Jedro

Odločba, s katero se zavrne prošnja za pridobitev državljanstva z uporabo diskrecijske pravice, mora vsebovati presojo izvedenih dokazov. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, če ni ugotovljeno, s katerimi konkretnimi protipravnimi ravnanji bi naj prosilec deloval zoper interese Republike Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 9.7.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) za sprejem v državljanstvo, da pa je tožena stranka ocenila, da je podan dejanski stan iz 3. odstavka 40. člena navedenega zakona. Zato je v skladu z diskrecijsko pravico, ki ji je dana s to zakonsko določbo, zavrnila tožnikovo vlogo. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je tožnik v novembru 1990 v številnih naseljih v Beli krajini, kjer živijo pripadniki srbske narodnosti, deloval z namenom, da bi tamkajšnje prebivalce pripravil k sodelovanju, da bi pri slovenskih oblasteh izsilili status ogroženosti Srbov v Beli krajini ter jih tudi pozival k udeležbi pri aktivnostih, katerih namen je bilo povezovanje vseh Srbov na območju tedanje Jugoslavije. S temi svojimi ravnanji je deloval zoper interese Republike Slovenije. Tožnik je zoper to odločbo tožene stranke sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da ne ve, kaj je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, očitki v izpodbijani odločbi pa so nekorektna in neutemeljena podtikanja. Tožnik se ne bavi s politiko, ni član političnih strank in zoper njega ni bil uveden kazenski ali kakšen drug postopek za to, kar se mu očita v izpodbijani odločbi. Je predsednik srbske pravoslavne cerkvene občine v ... in ker je ta cerkvena občina brez župnika, on organizira župnika za opravljanje posameznih cerkvenih obredov. Leta 1990 se je v Beli krajini udeležil le maše in ni izkazoval nobenih aktivnosti, ki se mu očitajo. Predlaga, da sodišče opravi poizvedbe o njegovi lojalnosti in korektnosti ter odpravi izpodbijano odločbo. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne. Navaja, da je delovanje tožnika zoper Republiko Slovenijo ugotovljeno z zaslišanjem pooblaščene uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije in, da je bil s temi ugotovitvami seznanjen tudi tožnik. Tožba je utemeljena. Določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) daje toženi stranki diskrecijsko pravico, da lahko zavrne vlogo za pridobitev državljanstva osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Toda tudi pri odločanju po prostem preudarku mora upravni organ v obrazložitvi odločbe navesti razloge za to svojo odločitev, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (2. odstavek 4. in 3. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Sodišče ugotavlja, da v spisih tožene stranke ni podatkov in dokazov, ki bi utemeljevali dejansko stanje, navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe - da je tožnik v določenih naseljih v Beli krajini, kjer živijo pripadniki srbske narodnosti deloval z namenom, da jih pripravi k sodelovanju, da bi pri slovenskih oblasteh izsilili status ogroženih Srbov. Izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o presoji izvedenih dokazov v smislu 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku. V upravnih spisih je le podatek o tem, da bi naj tožnik hotel izpeljati določene akcije v Beli krajini (v tem smislu je bil tožnik tudi seznanjen, ko je bil zaslišan kot stranka) ne da bi bilo konkretizirano ali je tožnik katero od teh hotenih akcij tudi izpeljal ali vsaj poskusil izpeljati in na kakšen način. Če namreč tožnik v Beli krajini ni storil in niti ni poskusil storiti nobenega konkretnega protipravnega dejanja, ki bi bilo uperjeno zoper interese Republike Slovenije, potem tudi ne obstoja podlaga za sklep tožene stranke, da je tožnik deloval zoper interese Republike Slovenije. V izpodbijani odločbi se tudi samo pavšalno ugotavlja, da je podan dejanski stan iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ne da bi bilo konkretno navedeno ali bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, ali nevarnost za varnost oziroma obram bo države (ali pa vse skupaj) in tudi niso navedeni razlogi za tako oceno. Iz navedenih razlogov sodišče meni, da je dejansko stanje v tej upravni zadevi pomanjkljivo ugotovljeno in da tudi niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je na podlagi določbe 2. odstavka 42. v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o upravnih sporih kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).