Jedro

Stranka lahko zavrne plačilo odmene za podjemnikovo delo, če ima razlog za zavrnitev prevzema. Razlog za zavrnitev prevzema je predvsem obstoj očitnih napak. Te pa mora tožena stranka grajati.

Tožena stranka bi lahko zavrnila prevzem tudi iz drugih tehtnih razlogov. Kot razlog za zavrnitev pride vsaj načeloma v poštev tudi ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana odločba v:

1. točki II izreka delno spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku na plačilo 7.900,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.938,55 EUR od 30. 4. 2013 naprej do plačila in od zneska 2.962,00 EUR od 7. 7. 2013 naprej do plačila.

V preostalem izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu točke II izreka (glede plačila 345,00 EUR) se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi;

2. točki III izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.733,36 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 630,59 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila za opravljeni podjem.

2. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po vloženem ugovoru se je nadaljeval kot pravdni postopek.

3. V vlogi „dopolnitev tožbe“ je tožeča stranka oblikovala svoj zahtevek tako, da je zahtevala plačilo 4.938,55 EUR in zakonske zamudne obresti od 30. 4. 2013 naprej do plačila, plačilo 2.962,00 EUR od 7. 7. 2013 naprej do plačila in povrnitev stroškov izvršilnega postopka v višini 345,00 EUR.

4. V prvostopenjskem postopku je tožeča stranka trdila, da je s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo. Za toženo stranko naj bi opravila posel. Ker ni prejela plačila, ga je zahtevala s tožbo.

5. Tožena stranka se je branila z ugovorom nevestnega in nepoštenega ravnanja tožeče stranke in z dvema pobotnima ugovoroma.

6. Prvostopenjska sodba je odločila, da sta stranki sklenili Pogodbo št. SLO 2012-195-1 dne 10. 1. 2013 (v nadaljevanju: podjemna pogodba). Tožeča stranka je bila podjemnik, tožna stranka naročnik. Tožeča stranka se je zavezala k vbrizgavanju smole X, ki je namenjena utrjevanju terena. Namen vbrizgavanja smole je bil okrepiti zemljišče pod temelji in tako povečati njegovo nosilnost. Dogovorjeno je bilo, da se poseg opravi med 28. 1. in 3. 2. 2013. 7. Glede porabe smole je bilo dogovorjeno, da znaša cena za opravljen podjem 9.600,00 EUR, če poraba smole ne bo presegala 520 kg. Takšna poraba smole je bila podana na temelju matematičnega izračuna in je bila v skladu z normami stroke in z dolgoletnimi izkušnjami izvajalca pri geotehnični sanaciji zgradb. Če bi se v teku izvrševanja podjema pojavila spremenjene okoliščine, na katere izvajalec nima vpliva, je bilo dogovorjeno, da bo podjemnik sam poravnal izdatek za povečano porabo smole, za največ do 10 % od predvidene porabe smole. Dodatno porabo nad 10 % pa bi moral plačati naročnik, vendar po znižani ceni 13,00 EUR/kg, DDV bi prav tako moral plačati naročnik. Naročnik lahko spremlja porabo smole na merilnih napravah za injektiranje (7. člen pogodbe; vse prvostopenjska sodba, r. št. 8 in 9.)

8. Tožeča stranka je izstavila dva računa: št. 8/2013 dne 15. 2. 2013 in št. 31/2013 dne 28. 6. 2013 (prvostopenjska sodba, r. št. 8 in 9). S prvim je tožeča stranka zahtevala 12.938,55 EUR, z drugim še 2.962,00 EUR. Tožeča stranka je torej zahtevala skupaj 15.900,55 EUR. Ker ji je tožena stranka plačala le 8.000,00 EUR, zahteva tožeča stranke še razliko v višini 7.955,00 EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 9).

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so razpoke na zgradbi tožene stranke sicer ostale (prvostopenjska sodba, r. št. 12), vendar pa je tožeča stranka dosegla dvig objekta in je utrdila temeljna tla (prvostopenjska sodba, r. št. 13).

10. Po presoji prvostopenjskega sodišča tožeča stranka ni ravnala vestno in pošteno, ker je toženo stranko onemogočila pri izvajanju njenih pravic v zvezi s porabo smole po pogodbi (prvostopenjska sodba, r. št. 15). Tožeča stranka je v pogodbi določila porabo materiala v kilogramih, poraba pa se je v resnici merila v impulzih. Ravnanje tožeče stranke je bilo nevestno in nepošteno, ker tožene stranke ni opozorila, da se poraba materiala ne meri v kilogramih, ampak se uporabljajo druge merske enote in ker je ni opozorila na to, na kakšen način se merske enote pretvorijo v kilograme. S tem je toženi stranki onemogočila učinkovito spremljanje porabe materiala. Tožena stranka se je sicer pri delavcih tožeče stranke pozanimala o spremljanju porabe materiala, vendar pa pojasnila očitno niso bila zadostna (prvostopenjska sodba, r. št. 15). Tožeča stranka je tudi slabo ocenila potrebno porabo materiala. Slabo jo je ocenila, ker se je zanesla na informacije, ki jih je dala tožena stranka. Takšno ravnanje je bilo v nasprotju s profesionalno skrbnostjo (prvostopenjska sodba, r. št. 16). Končno, ravnanje tožeče stranke naj bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ker je predvideno količino materiala (520 kg) presegla kar za 866,25 kg (prvostopenjska sodba, r. št. 18). Tožena stranka se je sicer strinjala z nadaljevanjem dela tudi potem, ko je bila pogodbena količina dosežena (prvostopenjska sodba, r. št. 18). Tožeča stranka bi morala toženo stranko izrecno opozoriti, da bo poraba materiala za več kot enkrat presegla dogovorjeno količino, in tega ni storila.

11. O pobotnih ugovorih sodišče ni odločalo (prvostopenjska sodba, r. št. 19).

12. Prvostopenjsko sodišče je v točki I izreka razveljavilo sklep o izvršbi še v 1. in 3. odstavku izreka. V točki II je vse tožbene zahtevke zavrnilo. V točki III izreka je naložilo plačilo stroškov postopka tožeči stranki.

13. Tožeča stranka je pritožbo vložila zoper točki II in III izreka. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je v pogodbi in še pred njeno sklenitvijo, toženo stranko opozorila na možnost, da lahko pride do povečane količine porabljene smole. Na to je opozoril tudi 7. člen podjemne pogodbe. S tem naj bi tožeča stranka v celoti izpolnila pojasnilno dolžnost. Če je tožena stranka dala nepravilne podatke, na temelju kateri je tožeča stranka lahko ocenila predvideno porabo smole, naj bi tožena stranka ne mogla biti oproščena odgovornosti. Tožeča stranka naj bi toženo stranko obvestila o tem, da je treba uporabiti večjo količino materiala od predvidene. Tožena stranka je na to pristala. Nepošteno naj bi bilo ravnanje tožene stranke, ki je najprej dala soglasje za nadaljevanje vbrizgavanja smole, potem pa je zavračala plačilo.

14. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo (358. člen ZPP), delno pa jo je zavrnilo (353. člen ZPP).

I. ODLOČITEV O TEMELJU ZAHTEVKA ZA PLAČILO IZVRŠENEGA DELA

15. Pritožba ne izpodbija pravnega sklepanja prvostopenjskega sodišča, da sta stranki tega postopka sklenili podjemno pogodbo (619. člen OZ). V št. 1 te pogodbe sta dogovorili, da je namen posega učvrstitev terena temeljev, povečanje njegove nosilnosti in zagotovitev, da bo v vseh točkah terena njegova nosilnost večja od statične obtežbe. V nadaljnjih določbah so bile dogovorjene podrobnosti glede same izvedbe posla. Ugotovljeno je tudi bilo, da na sami zgradbi obstajajo razpoke.

16. Za odločitev v tej zadevi je bistven 7. člen. V njem je bila najprej dogovorjena cena 9.600,00 EUR. V nadaljevanju pa je bila dogovorjena tudi poraba materiala. Določba se je glasila takole: „Cena posega zajema porabo injektirane smole … do količine 520 kg. Navedena poraba materiala je podana na osnovi matematičnega izračuna skladno z normami stroke in dolgoletnih izkušenj izvajalca pri geotehnični sanaciji objektov. Ker pa se v teku posega lahko pojavijo spremenjene okoliščine, ki so predmet višje sile oziroma na katere izvajalec nima vpliva, je lahko poraba injektirane smole večja od navedene. V takem primeru izvajalec krije stroške povečane porabe injektirane smole do 10 %, dodatno porabo nad 10 % pa krije naročnik. Naročnik se zaveže, da bo plačal dodatno porabo smole po znižani ceni 13,00 EUR + DDV za kilogram. Naročnik lahko spremlja porabo smole na merilnih naprava (sic!) za injektiranje.“

17. Zahtevek na plačilo odmene za opravljen podjem („podjemnine“) je podan, če naročnik prevzame opravljeno delo ali neupravičeno ne opravi prevzema (2. odstavek 633. člena OZ). Tožeča stranka je v teku postopka trdila, da je bil zapisnik o prevzemu sestavljen 1. 2. 2013 na kraju izvedbe del. Podpisal ga je le vodja del (kot zastopnik tožeče stranke). Tožena stranka ga ni hotela podpisati zaradi količine uporabljenega materiala (l. št. 47). To trditev je tožena stranka potrdila (l. št. 58) in je s tem postala nesporna. Ker je tožena stranka na zgradbi sami imela posest ves čas, izročitev ni bila niti potrebna, niti mogoča (1. odstavek 632. člena OZ). Ker je bila tožena stranka seznanjena s končanjem del, le potrditi dela ni hotela, poseben poziv k prevzemu ni bil potreben.

18. Stranka lahko sicer zavrne plačilo odmene za podjemnikovo delo, če ima razlog za zavrnitev prevzema (2. odstavek 633. člena in 641. člen OZ). Razlog za zavrnitev prevzema je predvsem obstoj očitnih napak. Te pa mora tožena stranka grajati. Tožena stranka ni v teku prvostopenjskega postopka niti trdila, da je zavrnila prevzem zaradi očitnih napak.

19. Tožena stranka bi lahko zavrnila prevzem tudi iz drugih tehtnih razlogov. Kot razlog za zavrnitev pride vsaj načeloma v poštev tudi ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (1. odstavek 5. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je menilo, da je tožeča stranka ravnala tako. Pritožbeno sodišče je presodilo, da tožeča stranka ni ravnala nevestno ali nepošteno in da je zato tožena stranka neutemeljeno zavrnila prevzem.

20. Potrditev dela je tožena stranka po lastnih trditvah zavrnila zato, ker ni mogla spremljati količine porabljenega materiala. Da ga je v resnici lahko spremljala, je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, enako tudi, kolikšna je bila poraba smole, namreč skupaj 1.386,25 kg. Na te ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano, saj jih pritožba ne izpodbija. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je tožena stranka lahko spremljala število potiskov (impulzov), ki jih je napravila črpalka. V tovornjaku tožeče stranke je bil števec, ki je meril število potiskov, štirje potiski so pomenil 1 kg smole. S tem je bila tožena stranka seznanjena (prvostopenjska sodba, r. št. 15).

21. Tožeča stranka ni ravnala nevestno in nepošteno, ker se je zanesla na podatke, ki jih ji je dala tožena stranka. Ocena je vsekakor močno zgrešila potrebno porabo smole, saj je prišlo do bistvene večje porabe smole, kot je bilo predvideno v podjemni pogodbi. Vendar pa tožeči stranki ni bilo natančneje znano, na kakšnem zemljišču stoji zgradba. Vse, kar je vedela, je, da stoji na navoženem gramoznem nasipu, pod katerim je naravni gramoz. Tako je vsaj tožečo stranko o tem obvestila tožena stranka sama (podrobnosti v št. 4 podjemne pogodbe). Da se je tožeča stranka zanesla na podatke, ki jih je dala tožena stranka, je ugotovila že prvostopenjska sodba (prvostopenjska sodba, r. št. 16).

22. Sestavni del pogodbe so bili tudi Splošni pogoji podjetja (št. 15 podjemne pogodbe). V Splošnih pogojih podjetja je bil v št. 1 izrecno določeno, da tožeča stranka deluje na temelju informacij, ki jih dobi od naročnika. Kakšno je zemljišče pod samo zgradbo, če ni bila opravljena geološka raziskava še pred gradnjo zgradbe same, pa tožeča stranka ni mogla vedeti.

23. Na temelju 7. člena podjemne pogodbe pritožbeno sodišče tudi sklepa, da tožeča stranka ni ravnala v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja kljub temu, da se je zanesla na s strani tožene stranke dane podatke prav zato, ker je predvidela, do bo deloma nosila bremena morebitne večje porabe smole od predvidene sama in je takšna ureditev primerno upoštevala koristi obeh strank. Tožeča stranka je bila pripravljena del presežne porabe v višini 10 % od predvidene količine nositi brezplačno, torej izključno v svoje breme. Le v presežku je hotela doseči odmeno za dodatno porabljeno smolo, in za presežno količino le po znižani ceni.

24. Pritožbeno sodišče prav tako ne vidi ravnanja v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja zato, ker tožeča stranka v podjemni pogodbi kot merske enote ni navedla impulzov, temveč kilograme. Tožeča stranka se je v podjemni pogodbi zavezala le k temu, da bo „Naročnik lahko spremlja(l) porabo smole na merilnih naprava (sic!) za injektiranje.“ To pa mu je omogočila. Od naročnika (tožene stranke) pa tudi ni bilo pretirano zahtevati, da število impulzov deli s 4 ali kakšnim drugim preprostim količnikom. Da tožena stranka torej sploh ne bi bila mogla ugotoviti, kakšna je poraba smole, torej nikakor ne drži. Eden od materialnopravnih bremen tožene stranke, ki je bil izrecno dogovorjen v št. 5 Splošnih pogojev je bila tudi prisotnost naročnika „ves čas trajanja posega“. Če naročnik ni mogel razumeti, kolikšna je poraba, bi bil lahko kadarkoli to vprašal podjemnika. Pojasnila tožeče stranke so bila po presoji pritožbenega sodišča zadostna.

25. Vsak morebitni dvom glede tega, ali je bilo ravnanje tožeče stranke v skladu z načelom vestnosti in poštenja, pa preneha ob neizpodbijani ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bila tožena stranka obveščena o tem, da je bila predvidena količina porabljene smole (520 kg) dosežena in se je strinjala z nadaljevanjem del (prvostopenjska sodba, r. št. 18). Imela je vso možnost prekiniti z vbrizgavanjem smole, in je ni izkoristila. Da se je kakorkoli vsaj kasneje, še v teku del pozanimala, kolikšna dodatna poraba je nastala, pa tožena stranka ni niti trdila.

26. Pravnega temelja za zavračanje prevzema in s tem plačila tožeča stranka ni imela. Zgolj načelo vestnosti in poštenja pri danih okoliščinah ni takšen temelj, saj je šlo, objektivno gledano, za posel s precejšnjim tveganjem za toženo stranko. Podjemna pogodba in Splošni pogoji podjetja so na različne nevarnosti, na primer povečane porabe, celo opozarjali.

27. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti tudi o obeh pobotnih ugovorih, s katerimi se prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati.

28. Prvi pobotni ugovor se nanaša na znesek 15.00,00 EUR. Takšen znesek je v pobot uveljavljala tožena stranka zato, ker se razpoke na zgradbi niso zaprle. Takšen ugovor je dala tožena stranka na naroku za glavno obravnavo z dne 8. 6. 2015 (l. št. 62).

29. Prvostopenjska sodba ni ugotovila, da bi tožeča stranka toženi stranki sploh obljubila, da se bodo po končanem vbrizgavanju smole razpoke zaprle. Pisna pogodba tega ni predvidevala. Ne glede na to pa je ugovor tožene stranke v vsakem primeru neutemeljen, celo če se predpostavlja, da je tožeča stranka ustno, mimo pisne pogodbe, zagotovila takšen uspeh svojega dela.

30. Ugovor tožene stranke temelji v dejanskem oziru očitno temelji na obstoju stvarne napake. Če naj bi tožena stranka z uspehom uveljavljala takšen ugovor, bi bila morala predhodno trditi, da je obstoj napake pravočasno grajala (633. in 634. člen OZ), zahtevala njeno odpravo in za to postavila rok (1. odstavek 637. in 2. odstavek 639. člena OZ), in da je ta rok potekel brezplodno (3. odstavek 639. člena OZ). Šele potem bi imela nasprotni denarni zahtevek, ki bi lahko nastal zato, ker je sama odpravila napako in zahtevala povrnitev stroškov (3. odstavek 639. člena OZ). Vsega tega pa tožena stranka ni niti trdila, razen tega, da je sama odpravila napako.

31. Ugovor tožene stranke zaradi skrite stvarne napake, ki naj bi bila v tem, da se je po izvršenem delu začela v zgradbi nabirati vlaga v višini 2.000,00 EUR, prav tako ni podan, iz podobnih razlogov, kot ugovor v višini 15.000,00 EUR. Sicer je tožena stranka navedla, da je napake grajala (l. št. 63), manjka pa vse ostalo, kar bi bilo potrebno za nastanek nasprotnega denarnega zahtevka: zahteva za odpravo, brezploden potek roka in samoodprava napake.

II. ODLOČITEV O VIŠINI ZAHTEVKA V ZVEZI Z OPRAVLJENIM DELOM

32. Tožeča stranka je zahtevala plačilo tako, da je posla toženi stranki dva računa: št. 8/2013 dne 15. 2. 2013 za znesek 12.938,55 EUR in št. 31/2013 dne 28. 6. 2013 za znesek 2.962,00 EUR.

33. Prejema računov tožena stranka ni zanikala, prejem prvega računa je celo dvakrat izrecno potrdila (ugovor zoper sklep o izvršbi, l. št. VL 9 in vloga z dne 9. 6. 2016, l. št. 58). Tožena stranka je tudi prostovoljno plačala 8.000,00 EUR in je s tem očitno delno poravnala zahtevek tožeče stranke po prvem računu.

34. Tožena stranka je s prvim računom zahtevala plačilo po pogodbi. Ta je v št. 8 sicer predvidevala delna plačila, pri čemer bi bilo treba zadnje delno plačilo plačati do 30. 4. 2013. Predvideno je bilo tudi, da bo treba plačati zakonske zamudne obresti v primeru zamude. Zapadel je ta zahtevek torej takoj, ko je bilo delo opravljeno, v zamudi pa se je tožena stranka znašla najkasneje 30. 4. 2013. 35. Tožena stranka je račun takrat, kot je prejela sam račun, tega pa je po lastnih in neprerekanih trditvah zavrnila, pri čemer je za zavrnitev navajala materialnopravne ugovore. Med strankama dogovorjeni znesek v višini 8.000,00 EUR je bil lahko dogovorjen le okvirno, saj je bilo predvideno tudi, kako bo lahko tožeča stranka zahtevala še dodatno plačilo, če bi bila poraba večja od predvidene. Tožeča stranka je torej glede na samo podjemno pogodbo lahko zahtevala plačilo od 30. 4. 2013 naprej. Za znesek 12.938,55 EUR lahko torej zahteva zamudne obresti od 30. 4. 2013 naprej. Ker pa ji je bilo plačanih 8.000,00 EUR, je upravičena od 30. 4. 2013 naprej do obresti od razlike, ki znaša 4.938,55 EUR. Z drugim računom (št. 3172013) je kot rok plačila postavila 6. 7. 2013. Tožena stranka prejema računa ni zanikala. Zamudne obresti je tožeča stranka zahtevala je od 7. 7. 2013 naprej. Do njih je upravičena, in sicer od zneska 2.962,00 EUR.

III. ODLOČITEV O STROŠKIH IZVRŠILNEGA POSTOPKA

36. Zahtevek tožeče stranka na povrnitev stroškov izvršilnega postopka v znesku 345,00 EUR je neutemeljen. Kakršnihkoli trditev o tem, da so ji takšni stroški nastali, ni postavila nikoli. Dokazni predlogi niso bili podani. Zahtevek tožeče stranke je bil torej nesklepčen od samega začetka in je takšen ostal. Dokazovanje ni bilo niti mogoče. IV. STROŠKI POSTOPKA

37. Ker se je postopek začel še v času, ko se je uporabljal ZOdvT, se odločitev o stroških postopka opira na ZOdvT.

38. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe zahtevala povrnitev nagrade za postopek v višini 347,10 EUR, 20,00 EUR, DDV in stroškov postopka. Stroški izvršilnega postopka so nastali v višini 74,00 EUR. Doplačane sodne takse za pravdni postopek so znašale 301,00 EUR. Na naroku dne 28. 9. 2015 je tožeča stranka zahtevala še nagrado za narok v višini 347,10 EUR in povrnitev pričnine. Ta je znašala 250,12 EUR in 270,10 EUR za priči A. in B. Skupaj znašajo torej njeni stroški, glede na vrednost spornega predmeta, kakršno je sama navedla, po tar. št. 3100 in 3102 skupaj 667,50 EUR, upravičena pa je tudi do povrnitve 20,00 EUR (tar. št. 6002), pričnin in DDV od vsote teh stroškov, ter do povrnitve stroškov izvršilnega postopka in taks za pravdni postopek.

39. Glede na to, da je tožeča stranka ni uspela le v sorazmerno majhnem delu svojega zahtevka (v višini približno 4 %), bo morala tožena stranka nositi vse stroške prvostopenjskega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka mora torej tožeči stranki povrniti 1.733,36 EUR.

40. Pravni temelj za odločitev o stroških pritožbenega postopka je v 2. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka bo glede na pretežni uspeh tožeče stranke morala nositi vse stroške pritožbenega postopka.

41. Tožeča stranka je sicer zahtevala povrnitev nagrade v višini 500 OT, materialnih stroškov v višini 10 OT, DDV in sodne takse. Smiselno je s tem zahtevala povrnitev nagrade v višini 229,50 EUR in materialnih stroškov v višini 4,59 EUR. O teh stroških je treba odločiti še v skladu z ZOdvT. Na temelju tar. št. 3210 in 6002 je tožeča stranka nedvomno upravičena do povrnitve teh stroškov, poleg tega tudi do povrnitve DDV in do povrnitve sodne takse, ki je znašala 345,00 EUR. Tožena stranka mora torej povrniti tožeči stranki 630,59 EUR.

42. Oba zneska stroškov bo morala tožena stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.