenega kršenja lahko relevantno le toženčevo delovanje v obdobju do vključno 27. 4. 2018. Bistveno je, ali se je v tem času toženec ukvarjal z dejavnostjo, s katero se je dejansko ukvarjala tudi tožeča stranka, pri čemer mora tožeča stranka navesti (in v sodnem postopku dokazati), kdaj in katera ravnanja, ki sodijo v njeno dejavnost, naj bi toženec opravil. Ravnanja morajo biti torej časovno oziroma po vsebini konkretizirana, tako da je na njihovi podlagi mogoče presoditi, ali sploh predstavljajo kršitev konkurenčne prepovedi. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pavšalnimi pritožbenimi očitki, da je toženec v času delovnega razmerja pri njej aktivno sodeloval s konkurenčnim podjetjem in mu pomagal ter zanj opravljal ADR preglede.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je toženec v času od registracije podjetja do prenehanja delovnega razmerja pri tožeči stranki dejansko opravljal konkurenčno dejavnost. Sodišče prve stopnje se je do posameznih očitanih ravnanj v navedenem času opredelilo v točkah 20 do 30 obrazložitve. Izpodbijana sodba o tem vsebuje ustrezne razloge, ki med seboj niso v nasprotju in omogočajo njen preizkus na pritožbeni stopnji, kar pomeni, da ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je očitke kršitve konkurenčne prepovedi presojalo na podlagi konkretiziranih trditev tožeče stranke o protipravnosti posameznih ravnanj. Zato ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni presojalo dejanskih kršitev konkurenčnih prepovedi, s čimer naj bi odstopilo od ustaljene sodne prakse in kršilo ustavne pravice tožeče stranke. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožeča stranka z izjemo predpriprave pregleda cistern v A. dne 17. 4. 2018 ni dokazala ostalih ravnanj, ki jih je izpostavila v okviru kršenja konkurenčne prepovedi. Pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje o nedokazanosti ostalih očitanih ravnanj je pritožbeno sodišče potrdilo že v razveljavitvenem sklepu. Enako dokazno oceno o očitanih ravnanjih po posameznih poslovnih strankah, ki je pritožba posebej ne izpodbija, je sodišče prve stopnje sprejelo v novem sojenju. Zato pritožba neutemeljeno očita kršitev prvega odstavka 362. člena ZPP. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklepanje na kršitev konkurenčne prepovedi s sklicevanjem na število opravljenih pregledov, ki jih je ugotovila izvedenka, saj se ti nanašajo na čas po prenehanju delovnega razmerja, torej na čas, ko je toženca zavezovala konkurenčna klavzula.

12. Utemeljeno pa toženec v pritožbi opozarja na neutemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi predpriprave pregleda cistern v A. dne 17. 4. 2018. Iz cenika tožeče stranke za preglede ADR vozil in cistern (ki ga je tožeča stranka priložila kot sestavni del strokovnega mnenja C. C.) izhaja, da pripravo cisterne na pregled izvede samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Da zato tožeči stranki zaradi predpriprave pregleda v A. ni nastala škoda, je toženec izpostavil v pripravljalni vlogi z dne 31. 3. 2023. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala niti ni npr. zatrjevala, da bi del plačila za predpripravo pregleda cistern pripadal samostojnemu podjetniku, preostali del pa tožeči stranki. Zato je treba v ugotovljenih okoliščinah šteti, da tožeča stranka ni bila prikrajšana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in ji iz tega naslova ne pripada odškodnina v obliki izgubljenega dobička.

13. Ker je bilo materialno pravo v tem delu zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi v znesku 227,54 EUR z obrestmi od 28. 4. 2018 dalje.

14. Ostale pritožbene navedbe toženca glede kršitve konkurenčne prepovedi (očitana kršitev prvega odstavka 286. člena ZPP, očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede višine posameznih stroškov), na drugačno presojo ne morejo vplivati. Zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki nastalo škodo (ki se izraža v znižanju prihodkov v primerjavi z obdobjem delovnega razmerja toženca pri njej) pripisalo delu toženca po prenehanju delovnega razmerja oziroma kršitvi konkurenčne klavzule. Poudarilo je, da se je število ADR pregledov, ki jih je opravila B. d. o. o., nesorazmerno povečalo ravno v času, ko je toženec pričel opravljati ADR preglede za njen račun. B. d. o. o. je namreč v obdobju od pridobitve dovoljenja za opravljanje ADR pregledov konec leta 2017 opravila neprimerljivo manj ADR pregledov in izdala bistveno manj certifikatov. Prav toženec je bil tisti, ki je opravljal ADR preglede za tožečo stranko in pozneje za B. d. o. o. Tožeča stranka je zaradi dela toženca za konkurenčno podjetje izgubila stranke, s tem pa tudi prihodek oziroma dobiček.

16. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi morala tožeča stranka za vsak posamezen ADR pregled dokazati, da bi ga opravila sama, če ga ne bi opravil toženec za račun konkurenčnega podjetja. Pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in škodo v obliki izgubljenega dobička gre za rekonstrukcijo oškodovančevega poslovanja, ki bi najverjetneje nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka - kršitve konkurenčne klavzule, oziroma za sklepanje, kakšen bi bil oškodovančev dobiček v prihodnjem obdobju, ki se opravi na podlagi preteklih ter v času škodnega dogodka predvidljivih okoliščin. Opraviti je treba primerjavo oškodovančevega dejanskega položaja s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo. Na ta način se oblikuje hipotetični scenarij "nekršitve" (prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/2020). Predpostavka za priznanje odškodnine za povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička je obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno. Z vidika procesnega prava zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov. Če je oškodovana gospodarska družba pred škodnim dogodkom ustvarjala dobiček, to načeloma zadostuje za sklepanje, da bi ga ustvarjala tudi v času po škodnem dogodku, če ji tega ne bi onemogočil prav škodni dogodek (prim. zadeve Vrhovnega sodišča RS III Ips 46/2017, III Ips 79/2016, III Ips 31/2015, III Ips 98/2013 in II Ips 147/2013). Tožeči stranki bi glede na navedeno naložili pretežko dokazno breme, če bi od nje zahtevali dokazovanje hipotetičnega scenarija s standardom prepričanja (da bi ADR preglede, ki jih je opravil toženec za konkurenčno podjetje, opravila sama za poslovno stranko). Nemogoče je s takšnim dokaznim standardom predvideti, kako bi se tržni pogoji in razmerja med udeleženci po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki razvili, če kršitve konkurenčne klavzule ne bi bilo. Razumna je zato presoja sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka obstoj vzročne zveze izkazala s standardom pretežne verjetnosti oziroma pojasnilom, da je zaradi dela toženca za konkurenčno podjetje izgubila stranke, s tem pa tudi prihodek oziroma dobiček. Ni v pritožbi zatrjevane nedoslednosti med ugotovitvijo, da je tožeči stranki nastala škoda, ker je zaradi toženčevega dela za konkurenčno podjetje izgubila stranke in prihodek, in ugotovitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi vse preglede, ki jih je opravil toženec za konkurenčno podjetje, opravila sama. Prva ugotovitev se nanaša na obstoj vzročne zveze, druga na obseg škode. Posledično je neutemeljena pritožbena graja postopkovnih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Stranki sta v tretjem odstavku XIV. člena pogodbe o zaposlitvi določili, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku 20.000,00 EUR, če ne spoštuje konkurenčne klavzule. Zmotno je pritožbeno stališče toženca, da v pogodbi o zaposlitvi določena obveznost povrnitve škode v dejanskem znesku ali pavšalnem znesku predstavlja alternativno obveznost, tj. obveznost z več predmeti, pri čemer je dolžnik dolžan dati le enega, da bi bil prost obveznosti (384. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje se je vsebinsko opredelilo do ugovora toženca o alternativni obveznosti v 52. točki obrazložitve. Pravilno je presodilo, da je s tretjim odstavkom XIV. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorjen le en predmet obveznosti, tj. plačilo denarne odškodninske obveznosti, le višina te obveznosti je bila določena različno. Zato ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do ugovora, s čimer naj bi bila podana kršitev pravice do izjave oziroma bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sklicevanje na zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 496/2000, v kateri je bila obveznost izpolnitve terjatve iz naslova kreditne pogodbe naložena alternativno: v tuji valuti ali v njeni tolarski protivrednosti, ni utemeljeno, saj v obravnavanem odškodninskem sporu ne gre za primerljivo dejansko in pravno situacijo.

18. Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da pogodbeni dogovor o plačilu odškodnine v pavšalnem znesku 20.000,00 EUR ni veljaven, ker je v neskladju z določbo 180. člena ZDR-1, ki ureja pavšalno odškodnino. Tožeča stranka je s tožbo prvotno zahtevala povrnitev škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule v pavšalnem znesku 20.000,00 EUR. Ta znesek je sama vnesla v pogodbeno določilo. ZDR-1 v primeru kršitve konkurenčne klavzule ne določa posledic na področju odškodninskega prava (dolžnosti povrnitve škode). Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 173/2017 že zavzelo stališče, da v primeru kršitve konkurenčne klavzule delavec ni več v delovnem razmerju pri delodajalcu, zato za bivšega delavca tudi na odškodninskem področju ne pridejo v poštev (ugodnejše) določbe ZDR-1 o odgovornosti delavca za povzročeno škodo (177. člena ZDR-1), o zmanjšanju odškodnine ali oprostitvi plačila (178. člena ZDR-1) in o pavšalni odškodnini (180. člena ZDR-1). Pri razlagi konkurenčnih klavzul sodna praksa (prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 7/2020 in tam navedeno sodno prakso) sledi načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij, vendar pa smiselna uporaba pravil civilnega prava, na katero napotuje prvi odstavek 13. člena ZDR-1, ne pomeni, da se ta pravila neposredno uporabljajo, temveč da jih je treba razlagati v skladu z načeli in pravili delovnega prava. Zato dogovor strank o pavšaliziranju odškodnine po prenehanju delovnega razmerja v primeru kršitve konkurenčne klavzule in smiselna uporaba določb civilnega prava o razlagi pogodb ni v neskladju z določbami ZDR-1. 19. Pritožba tožeče stranke ima sicer prav, ko navaja, da iz zadeve Vrhovnega sodišča RS III Ips 33/2011 izhaja, da je tudi pri pavšalno dogovorjeni odškodnini treba spoštovati temeljno načelo odškodninskega prava, da odškodnina škode ne sme presegati, in da iz nje smiselno ne izhaja, da je delodajalec upravičen do pavšalne odškodnine, če je dejansko nastala škoda od nje višja. Kljub temu je tudi po presoji pritožbenega sodišča pogodbeno določilo o povrnitvi škode zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule nejasno. Razumeti ga je mogoče kot povrnitev škode v dejanskem znesku. Lahko pa ga je razumeti tudi kot povrnitev škode v pavšalnem znesku. Ker je pogodbena določba nejasna, jo je treba razlagati v skladu s 83. členom OZ, ki določa, da je treba v primerih, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Sporno pogodbeno določilo je mogoče razlagati na dva načina, zato je ob neprerekanem dejstvu, da je pogodbo o zaposlitvi vnaprej pripravila tožeča stranka, pravilna razlaga nejasnega pogodbenega določila taka, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

20. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita kršitev 11. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju izpeljalo dokazni postopek o višini dejanske škode, nato pa dosodilo pavšalni znesek odškodnine. Tožeča stranka je ob zvišanju odškodninskega zahtevka predlagala izvedbo dokaza z izvedenko finančne stroke za ugotovitev višine dejanske škode zaradi kršitev konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule, čemur je sodišče prve stopnje sledilo. V ravnanju sodišča prve stopnje ni takšne procesne kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP) in posledično terjala poseg v izpodbijano sodbo. Nadalje ne drži pritožbeni očitek kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS, ker naj bi bilo sodišče prve stopnje že na začetku postopka seznanjeno, da dejanska škoda presega pavšalno odškodnino. Tožeča stranka spregleda, da je vse do spremembe tožbe (2. 11. 2020 oziroma 17. 11. 2020) zahtevala pavšalni znesek 20.000,00 EUR in ne dejanske škode. Ni podana kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, ki jo pritožba tožeče stranke pavšalno uveljavlja z navedbo, da ji ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje, saj so ji bila zagotovljena vsa procesna jamstva v sodnem postopku. Prav tako sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 362. člena ZPP. V razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča ni bilo izrecnega navodila, da je treba ugotoviti višino dejanske škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Sodišču prve stopnje je bilo naloženo, naj najprej ugotovi, ali je bila tožeča stranka sploh oškodovana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule. Vrednost posameznega ADR pregleda še ne pomeni pravno priznane škode, kot ju zmotno enači tožeča stranka v pritožbi. Za odločitev sodišča prve stopnje o pavšalni odškodnini oziroma obstoju škode, ki je posledica kršitve konkurenčne klavzule, niso bistvene pritožbene navedbe o prizadevanju tožeče stranke za zmanjšanje škode, plačevanju nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, obogatitvi toženca in dejanskem obsegu škode. Do teh pritožbenih navedb in novih dokazov v zvezi s tem (ki so tudi sicer prepozni v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, saj se je tožeča stranka z njimi seznanila pred zaključkom glavne obravnave v postopku na prvi stopnji) se pritožbeno sodišče zato ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke o neobrazloženosti stroškovne odločitve. Za obrazložitev stroškovnih odločitev veljajo nekoliko nižji standardi. Zadostuje, da je jasno razvidno, kateri stroški so bili priznani, saj to zadošča za preizkus pravilnosti odločitve. Ne glede na to, je sodišče prve stopnje v 61. točki obrazložitve posebej navedlo, katerih stroškov ni priznalo tožeči stranki. Ker je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadaljnji) odločilo le o temelju taksne obveznosti (v odstotkih) oziroma o taksnih zavezancih, ni utemeljen pritožbeni očitek, da se izračuna višine taksne obveznosti ne da preveriti.

22. Zaradi delne spremembe odločitve se je uspeh strank v postopku na prvi stopnji spremenil v minimalnem obsegu (za 0,10 %). Zato ob upoštevanju okoliščin primera ostane nespremenjena stroškovna odločitev v V. in VI. točki izreka (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

23. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno v preostalem pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Toženec je s pritožbo delno uspel, vendar v sorazmerno majhnem delu (227,54 EUR od izpodbijanih 20.227,54 EUR ali 1 %). Zato stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP).